Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na podatkih in listinah v upravnih spisih in na izjavah tožnika v dokaznem postopku na glavni obravnavi dne 14.9.2007, pravilne in dejansko kažejo na neskladja in neprepričljive ter neverodostojne izjave tožnika o pomembnih dejstvih. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno sklepala, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti in da obstaja sum, da postopek zlorablja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil; Uradni list RS, št. 51/2006 - uradno prečiščeno besedilo) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/2006) zoper sklep tožene stranke z dne 6.9.2007. Tožena stranka je z navedenim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdlje za tri mesece, in sicer od 10.55 ure dne 5.9.2007 do 10.55 ure dne 5.12.2007. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 3. alineo 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je opravilo glavno obravnavo in v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in na podlagi 6. odstavka 27. člena ZAzil zaslišalo tožnika.

Sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik na zaslišanju povedal, da sta s A. dne 7.7.2007 zapustila S. in z vlakom odpotovala v B., kjer sta prebivala dva tedna. Iz B. sta skupaj odpotovala v Š., kjer sta ostala en teden, nato sta peš, ilegalno prestopila mejo s Hrvaško. Iz neznane vasi ju je neznanec odpeljal v V., kjer sta prespala, nato pa z avtobusom odpotovala v Z. Sam je v Z. ostal en mesec, A. pa je po dveh dneh odšel v Slovenijo. V času, ko je prebival na Hrvaškem, je en teden delal kot gradbeni delavec, 20 dni pa v pizzeriji.

Za omejitev gibanja po 3. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil zadošča že sum zavajanja oziroma zlorabe postopka, pri čemer se med drugim domneva, da je ta sum podan, če je prosilec lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje (2. alinea 36. člena ZAzil).

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka, kot izhaja iz upravnih spisov, svoje sklepanje, da obstaja sum, da je tožnik zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek, oprla na ugotovitve, da je tožnik s svojimi kontradiktornimi izjavami glede časovnega in krajevnega opisovanja poti vnesel dvom v resničnost podatkov. Tožnik je v depeši navedel, da je 7.7.2007 z vlakom prispel iz V. v P., nato v B., kjer je ostal tri tedne, skupaj s svojim poveljnikom C., v nasprotju s tem pa je v vlogi za azil izjavil, da je prišel v S. s prijateljem A., katerega priimka pa se ne spominja. Iz S. naj bi še isti dan odšla na vlak in prišla v B., kjer naj bi ostala dva dni. Nadalje je v depeši tudi navedel, da sta pot nadaljevala z avtobusom proti Š., kjer sta ostala pet dni. V vlogi za azil pa je trdil, da sta se z vlakom napotila v Š., kjer sta ostala en teden. V depeši je tožnik tudi navedel, da je A. po štirih dneh iz Z. sam nadaljeval pot proti Sloveniji, v vlogi za azil pa je navedel, da je že naslednji dan odšel neznano kam. Na zaslišanju pri sodišču prve stopnje je pojasnil, da mu je bilo znano, da je A. iz Z. odšel v Slovenijo. Neskladja so tudi med izjavami glede dela, ki ga je tožnik opravljal v Z. V depeši je povedal, da je delal na črno zidarska dela za prenočišče in hrano pri neznancu po imenu D., v vlogi za azil pa je navedel, da je na črno delal v neki pizzeriji, in sicer kot natakar. Tožnik tudi po presoji sodišča prve stopnje niti v upravnem postopku niti na sodišču prve stopnje neskladij ni znal razumno pojasniti. Pojasnilo tožnika, da mu je žal, da se je v zvezi s A. zlagal, pravno ne more biti upoštevano in na drugačno odločitev sodišča prve stopnje v zadevi ne more vplivati.

Sodišče prve stopnje tudi dvomi v verodostojnost tožnikove navedbe, da mu je uradna oseba azilnega doma svetovala, naj pri podaji prošnje ne omenja imena A. Za takšno ravnanje uradne osebe sodišče prve stopnje ne vidi razumne razlage, poleg tega pa je bil tožnik ob podaji prošnje za azil seznanjen, da je podaja izjave zaupne narave.

Ob tako ugotovljenih neskladjih in neprepričljivih ter neverodostojnih izjavah tožnika o pomembnih dejstvih je tudi po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka utemeljeno sklepala, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti in da obstaja sum, da postopek zlorablja. Sodišče prve stopnje pri tem še pripominja, da je bil tožnik ob sprejemanju prošnje za azil na predpisanem obrazcu opozorjen na svoje pravice in obveznosti, tudi na to, da mora verodostojno in prepričljivo obrazložiti vse razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo (4. odstavek 29. člena ZAzil).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tožnik ponavlja svoje tožbene navedbe in še dodaja: Predlagal je, da se vpogleda v spis, v katerem se nahaja zaslišanje P.L. pred naslovnim sodiščem v zadevi, št. U 1484/2007, ter da se primerjajo izjave L. z njegovimi izjavami. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Meni, da nikakor ne gre za taka neskladja, da bi šlo za zavajanje in zlorabljanje azilnega postopka. Navedbe v depeši so navedbe policistov in ne njegove izjave, saj niso podpisane. Ponovno poudarja, da ne zlorablja azilnega postopka in da ne zavaja tožene stranke. Sicer pa tudi ni dopustno, da mu je odrejena omejitev gibanja v Centru za tujce, ki je policijski dom in ni pod nadzorom azilnega doma. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi utemeljeno sklicuje na določbe 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na podatkih in listinah v upravnih spisih in na izjavah tožnika v dokaznem postopku na glavni obravnavi dne 14.9.2007, pravilne in dejansko kažejo na neskladja in neprepričljive ter neverodostojne izjave tožnika o pomembnih dejstvih. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno sklepala, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti in da obstaja sum, da postopek zlorablja.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da pojasnilo tožnika, da mu je žal, da se je v zvezi s A. zlagal, pravno ne more biti upoštevano in na drugačno odločitev sodišča prve stopnje v zadevi ni moglo vplivati.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je podan dvom v verodostojnost tožnikove navedbe, da mu je uradna oseba azilnega doma svetovala, naj pri podaji prošnje ne omenja imena A. Tudi pritožbeno sodišče meni, da za takšno ravnanje uradne osebe ni razumne razlage, poleg tega pa je bil tožnik ob podaji prošnje za azil seznanjen, da je podaja izjave zaupne narave.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog, ki ga tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, za vpogled v sodni spis, št. U 1484/2007, v katerem je zaslišanje A., da bi sodišče prve stopnje primerjalo izjave L. z njegovimi izjavami. Po mnenju pritožbenega sodišča za tako primerjavo ni potrebe, saj so že v tem postopku ugotovljena neskladja in neprepričljive ter neverodostojne izjave tožnika o pomembnih dejstvih, kar pa izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih in iz tožnikovih izjav na navedeni glavni obravnavi.

Tudi tožnikov pritožbeni ugovor, da ni dopustno, da mu je bila odrejena omejitev gibanja v Centru za tujce, ki je policijski dom in ni pod nadzorom azilnega doma, po presoji pritožbenega sodišča ni upošteven, saj 3. odstavek 27. člena ZAzil določa, da se omejitev gibanja izven azilnega doma oziroma njegove izpostave izvaja v za to namenjenem objektu azilnega doma ali v drugih ustreznih objektih ministrstva, pristojnega za notranje zadeve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.