Jedro

Okoliščina, da je inšpektor za delo izdal odločbo po vložitvi tožbe s predlagano začasno odredbo in po izdaji sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe, ni odločilna. Če delavec od inšpektorja za delo pravočasno zahteva ukrepanje po drugem odstavku 215. člena ZDR-1, dejstvo, da inšpektor za delo izda odločbo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po vložitvi tožbe, ob kateri delavec predlaga tudi izdajo začasne odredbe za zadržanje, ne sme biti v škodo delavcu. Delavec je namreč pri vložitvi tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi vezan na prekluzivni 30-dnevni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Zamuda roka bi za delavca pomenila izgubo sodnega varstva v zvezi z uveljavljanjem nezakonitosti odpovedi, ob tem pa mu tudi drugi odstavek 215. člena ZDR-1 nalaga, da mora predlagati (zahtevati) začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi najkasneje ob vložitvi tožbe.

Izdaja odločbe inšpektorja za delo ne pomeni, da ni pogojev za zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Ker pa sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v neanonimizirano odločbo Inšpektorata RS za delo, je preuranjeno zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, ali je inšpektor za delo zadržal tudi učinkovanje prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sklepa razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi ter izdani sklep o začasni odredbi z dne 24. 10. 2016 razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe z dne 19. 10. 2016 zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper sklep (smiselno pa zoper njegovo I. točko izreka) vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmotno stališče, da ni mogoče predlagati začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se po njegovem mnenju v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, pri čemer pa niti ne gre za ustaljeno sodno prakso oziroma je ta napačna, saj tožniku krši pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS, 6. člen EKČP) in pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS, 6. člen EKČP). Meni, da ni nobenega razumnega razloga ali podlage, da delavec, ki pod razveznim pogojem sklene novo pogodbo o zaposlitvi z učinkovanjem za nazaj, ne bi mogel zahtevati začasnega sodnega varstva. Stranka lahko po njegovem mnenju predlaga vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Sprejeto odločitev graja kot očitno napačno in arbitrarno, in ji očita, da na diskriminatoren način določeni skupini delavcev odvzema pravico do začasnega sodnega varstva. Zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Če tudi pritožbeno sodišče zastopa takšno stališče, ga mora po njegovem mnenju spremeniti. Trdi, da iz sklepa pritožbenega sodišča z dne 5. 1. 2017 izhaja, da je terjatev verjetno izkazana. Kot zmotno graja ugotovitev sodišča, da je tožniku s 1. 10. 2016, ko je pričela veljati nova pogodba o zaposlitvi, prenehala veljati odpovedana pogodba o zaposlitvi. Pove, da je tožnik 7. 10. 2016 Inšpektoratu RS za delo predlagal zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, torej še preden je prejel in podpisal ponujeno pogodbo o zaposlitvi. Meni, da izpodbijani sklep o tem, kdaj je tožnik to predlagal inšpektorju za delo, nima razlogov. V zvezi s tem se sklicuje na svoj predlog, naj sodišče pozove toženo stranko, da predloži odločbo Inšpektorata RS za delo ali to odločbo pridobi po uradni dolžnosti. Navaja, da te odločbe, razen anonimizirane verzije, ni imel pravice pridobiti (dopis ministrstva), čeprav je bil eden od predlagateljev izdane odločbe. Sodišče je tožniku po njegovem mnenju onemogočilo varstvo pravic, saj je namesto izvedbe teh dokazov ugotovilo le, da na podlagi anonimizirane odločbe ni mogoče ugotoviti, da se odločba nanaša tudi nanj. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov tožene stranke tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da izpodbijanega sklepa zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti, ni podana. S pritožbenimi navedbami, s katerimi tožnik uveljavlja to kršitev postopka, dejansko očita sodišču prve stopnje nelogičnost oziroma napačno argumentacijo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kar pa ne predstavlja navedene kršitve postopka, ampak zmotne dejanske zaključke in stališča. 7. Tožnik je v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložil dne 19. 10. 2016 (o katerem je sodišče prve stopnje odločalo s sklepom z dne 24. 10. 2016), predlagal zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki mu je bila z izpodbijano odpovedjo odpovedana. Posledično je predlagal zadržanje učinkovanja veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi, nalog toženi stranki, naj ga obdrži na delu po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z vsemi pripadajočimi pravicami iz delovnega razmerja, vse za obdobje do pravnomočnosti sodne odločbe o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pod grožnjo denarne kazni, če tožena stranka te začasne odredbe ne bo spoštovala.

8. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.). Glede na vsebino predlagane začasne odredbe in spisovno dokumentacijo je relevanten tudi drugi odstavek 215. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013).

9. Sodišče prve stopnje je tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe s sklepom z dne 24. 10. 2016 v povezavi s sklepom z dne 2. 12. 2016, s katerim je dejansko le uskladilo izrek sklepa z dne 24. 10. 2016 s predlogom za izdajo začasne odredbe (drugi sklep je bil izdan po ugovoru tožene stranke zoper navedeni sklep), ugodilo tako, da je zadržalo učinkovanje prenehanja pogodb o zaposlitvi zaradi odpovedi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti z dne 29. 9. 2016 s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in tudi učinkovanje nove pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je naložilo, naj tožniku takoj omogoči opravljanje dela po odpovedanih pogodbah o zaposlitvi in mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja (pod grožnjo, da bo toženi stranki izrečena denarna kazen 5.000,00 EUR, ki se bo izvršila, če ne bo ravnala v skladu z začasno odredbo), pri čemer naj bi začasna odredba veljala še 30 dni po pravnomočno zaključenem postopku v predmetni zadevi.

