Jedro

Za verzijski zahtevek na podlagi 133. člena ZZZDR je aktivno legitimirana oseba, ki je imela stroške zaradi preživljanja mladoletnega otroka, in ne preživninski upravičenec (mladoletni otrok) sam.

Zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonske preživninske obveznosti do skupnega otroka, nima značaja čiste denarne obveznosti. Zato se pri dokazovanju višine ni mogoče opreti zgolj na listinsko potrjene izdatke – račune. Vrednost se presoja po času, ko je opredeljena kot čista denarna terjatev – ob odločanju sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točka I. in III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obsodilo toženo stranko na plačilo 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 1. 10. 2013 naprej (točka I. izreka) ter na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 319,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka III. izreka) V presežku (za preostalih 600,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo v obsodilnem in stroškovnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Vztraja pri ugovoru aktivne legitimacije. Sodišče se do njega ni opredelilo in je zagrešilo absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 11. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ponavlja, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, ker domnevni izdatki tožeče stranke, vtoževani na podlagi verzije, niso izkazani. Zahtevek je po višini absolutno pretiran. Tožeča stranka s predloženimi listinami in predlaganimi pričami ni dokazala dejanskih plačil za hčerko. Kljub pomanjkanju dokazov (za najemnino) je sodišče o stroških odločilo arbitrarno. Uporabilo je neprimerljivo sodno prakso (primere, v katerih se hkrati odloča o verzijskem in preživninskem zahtevku) in jo pomešano aplicira v tej zadevi. Napačno je uporabilo 216. člen ZPP. Arbitrarno je upoštevalo delo tožnice pri vzgoji in varstvu otroka, kar ni predmet verzijskega zahtevka, tega niti ni specificiralo. V zaslišanju zatrjevani izdatki niso nastali. Njihova astronomska višina ni bila potrebna. Odločitev je neobrazložena, nesklepčna ter pristranska. Domnevno potrebni stroški matere so priznani, enako dokazani stroški očeta pa ne. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačno odločeno o stroških.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni bilo sporno, da sta pravni stranki bivša izvenzakonska partnerja, ki imata skupno mladoletno hčerko L. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica po razpadu izvenzakonske skupnosti v vtoževanem obdobju (september 2012 do september 2013) sama preživljala skupno mladoletno hčerko in da toženec v tem obdobju za njeno preživljanje ni prispeval ničesar.

6. Starši so dolžni preživljati otroke do polnoletnosti oziroma ob rednem šolanju največ do dopolnjenega 26 leta starosti (123. člen ZZZDR(2)).Če je več oseb skupaj dolžnih koga preživljati, se ta dolžnost razdeli mednje po njihovih zmožnostih (126. člen ZZZDR). Kdor je imel izdatke zaradi preživljanja kake osebe, pa sme s tožbo zahtevati plačilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, če so bili ti izdatki potrebni (133. člen ZZZDR). Tožbeni zahtevek za povračilo tistega dela stroškov, ki jih je imela s preživljanjem skupnega otroka tožnica, in ki jih je bil dolžan glede na zakonsko preživninsko obveznost kriti toženec, torej temelji na navedenih pravnih določilih, ki jih je sodišče pri odločanju pravilno upoštevalo. Za verzijski zahtevek na podlagi 133. člena ZZZDR je aktivno legitimirana oseba, ki je imela stroške zaradi preživljanja mladoletnega otroka in ne preživninski upravičenec (mladoletni otrok) sam. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank, ko je tožnica trdila in po ugotovitvah sodišča tudi dokazala, da je v vtoževanem obdobju tudi namesto toženca zalagala potrebne stroške preživljanja skupnega mladoletnega otroka, je ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije pravilno in dovolj jasno zavrnjen, sodba pa ni obremenjena z očitanima absolutnima bistvenima kršitvama pravil postopka po 11. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec tožnici povrniti po 200,00 EUR mesečnih stroškov, ki jih je imela s preživljanjem skupne mladoletne hčerke v obdobju 12 mesecev. Tožnica je sicer ocenjevala, da je imela mesečno vsaj 600,00 EUR stroškov z otrokovim preživljanjem in zahtevala povračilo po 250,00 EUR mesečno, a je sodišče ocenilo, da višine stroškov z najemnino in bivalnimi stroški ni dokazala. Zato je pritožbeno opozarjanje na tovrstne stroške odveč. Razlogi v točki 16 in točki 23 sodbe so dovolj jasni, da je iz njih mogoče povzeti, da je sodišče kot dokazane upoštevalo le običajne stroške devetletne mladoletne skupne hčerke, ki se nanašajo na njeno hrano (v šoli in doma), oblačila in obutev, šolanje, oddih in razvedrilo. Drugih posebnih potreb otroka na podlagi zaslišanja tožnice ni ugotovilo niti upoštevalo. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno, da je tožnica dokazala navedeni obseg in višino ugotovljenih stroškov, kot tudi to, da jih je v celoti plačala oziroma založila tudi namesto toženca. Sodišče prve stopnje je skrbno ocenilo toženčev ugovor, da je sam plačal šolsko malico. Prepričljivo ga je zavrnilo po ugotovitvi, da gre za zaostale stroške, ki se ne nanašajo na vtoževano obdobje. Razlogom v točki 21 in 22 ni kaj dodati. Pritožbeni očitki o nepravilni dokazni oceni in presoji so neutemeljeni in jih je treba zavrniti. Tožnica je svoje trditve dokazala ne le s predloženimi listinami (položnice za stroške v šoli), pač pa tudi s svojim zaslišanjem, ki mu je sodišče upoštevaje splošno znane stroške s preživljanjem devetletnega otroka pravilno sledilo.

