Jedro

Glede na zakonsko ureditev navajanja tožbenih novot, je neutemeljen revizijski očitek, da sodišče revidentu ni omogočilo sodelovanja v postopku.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 21-00269-0 z dne 8. 12. 2014, s katero je prvostopenjski davčni organ tožniku odmeril dohodnino za leto 2012 v znesku 4.651,24 EUR in mu ta znesek naložil v plačilo. Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. 2. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je pri odmeri dohodnine davčni organ upošteval tožnikove dohodke v višini 22.031,00 EUR in splošno olajšavo v višini 3.228,45 EUR, ter tako od osnove 18.802,55 EUR odmeril dohodnino po stopnji 24,7328 %. Kot dohodke je štel nakazila iz Republike Avstrije, za katera pa tožnik kljub pozivu davčnega organa ni sam vložil davčne napovedi niti ni predložil listin, ki bi dokazovale izvor dohodkov ali višino morebitne obdavčitve v Avstriji. Kot nedovoljeno tožbeno novoto je sodišče zavrnilo sklicevanje na tožbi priložene plačilne liste, ki naj bi dokazovali, da je bil davek v Avstriji plačan. Kot nedovoljeno tožbeno novoto je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeno sklicevanje na posebno olajšavo.

3. Tožnik (v nadaljevanju revident) je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje na podlagi 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da so posledice izpodbijane odločitve zanj zelo hude, saj plačila odmerjene dohodnine ne zmore. Navaja, da je že od 1. 10. 2014 brezposeln, ne prejema denarnega nadomestila, nima prihrankov, ni lastnik nepremičnin ali avtomobila, žena pa prejema "praktično" minimalno plačo. Kot pomembna pa zastavlja vprašanja glede upoštevanja listin, ki naj bi jih predložil "uslužbenki FURS", o dolžnosti davčnega upravnega organa, da ga kot laično stranko pouči o njegovih pravicah, obveznostih in posledicah v davčnem postopku in o uveljavljanju posebne davčne olajšave le v odmernem postopku.

4. Revizijo vlaga zaradi kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je obrazložitev izpodbijane sodbe tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Navaja, da se je vabilu, naj da podatke in dokumentacijo, odzval in uslužbenki osebno pokazal plačilne liste iz Avstrije, prvostopenjski upravni organ pa ga ni opozoril na uveljavljanje vseh pravic, ki jih ima za pravilno odmero davka, ki bi morala biti nižja. Šlo naj bi za sodbo presenečenja in s tem za kršitev pravic iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Navaja, da je na komunikacijo z uslužbenko A. opozarjal tako v pritožbi kot v tožbi, in zato pričakoval, da se bo do tega upravni organ opredelil vsaj v odgovoru na tožbo, oziroma, da se mu bo omogočilo, da o tem sam izpove na naroku, saj je predlagal, naj se ga zasliši. Sodišču prve stopnje očita bistvene kršitve pravil postopka in pravic iz 14., 22., 23., 25., 33. in 34. člena Ustave ter 6., 13. in 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena Protokola 1 k EKČP, ker mu ni omogočilo poštenega sojenja in ni preučilo vseh okoliščin zadeve. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Uveljavlja tudi povračilo revizijskih stroškov.

5. Tožena stranka na revizijo po vsebini ni odgovorila, Vrhovnemu sodišču predlaga le, naj jo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki obrazložitve:

6. Revizija ni utemeljena.

O dovoljenosti revizije

7. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu zelo hude posledice za stranko. Ob upoštevanju revidentovega slabega premoženjskega stanja, kot ga navaja, kar izhaja tudi iz sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks v tem upravnem sporu (ki sicer znašajo 148,00 EUR za tožbo in 164,00 EUR za revizijo), ima po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana odločitev, ki revidentu nalaga plačilo davka v znesku 4.651,24 EUR, za revidenta zelo hude posledice.

Vsebinska presoja revizije

8. Revident v reviziji utemeljuje očitek bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, ter očitek zmotne uporabe materialnega prava.

9. Iz dejanskega stanja zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku in povzetega v izpodbijani sodbi, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1) izhaja, da je prvostopenjski upravni organ revidenta dvakrat (11. 12. 2013 in 18. 9. 2014) obvestil, da je iz uradnih evidenc organa razvidno, da je v letu 2012 prejemal nakazila iz Avstrije in ga pozval, da Davčnemu uradu predloži vse podatke in dokumentacijo, ki bi lahko vplivala na navedeno obveznost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da revident plačilnih list, na katere se sklicuje v tožbi in ki naj bi dokazovale, da je davek v Avstriji že plačal, v davčnem postopku ni priložil niti na prvi stopnji niti ni priložil pritožbi, zato jih kot nedovoljene tožbene novote ni upoštevalo. Kot nedovoljene tožbene novote je zavrnilo tudi tožbene navedbe o upoštevanju posebne davčne olajšave.

10. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Zato so neupoštevne navedbe (o ravnanju uslužbenke), s katerimi revident utemeljuje kršitev pravil davčnega postopka.

11. V revizijskem postopku Vrhovno sodišče presoja bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, vendar ne po uradni dolžnosti. Zato izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (86. člen ZUS-1). Prav tako Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti v reviziji ne ugotavlja dejstev, ki dokazujejo obstoj procesne kršitve. Stranka mora torej v reviziji zatrjevati in celovito opredeliti dejanje ali opustitev, s katerim je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil ZUS-1 in ZPP (drugi in tretji odstavek 75. člena ZUS-1), poleg tega pa tudi obrazložiti, zakaj navedeno dejanje pomeni bistveno kršitev pravil postopka, v primeru, da gre za relativno bistveno kršitev, pa utemeljiti tudi možnost vpliva navedene kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje.1

12. Po presoji Vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno odločilnih ugovorov, ki jih je revident uveljavljal v tožbi. Med pravno odločilne tožbene navedbe namreč ne sodijo nedovoljene tožbene novote. Sodišče sicer v upravnem sporu razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1). Vendar pa stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek istega člena). Če tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se na podlagi 52. člena ZUS-1 lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Iz navedenih določb torej izhajajo omejitve možnosti navajanja novot v upravnem sporu, pri čemer je na tožniku breme, da navede opravičljiv razlog za to, da v tožbi zatrjevanih dejstev ali predlaganih dokazov ni navedel že v postopku do izdaje upravnega akta.

13. Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno kot nedovoljene tožbene novote zavrnilo očitke o neupoštevanju posebne olajšave, saj te revident niti v davčnem postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni uveljavljal. Ne gre torej za vprašanje, ali bi posebno davčno olajšavo za obdobje, ko je ta še veljala, lahko uveljavljal samo v odmernem postopku (kot to revident navaja v reviziji), temveč za to, da je sodišče prve stopnje tožbene navedbe s tem v zvezi zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote, tj. zato, ker tega sploh ni uveljavljal. Da bi to olajšavo v davčnem postopku uveljavljal, ali da bi navajal podatke, relevantne za upoštevanje te olajšave (npr. dnevno ali tedensko vračanje v Slovenijo), pa revident ne trdi, niti ne ugovarja ugotovitvi, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto.

14. Glede obračuna višine dohodnine revident vidi pomanjkljivost izpodbijane sodbe v tem, da se sodišče ni opredelilo do tožbenih navedb, da pri avstrijskem delodajalcu ni prejemal potnih stroškov in malice. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe res ni omenilo teh navedb, vendar ta pomanjkljivost ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka niti kršitve ustavnoprocesnih jamstev, na katera se revident v reviziji obširno sklicuje. Tako kot uveljavljanje posebne olajšave je tudi uveljavljanje znižanja davčne osnove zaradi potnih stroškov in stroškov za malico nedovoljena tožbena novota, ker revident tega v upravnem postopku ni uveljavljal. Če se sodišče ne opredeli do navedb, ki pri odločanju niso upoštevne, pa po naravi stvari ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, ki bi vplivala na odločitev.

15. Glede na pojasnjeno zakonsko ureditev navajanja tožbenih novot, je torej neutemeljen revizijski očitek, da mu sodišče ni omogočilo sodelovanja v postopku. Neutemeljen je tudi očitek, da gre za sodbo presenečenja, ker je čakal na vročitev odgovora na tožbo in na razpis naroka. Na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 namreč sodišče lahko brez glavne obravnave odloči tudi v primeru, ko je dejansko stanje med stranka sporno, če stranke navajajo zgolj tista dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1). Za sodbo presenečenja pa bi lahko šlo le tedaj, če bi sodišče odločilo na podlagi drugih materialnih predpisov kot pred njim davčna organa (drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja). Tega pa ni storilo.

