Jedro

Ker je sodišče ugotovilo vzročno zvezo med duševno motnjo zadržane osebe in njeno realno možnost ogrožanja drugih, vzrokov pa zaradi nekritičnosti osebe do svojega stanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, je bilo treba zdravljenje osebe v psihiatrični bolnici v oddelku pod posebnim varstvom podaljšati za čas dveh mesecev.

Sodišče je odstop od postopkovnih pravil, da se opravi zaslišanje v zavodu, utemeljilo z oceno varovanja ustavnih pravic udeleženca oziroma zagotavljanja varnega okolja za sodno osebo, sodno komisijo in nenazadnje za celotno zdravstveno ustanovo. Tako je pravilno tehtalo pravico do osebne svobode, varstvo dostojanstva v postopkih, pravico do enakega varstva pravic in pravico do sodnega varstva. Te pravice so zagotovljene tudi, ko izvedenec osebo pregleda prek videokonference. Sodišče mora namreč upoštevati tudi druge ustavne pravice (udeleženca in drugih oseb, ki v postopku sodelujejo): nedotakljivost človekovega življenja, pravico do telesne celovitosti, kamor spada tudi varovanje zdravja in zaščita pred okužbo, in pravica do varnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se udeležencu omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. izreka) in da se ga zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom UPK X., še najdalj do 8. 6. 2020 (II. izreka).

2. Proti temu sklepu se pritožuje odvetnik udeleženca in uveljavlja vse pritožbene razloge. Dne 16. 4. 2020 je udeleženca obiskala zastopnica pravic oseb na področju duševnega zdravja v UPK X. Predlagatelj je dobil sklep sodišča, da se mu podaljša bivanje na varovanem oddelku do 8. 6., se s tem ne strinja in se pritožuje. Ne strinja se z dolžino bivanja na varovanem oddelku, ima pripombe na zapisnik, zapisnik je bil povzet nepopolno. Pritožnik ni namerno udaril očeta, takoj se mu je opravičil in mu je žal. Zaveda se, da je naredil veliko napak, ker ni jemal predpisane terapije. V bodoče bo upošteval navodila zdravnika. Glede vseh navedb pritožnika sodišče ni preverjalo, ali njegove blodnjave izjave morda držijo, in s katero boleznijo so povezane. Udeleženec se z zagovornikom ni mogel predhodno posvetovati, postopek je bil izpeljan le prek videokonference in tako je bila okrnjena pravica do učinkovite obrambe in zastopanja v tem postopku. Izvedenka ga ni osebno pregledala, ampak je z njim bil stik vzpostavljen za kratek čas preko video konference. Sodišče je le navedlo, da zaradi varnosti pridržane osebe omeji pravico do prisotnosti pri odločanju, saj bi navzočnost lahko škodovala njegovemu zdravju, kar pa ne drži (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V prihodnje bo prostovoljno jemal medikamentozno terapijo. Ne ogroža ne sebe ne drugih, zdravljenje pa se lahko zagotovi tudi na odprtem oddelku za krajše obdobje, saj bo prostovoljno jemal zdravila. Zato je treba vse to omiliti in skrajšati čas do najdalj do konca maja 2020. Kot dokaz predlaga zaslišanje stranke A. A., zastopnice pacientovih pravic, zaslišanje pritožnika in prilaga dopis zastopnice pacientovih pravic. V priloženem dopisu je zapisano, da A. A. predlaga odvetniku, da kontaktira stranko, saj je prejel sklep sodišča in se želi pritožiti. Udeleženec se ne strinja z dolžino bivanja na varovanem oddelku, ima pripombe na zapisnik, saj ni namerno udaril očeta in se mu je opravičil. Zaveda se, da je naredil veliko napak in bo jemal predpisano terapijo in bo upošteval navodila zdravnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbe ZDZdr (53., 39. in 52. člen zakona). Pravilno se je tudi sklicevalo na Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83. a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUZDJZ, ki jo je izdal predsednik Vrhovnega sodišča z dne 30. 3. 2020. Sodišče se je na podlagi te odredbe in zaradi ustavne kategorije varstva stranke, sodnega osebja in nenazadnje zdravstvene ustanove odločilo, da opravi zaslišanje udeleženca po videokonferenci. Izvedenka je z njim komunicirala na ta način, enako njegov odvetnik. V pritožbi odvetnik trdi, da je bila zaradi videokonference okrnjena pravica do učinkovite obrambe in zastopanja. Odvetnik bi lahko vsak trenutek zahteval (pred začetkom ali med izvajanjem dokazov), da se prek videokonference posvetuje s stranko, in to na samem. Vendar tega ni zahteval. Pred pričetkom naroka je sodišče poučilo prisotne, da postopek poteka v skladu z ukrepi za preprečevanje in omejevanje širjenja okužb s koronavirusom in na podlagi odredbe predsednika Vrhovnega sodišča zaradi pogojev iz prvega odstavka 83. a člena ZS in da bo narok in zaslišanje v tej zadevi izvedlo prek videokonference (list. št. 6). Nato je zaslišalo udeleženca postopka. Med zaslišanjem mu je pooblaščenec zastavljal vprašanja (list. št. 7), ni pa zahteval, da se na samem pred tem z njim posvetuje, ni imel pripomb na zapisnik ali na izvedeniško mnenje in na koncu naroka ni uveljavljal kakšne kršitve postopka.

