Jedro

Akt Stanovanjskega sklada RS o dodelitvi stanovanjskega posojila je dokončni posamični akt in se v postopku uporabljajo pravila splošnega upravnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi akt Stanovanjskega sklada Republike Slovenije z dne 4.9.1992.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 13.10.1994 zavrnilo tožničino zahtevo za varstvo z ustavo zajamčenih pravic, ki jo je tožnica vložila zoper akt upravnega odbora Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, s katerim je odločil o dodelitvi stanovanjskega posojila tožnici. Tožnica je zoper navedeno sodbo podala ustavno pritožbo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo z dne 16.11.1995 odpravilo 1. točko sodbe vrhovnega sodišča in zadevo vrnilo v novo odločanje z obrazložitvijo, da gre v tem primeru za akt organa stanovanjskega sklada kot nosilca javnih pooblastil in sicer v okviru njihovega izvrševanja in za odločanje o pravni koristi posameznika o dodelitvi ugodnega posojila, kar pomeni, da mora vrhovno sodišče presojati zakonitost navedenega akta po 1. odstavku 157. člena ustave, torej je v taki zadevi zagotovljeno sodno varstvo v obliki pravega upravnega spora.

Glede na navedeno je sodišče ponovno presodilo zakonitost izpodbijanega akta, kot dokončnega posamičnega akta, ter ugotovilo, da je tožba utemeljena.

Kadar odločajo državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, morajo postopati po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP). Na upravnih področjih, za katera je z zakonom predpisan poseben postopek, pa se postopa po določbah takega zakona (3. člen). Torej, če posebni zakon za določeno upravno materijo (v tem primeru Stanovanjski zakon) ne določa posebnih pravil upravnega postopka, se uporabljajo pravila splošnega upravnega postopka. Ker v tem primeru Stanovanjski zakon glede razpisa stanovanjskih posojil ne določa posebnih pravil postopka, je po mnenju sodišča treba tudi v teh primerih uporabljati ustrezne določbe ZUP.

Iz določbe 2. odstavka 209. člena ZUP izhaja, da mora obrazložitev odločbe obsegati kratko razložitev zahtevkov strank, ugotovljeno dejansko stanje in po potrebi tudi razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v dispozitivu. Če pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, se je treba v obrazložitvi tudi sklicevati na predpis, ki to določa. Določba 245. člena ZUP pa določa, da se določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločbo, ustrezno uporabljajo tudi za odločbe o pritožbah ter da se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi tudi vse pritožbene navedbe.

Niti v prvostopnem aktu, niti v izpodbijanem ni navedeno dejansko stanje ugotovljeno v upravnem postopku, niti niso podani razlogi, ki so bili odločilni za presojo dokazov in tudi ne razlogi, ki so narekovali tako odločitev.

Ker je torej akt formalno bistveno pomanjkljiv, sodišče ne more rešiti spora. Zato je odločilo kot izhaja iz izreka sodbe.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).