Jedro

Obtoženčeva kriminalna preteklost, ko je bil že večkrat obsojen zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, od tega kar 12 krat zaradi goljufij, utemeljuje sklep, da bi na prostosti utegnil ponavljati kazniva dejanja, ne glede na to, da ima premoženje in firmo.

Izrek

Pritožba zagovornice obt. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je senat sodišča prve stopnje obt. podaljšal pripor ob uradnem preizkusu pripornega razloga na podlagi II. odst. 199. čl. ZKP, ker je ocenil, da priporni razlog iz 3. točke II. odst. 191. čl. ZKP še vedno obstoji. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se okoliščine, ki so narekovale odreditev in kasnejše podaljševanje pripora, niso v ničemer spremenile. Obtoženec je bil zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, kot je sedaj v postopku, že večkrat kaznovan, samo zaradi kaznivih dejanj goljufije 12 krat. Obravnavana kazniva dejanja naj bi storil, ko je bil na prestajanju kazni po poprejšnji obsodbi. Dalje pa tudi ugotavlja, da je brez premoženja in brez sredstev za preživljanje, da je zaradi vsega tega nedvomno podana upravičena bojazen, da bi na prostosti utegnil nadaljevati z izvrševanjem kaznivih dejanj.

Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, medtem ko pa iz vsebine pritožbe izhaja, da se pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede obstoja pripornega razloga in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da pripor odpravi in obtoženca izpusti na prostost. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je že v sklepu 1. in v sklepu 2. ugotovilo, da so podane okoliščine, ki opravičujejo bojazen za ponavljanje kaznivih dejanj, predvsem v obtoženčevi dosedanji kriminalni preteklosti, zlasti s kaznivimi dejanji goljufij, prav tako pa tudi v obsegu zdaj obravnavanih kaznivih dejanj. Obtoženec že od leta 1984 izvršuje kazniva dejanja in zato pritožbeno zatrjevanje o materialni preskrbljenosti in lastništvu firme, glede na dolgoletno kriminalno pot, ne more omajati, še manj pa izpodbiti pravilno oceno senata sodišča prve stopnje o obstoju navedenega pripornega razloga. Prav tako pa tudi ne navedba v pritožbi, češ, da je obtoženčevo zdravstveno stanje, od kar je v priporu, že ogroženo in prav zaskrbljujoče. Obtoženec, kot navaja sama pritožba, dobiva zaradi tega tudi ustrezna zdravila.

Zaradi tega je pritožbeno sodišče ocenilo, da izrecno navajani pritožbeni razlog ni podan, saj tudi ni z ničemer obrazložen, podan pa tudi ni vsebinski pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti, kar je v skladu s III. odst. 397. člena ZKP.