10. Zoper sklep z dne 2. 12. 2016 (s katerim je bil ugovor tožene stranke zoper izdano začasno odredbo praktično v celoti zavrnjen) se je pritožila tožena stranka. Njeni pritožbi je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1072/2016 z dne 5. 1. 2017 ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Zavzelo je stališče, da je mogoče z začasno odredbo zadržati učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi le v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po njenem prenehanju praviloma ni več mogoče, razen v primerih in pod pogoji, ki jih urejata 113. člen ZDR-1 oziroma drugi odstavek 215. člena ZDR-1. Zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ in mimo pogojev iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1 ni mogoče. To pa pomeni, da je v takšnih primerih začasna odredba, s katero se predlaga takšno zavarovanje terjatve, neprimerna, saj z njo ni mogoče doseči namena zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ). Zavrnitev takega predloga za izdajo začasne odredbe ne pomeni diskriminatornega obravnavanja njenega predlagatelja, saj gre za različni pravni situaciji (le v bistvenem enaki položaji terjajo enako obravnavanje).

11. Tožnik je v spis vložil anonimizirano odločbo Inšpektorata RS za delo z dne 28. 10. 2016, iz katere izhaja, da je inšpektor za delo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcev zaradi rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi s strani tožene stranke z dne 29. 9. 2016 zadržal do poteka roka za arbitražno oziroma sodno varstvo, oziroma do izvršljive arbitražne odločitve, oziroma če delavec v sodnem postopku najkasneje ob vložitvi tožbe zahteva izdajo začasne odredbe, do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, pri čemer pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Zato je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje naložilo, naj preveri, ali so v predmetni zadevi izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1. 12. ZDR-1 ureja možnost in pogoje za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi tudi v primerih, ko prenehanje pogodbe o zaposlitvi že nastopi. To izhaja iz prvega odstavka 113. člena ZDR-1 (ki velja sicer le za predstavnike delavcev), enako pa velja tudi v primeru, ko o tem odloča inšpektor za delo in zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi z namenom, da se prepreči samovoljno ravnanje in odvrne nenadomestljiva škoda (drugi odstavek 215. člena ZDR-1) najdlje za čas do (pravnomočne) odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.

13. Okoliščina, da je inšpektor za delo izdal odločbo šele 28. 10. 2016 (torej po vložitvi tožbe s predlagano začasno odredbo in po izdaji sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 24. 10. 2016), ni odločilna. Če delavec od inšpektorja za delo pravočasno zahteva ukrepanje po drugem odstavku 215. člena ZDR-1, dejstvo, da inšpektor za delo izda odločbo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po vložitvi tožbe, ob kateri delavec predlaga tudi izdajo začasne odredbe za zadržanje, ne sme biti v škodo delavcu. Delavec je namreč pri vložitvi tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi vezan na prekluzivni 30-dnevni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Zamuda roka bi za delavca pomenila izgubo sodnega varstva v zvezi z uveljavljanjem nezakonitosti odpovedi, ob tem pa mu tudi drugi odstavek 215. člena ZDR-1 nalaga, da mora predlagati (zahtevati) začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi najkasneje ob vložitvi tožbe.

14. Izdaja odločbe inšpektorja za delo z dne 28. 10. 2016 torej ne pomeni, da ni pogojev za zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Ker pa sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v neanonimizirano odločbo Inšpektorata RS za delo z dne 28. 10. 2016, je preuranjeno zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, ali je inšpektor za delo zadržal tudi učinkovanje prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik v pritožbi navaja, da neanonimiziranega izvoda te odločbe ni mogel pridobiti, sodišču pa je predlagal, naj jo pridobi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 226. člena ZPP) ali naloži predložitev toženi stranki (prvi odstavek 227. člena ZPP). Sodišče prve stopnje teh dokaznih predlogov ni upoštevalo, zato tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da mu je bilo s tem onemogočeno varstvo njegovih pravic. Če se odločba nanaša tudi nanj, potem obstajajo pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1, na podlagi katerih bi bilo s predlagano začasno odredbo mogoče zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe (ob predpostavki, da bi bili za takšno začasno odredbo izpolnjeni tudi vsi pogoji iz 272. člena ZIZ).

15. Glede na navedeno naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pridobi navedeno inšpekcijsko odločbo. Če bo ugotovilo, da velja tudi za tožnika, naj presodi, ali so za izdajo začasne odredbe izpolnjeni tudi pogoji iz 272. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče se je do verjetnega obstoja teh pogojev opredelilo že v prvotnem razveljavitvenem sklepu, kar naj sodišče prve stopnje upošteva tudi pri odločitvi v ponovljenem postopku.

16. Ker je pritožba tožnika utemeljena, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), v katerem naj upošteva gornja stališča in napotila ter ponovno odloči o ugovoru tožene stranke zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 24. 10. 2016. 17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.