5. Sodniki odločajo na podlagi zakona in Ustave (3. člen ZS). Vendar je bila v konkretnem primeru odločitev sodišča, da se v socialnozdravstvene zavode, v katerih se nahaja najbolj ranljiva populacija, kar v največji meri omeji vstop, razumna. Sodišče je odstop od postopkovnih pravil, da se opravi zaslišanje v zavodu, utemeljilo z oceno varovanja ustavnih pravic udeleženca oziroma zagotavljanja varnega okolja za sodno osebo, sodno komisijo in nenazadnje za celotno zdravstveno ustanovo (primerjaj 4. točko sklepa). Tako je sodišče pravilno tehtalo pravico do osebne svobode, varstvo dostojanstva v postopkih, pravico do enakega varstva pravic in pravico do sodnega varstva (19., 21., 22. in 23. člen Ustave). Te pravice so zagotovljene tudi, ko izvedenec osebo pregleda (43. člen ZDZdr), in sicer tako, da sodišče razpiše narok, na katerega se povabi predlagatelja, udeleženca, odvetnika in vse, ki sodišče odloči, da so potrebni in tedaj se sodnik z osebo pogovori in jo izvedenec zasliši – vendar vse prek videokonference. Sodišče mora namreč upoštevati tudi druge ustavne pravice (udeleženca in drugih oseb, ki v postopku sodelujejo): nedotakljivost človekovega življenja (17. člen Ustave), pravico do telesne celovitosti (35. člen), kamor spada tudi varovanje zdravja in zaščita pred okužbo, in pravica do varnosti (34. člen Ustave). Gre torej za sorazmerno omejitev procesne varovalke zaradi varstva pomembnih ustavnih pravic, kar je sodišče pravilno utemeljilo. Ni moglo mimo dejstva, da bi prihodi sodnih oseb v takšne zavode lahko pomenili tudi okužbo drugih oseb v zavodih, ne le nevarnosti za samega udeleženca. Zato se je sodišče pravilno odločilo, da je uporabilo videokonferenco kot način izvajanja dokazov.

6. Pritožba trdi, da izvedenka pritožnika ni osebno pregledala, ampak je bila z njim v stiku le prek videokonference in za kratek čas. Pritožbeno sodišče iz razlogov sklepa in podatkov v spisu razbere, da je bilo zaslišanje opravljeno prek videokonference, da je izvedenka imela priložnost slišati, kaj je udeleženec izpovedal, nakar mu je zastavljala vprašanja in izvedenec je nanja odgovarjal (list. št. 7). Nato je izvedenka ocenila, da je treba pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov omejiti, ker bi lahko nastale škodljive posledice za udeleženca, ker bi pod vplivom bolezni situacijo napačno razumel, se ob tem vznemiril in bi prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja (prim. 3. odst. 64. člena in 3. odst. 47. člena ZDZdr). Tako je treba pritožniku odgovoriti, da ne drži očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je bilo treba omejiti pravico do prisotnosti stranke pri izvajanju dokazov. Očitana kršitev ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena tako ni podana.