16. Tudi očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih tožbenih navedb o (ne)upoštevanju plačilnih list, ki da jih je pokazal davčni uslužbenki, je neutemeljen. Tudi te revidentove tožbene navedbe in šele tožbi predložene plačilne liste je namreč sodišče prve stopnje zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote, saj se nanje niti v pritožbi ni skliceval. 17. Revident sicer trdi, da se je vabilu davčnega organa odzval in davčni uslužbenki predložil plačilne liste, vendar ta trditev iz dejanskega stanja, ugotovljenega v tem postopku, ne izhaja.2 Iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega upravnega organa (na razloge te odločbe se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje tudi sodišče prve stopnje) je razvidno, da je revident pritožbo zoper odločbo o odmeri davka utemeljeval le z očitkom, da mu davčna uslužbenka, ki jo je "obiskoval" ni izdala potrdila (o plačanih davčnih obveznostih), za katerega je prosil. Ta očitek pa je pritožbeni upravni organ zavrnil s pojasnilom, da za davčno napoved nikakršnega potrdila ni potreboval. Pritožbeni organ je pojasnil tudi, da tujega davka, katerega upoštevanje je revident v pritožbi smiselno uveljavljal, ni bilo mogoče upoštevati, ker revident v postopku ni sodeloval, davčni organ pa s podatkom o tujem davku ni razpolagal. Pritožnik se torej v upravnem postopku na plačilne liste ni skliceval, pritožbeni organ pa je pojasnil, da pritožnik niti v pritožbi ni navajal nobenih podatkov in ne priložil listin v zvezi z dohodki v Avstriji.

18. Revident je sicer v tožbi nasprotoval tudi ugotovitvi drugostopenjskega davčnega organa, da se na obvestilo oziroma poziv davčnega organa ni odzval, vendar tega ugovora z ničimer ni konkretiziral, niti ni zatrjeval, da je plačilne liste oziroma njihovo neupoštevanje navajal v pritožbi, pa bi to pritožbeni organ prezrl. V tožbi navedene in predložene plačilne liste pa same po sebi niso dokaz o tem, da jih je predložil že davčnemu organu, drugih dejstev oziroma okoliščin, s katerimi bi izkazoval zatrjevane obiske davčne izpostave z namenom predložitve podatkov o dohodkih iz Avstrije oziroma plačanem davku v Avstriji, pa revident v tožbi ni navajal. Tako kot v pritožbi je navajal le ime davčne "uslužbenke", ki naj bi jo na Davčni izpostavi v Šentjurju večkrat obiskal,3 s to razliko, da ji v tožbi ni več očital neizdaje zaprošenega potrdila (kot v pritožbi), temveč neupoštevanja plačilnih list. 19. V reviziji navaja, da je sodišču predlagal, naj ga zasliši, vendar zaslišanje tožnika samo po sebi ni sredstvo za dopolnjevanje tožbenih navedb. Poleg tega je svoje zaslišanje kot dokaz v tožbi predlagal na koncu vseh navedb, s katerimi je tožbo utemeljeval, a brez pojasnila v zvezi s čim naj ga sodišče zasliši in brez pojasnila, zakaj tega dokaza ni mogel predlagati v upravnem postopku. Glede na to in glede na posplošeno tožbeno nasprotovanje navedeni ugotovitvi, je neutemeljeno revizijsko stališče, da bi mu moralo sodišče prve stopnje dati možnost, da o komunikaciji s to uslužbenko izpove na glavni obravnavi, saj tega v tožbi ni uveljavljal. 20. Revident se v reviziji v zvezi z zatrjevano komunikacijo z imenovano davčno "uslužbenko" sicer sklicuje tudi na druge dokazne predloge, a ne pove, kateri so ti dokazni predlogi, niti zakaj meni, da so v tožbi ustrezno obrazloženi oziroma konkretizirani, tj. zakaj meni, da z njimi dokazuje, da jih je predlagal ali predložil že davčnemu organu.

21. Tako se pokaže, da revident vse očitke o kršitvah pravil postopka in ustavnoprocesnih jamstev gradi na neizkazanih in nekonkretiziranih trditvah o njegovem odzivu na obvestila in pozive davčnega organa ter ignoriranju njegovih pojasnil in listin (plačilnih list) s strani davčne "uslužbenke".

22. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

23. Revident z revizijo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1 Tako Vrhovno sodišče že v sklepu X Ips 274/2014 z dne 6. 10. 2016. 2 Iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega upravnega organa je razvidno, da v pritožbi ni navajal nobenih podatkov in ni priložil nobenih listin v zvezi z dohodki in njihovo obdavčitvijo v Avstriji. 3 V obvestilu oziroma pozivu Davčnega urada Celje z dne 11. 12. 2013 je ta oseba navedena kot oseba, ki je vodila postopek.