Jedro

Po stališču sodne prakse pa ni potrebno utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi ne bi zadostoval milejši ukrep, če sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, kot pritožbeno neizpodbijano izhaja tudi iz izpodbijane odločitve.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženima A. A. in B. B. podaljšal pripor.

2. Zoper sklep se pritožujeta zagovornici obdolženih A. A. in B. B. Kot navajata uveljavljata vse pritožbene razloge iz 370. člena ZKP, smiselno pa uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagata razveljavitev pritožbeno izpodbijanega sklepa in odpravo pripora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnicama namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencema očitanih kaznivih dejanj, njuno ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Drugače od trditev pritožbe sodišče druge stopnje po pregledu pritožbeno izpodbijanega sklepa in spisovnega gradiva ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo in obširno obrazložilo, da je podan utemeljen sum, da sta obdolžena storila očitana jima kazniva dejanja. Takšne zaključke sodišče prve stopnje pravilno opira na pravnomočna sklepa o uvedbi preiskavi in razširitvi preiskave ter na vse dokaze, na katerih slednja slonita in so bili pridobljeni tekom kazenskega postopka, utemeljen sum pa je še dodatno naslonilo na izpovedbe v preiskavi zaslišanih prič. Dejstva in dokazi, ki jih obe pritožnici pogrešata v pritožbeno izpodbijanem sklepu, so jasno in razumsko navedeni, zaradi česar ni mogoče slediti pritožbi v zatrjevanju neobrazloženosti sklepa, na podlagi priskrbljenih dokazov in ugotovljenih dejstev pa je sodišče prve stopnje tudi po sodbi pritožbenega sodišča utemeljeno sklepalo o obstoju utemeljenega suma. Ob številnih dokazih, ki na ravni utemeljenega suma izkazujejo, da je tudi obdolženi A. A. sodeloval pri izvršitvi očitanih mu kaznivih dejanj, pritožba ne more uspeti s podanim lastnim videnjem, da nobena od prič ni potrdila, da je obdolženi A. A. tisti, ki je izvrševal očitana kazniva dejanja, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča izpovedbe prič utemeljen sum tudi za tega obdolženca le še potrjujejo.

6. Prvostopenjski zaključek o obstoju begosumnosti in ponovitvene nevarnosti izpodbija zagovornica obdolženega B. B., ko ponovno izpostavlja, da ima obdolženi na Madžarskem prijavljeno stalno prebivališče in zagotavlja, da se bo na vabila sodišča odzival. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve pritožbeno izpodbijanega sklepa navedlo številne razloge, ki utemeljujejo zaključek, da je obdolženi B. B. begosumen, ki pritožbeno niso izpodbijani, v luči katerih tudi po sodbi pritožbenega sodišča zaveza obdolženca, da se bo odzival na vabila sodišča, ni zadosten garant za uresničitev cilja zagotovitve njegove navzočnosti v kazenskem postopku. Navedba in obrazložitev razlogov na podlagi katerih je v izpodbijani odločbi napravljen sklep o obstoju obeh pripornih razlogov tudi po sodbi sodišča druge stopnje ustrezno in izčrpno izhaja iz točk 9 do 11 obrazložitve, zato se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene trditve, ki v tem delu očitajo nekonkretizacijo in neobrazloženost pritožbeno izpodbijane odločitve.

7. V izpodbijanem sklepu je sodišče razumsko utemeljilo tudi nujnost in neogibnost pripora in ugotovilo, da pri obdolžencih ni mogoče uporabiti nobenega drugega ukrepa, s katerim bi bilo mogoče doseči cilja zagotoviti varnost ljudi in nemoten potek kazenskega postopka. V 12. točki obrazložitve je ocenilo, da teža očitane kriminalne dejavnosti, način izvršitve in stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine, ki jo izvrševanje tovrstnih dejanj s strani obeh obdolžencev predstavlja, pretehta nad njuno pravico do osebne svobode, zato ne more biti produktiven očitek zagovornice obdolženega B. B., da sodišče tehtanja posega v ustavno varovano pravico obdolženca ni opravilo in se do tega ni opredelilo. Po stališču sodne prakse pa ni potrebno utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi ne bi zadostoval milejši ukrep, če sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, kot pritožbeno neizpodbijano izhaja tudi iz izpodbijane odločitve. Sodišče prve stopnje je tudi v tem primeru ugotovilo, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno, zato pritožnici zaman pogrešata razloge o tem, zakaj istega namena ni moč doseči z milejšim ukrepom.

8. V pritožbeno izpodbijani odločitvi so ustrezno navedeni razlogi in utemeljene vse predpostavke za sprejem pritožbeno izpodbijanega sklepa, zaradi česar pritožbeno sodišče zavrača očitke pritožnic, da naj bi bil izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče tudi ob izdaji aktualne odločbe v zadostni meri, torej v obsegu, ki v tej fazi postopka ne presega njegove pristojnosti, presojal in zaključil, da dokazi, ki so bili izvedeni, potrjujejo obstoj vseh pogojev za pripor, zaradi česar sodišču prve stopnje, kot nasprotno izpostavljata pritožbi, ni mogoče očitati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.