7. Pritožba še navaja, da ima udeleženec pripombo na zapisnik, češ da je bil povzet nepopolno. Pri tem obrazloži, da ni namerno udaril očeta, da se mu je opravičil in da mu je sedaj žal in da bo jemal zdravila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da na zapisniku pri zaslišanju udeleženca ni zaslediti, da bi sodišče kaj protokoliralo v zvezi z namerno povzročenim udarcem očetu. Sodišče je le zapisalo, kar je povedal (da ima policijo, body guarde, da je plačal drugi tir, da ima sklad osemsto milijard, da je financiral Hollywood in da Francija in Anglija delata zanj). Nato pa je izpovedal, da je očetu dal „šamar“, ker mu je dal nek strup v elektronsko cigareto in ga je hotel ubiti in so ga zato pripeljali v X. Zanikal je bolezen, povedal, da nima shizofrenije in da so ga v soglasje prisilili. Na vprašanje izvedenke, ali je po prihodu iz X. nehal jemati zdravila, je potrdil in povedal, da jih tudi nikoli ne jemlje ter starše blefira. Opisal je, da oni mislijo, da jih vzame, vendar jih ne. Povedal je, da ni nič bolan in ne rabi zdravil ter da zdravo živi. Na vprašanje svojega pooblaščenca, zakaj je umaknil soglasje z zdravljenjem, je povedal, da je mislil, da bo v štirinajstih dneh prišel ven, saj ga sovaščani potrebujejo, ker je vodnjak zastrupljen, oni pa tega ne vedo in pijejo vodo (list. št. 7). Višje sodišče pripominja, da na protokolacijo odvetnik udeleženca (pritožnik) ni imel pripomb. Iz vsega tega sledi, da očitanih postopkovnih napak ni bilo in tudi niso bile pravočasno uveljavljene.

8. Pritožnik trdi, da bo udeleženec prostovoljno jemal medikamentozno terapijo in da zdravljenje do 8. 6. 2020 ni potrebno. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenke psihiatrinje ugotovilo, da je ponovno prišlo do akutnega psihotičnega poslabšanja, ko je udeleženec po odpustu iz UPK X. popolnoma opustil vsa predpisana antipsihotična zdravila. Zdravi se že dalj časa zaradi trajajoče psihotične bolezni, SCH, ki je v kronični, rezidualni fazi, pri tem pa je stranka popolnoma nekritična. Tudi na oddelku je bilo tako, saj ima še vedno hudo moteno presojo realnosti. Potrebuje stalen nadzor na oddelku, saj predpisano terapijo še vedno odklanja. Izvedenka je ocenila, da je še vedno lahko nevaren drugim in da je potrebno dvomesečno zdravljenje zaradi medikamentozne terapije. Milejša oblika pomoči ne pride v poštev, saj zdravljenje odklanja in bi takoj nehal jemati zdravila. To je povedal tudi, ko je bil zaslišan. Gre torej za zdravljenje zaradi shizofrenije tip F20.9, s hudo moteno presojo realnosti, nekritičnosti do bolezni in zanikanje. Izvedenka je ugotovila, in to je sodišče sprejelo, da zaradi občutka ogroženosti postane hetero agresiven in da je bil napadalen do očeta. V pritožbi se sicer navaja, da se mu je opravičil in da tega ni mislil. Vendar pritožbeno sodišče na to odgovarja, da iz dokaznega postopka izhaja, da ima udeleženec hudo moteno presojo realnosti, da je njegova sposobnost obvladovanja ravnanja hudo motena, da je nekritičen do bolezni. Tudi njegov opis dogodka, kako je „dal šamar“ očetu, ker je ocenil, da ga je hotel ubiti, ne potrjuje pritožbenih navedb o tem, da ni več razloga za pridržanje na varovanem oddelku. Izvedeni dokazi torej ne potrjujejo tega, kar trdi pritožba. Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom je potrebno, in to še 2 meseca, saj udeleženec zdravljenje odklanja.

9. Pritožnik predlaga kot dokaz zaslišanje udeleženca. To je bilo že opravljeno in odvetnik je imel zadosti možnosti, da svoji stranki med tem zaslišanjem tudi zastavlja vprašanja. Predlaga tudi zaslišanje A. A., zastopnice pacientovih pravic, a pri tem ne pojasni, kaj naj bi ta priča izpovedala. Ker pa je predložen dopis te osebe, ga je pritožbeno sodišče prebralo in ugotavlja, da ne vsebuje podpisa A. A., ne njenega elektronskega ali osebnega naslova oziroma drugih njenih podatkov ali telefonske številke osebe niti datuma, kdaj je to bilo poslano odvetniku. Ker pa je odvetnik to, kar naj bi A. A. napisala, povzel tudi v pritožbi in se je višje sodišče do teh navedb opredelilo, zaslišanje te osebe tudi ne bi bilo potrebno. Višje sodišče zaključuje, da dokazi, ki jih je izvajalo sodišče prve stopnje (zlasti zaslišanje stranke, zdravniška dokumentacija in izvedeniško mnenje izvedenke), pokažejo drugačno dejansko stanje, kot ga skuša prikazati pritožba.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, zlasti ocenilo, da je izkazan zakonski zakonski dejanski stan iz 39. člena ZDZdr, saj bi udeleženec brez sodne intervencije huje ogrožal življenja ali zdravje drugih, kar je posledica njegove duševne bolezni, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Teh vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z milejšimi oblikami pomoči. 11. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP v povezavi z ZNP-1 je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP-1).