8. Pri ugotavljanju obsega porabljenih stroškov je pravilno izhajalo iz 129.a člena ZZZDR, ki določa, kaj mora zajemati preživnina, ki sta jo dolžna starša nuditi mladoletnemu otroku za to, da mu zagotovita uspešen telesni in duševni razvoj. Ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da so bili vsi ugotovljeni izdatki tudi potrebni, saj gre za nujne stroške vsakdanjega preživljanja otroka. Čeprav gre za verzijski zahtevek, je tudi pri njem treba izhajati iz istih okoliščin, kot so upoštevne pri določitvi preživnine. To pa so otrokove potrebe ter materialne in pridobitne zmožnosti staršev. Toženčevih ugovorov, da vtoževanih zneskov (po 250,00 EUR mesečno) zaradi svojih pridobitnih zmožnosti morda ne bi zmogel, na prvi stopnji ni bilo. Tudi v pritožbi se nanje ne sklicuje. Pritožbeno naziranje o nepotrebnosti osnovnih stroškov, ki so potrebni za otrokovo preživljanje, pa je po povedanem pravno povsem zgrešeno. Neutemeljeno je tudi pritožbeno očitanje nepravilne uporabe 216. člena ZPP. Zatrjevane in ugotovljene stroške je namreč sodišče povsem pravilno primerjalo tudi s splošno znanimi stroški za preživljanje mladoletnih otrok, da je lahko pravilno ovrednotilo zahtevano višino. Tudi ta je po presoji sodišča druge stopnje pravilna oziroma ne previsoka, kot trdi pritožba. Zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonske preživninske obveznosti do skupnega otroka, nima značaja čiste denarne obveznosti. Zato se pri dokazovanju višine ni mogoče opreti zgolj na listinsko potrjene izdatke – račune, kot zmotno meni pritožnik, ko vztraja, da tožnica izdatkov ni dokazala. Vrednost se presoja po času, ko je opredeljena kot čista denarna terjatev – ob odločanju sodišča prve stopnje, ne pa po času, ko so bili izdatki uporabljeni za preživljanje preživninskega upravičenca(3).

9. Končno so neutemeljeni tudi očitki o arbitrarnem upoštevanju dela tožnice pri vzgoji in varstvu otroka. Drži, da je to nedenarno obliko preživljanja otroka izpostavila tožnica in jo je omenilo tudi sodišče. Vendar ne tožnica ne sodišče iz tega razloga tožencu nista naložila večjega denarnega prispevka. Od zatrjevanih 600,00 EUR mesečno je tožnica zahtevala 250,00 EUR mesečno, sodišče pa (na račun nedokazane najemnine) dosodilo 200,00 EUR mesečno, kar je manj od polovice zahtevanih in ugotovljenih mesečnih izdatkov. Ob dejstvu, da je dosojeni znesek celo nižji od višine tekoče preživnine, za katero sta se po ugotovitvah sodišča prve stopnje pravdni stranki dogovorili s sodno poravnavo (po 220,00 EUR mesečno od 1. 5. 2015 naprej – razlogi v točki 12 sodbe), je odločitev o višini verzijskega zahtevka tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

10. Pritožba o stroških ni konkretizirana. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi v tem delu odločitev sodišča pravilna in dovolj jasno razložena, da ji je mogoče pritrditi.

11. Pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z drugimi uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanih delih (točka I. in III. izreka) potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker pritožnik ni uspel s pritožbo, mora sam trpeti svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami.

Op. št. (3): Odločbe VS RS II Ips 92/1995, II Ips 554/2002.