Jedro

Upoštevaje načelo pravičnosti, na katerem temeljijo obogatitveni zahtevki, je medsebojni dajatvi kot posledici ničnosti potrebno obravnavati kot ekonomsko celoto. Čeprav je pogodba neveljavna, obstaja med strankama dejansko razmerje, gre za dejansko vzajemno spolnitev.

Če je stvar odtujena za določeno ceno, pomeni ta cena okoriščenje. V primeru uničenja ali izgube stvari pridobitelj koristi sicer nima, je pa odgovoren za prikrajšanje drugi stranki, v kolikor je do izgube ali uničenja prišlo po njegovi krivdi.

Prvostopno sodišče bi moralo, v kolikor je toženi stranki dopustilo, da odgovori na pripravljalni vlogi tožeče stranke, glavno obravnavo preložiti. Navedena kršitev v določenih situacijah lahko predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ne pa vedno. Pri tem je odločilno, kakšne trditve je stranka v takšni vlogi podala in kako jih je sodišče upoštevalo.

Ugovor pobota je pravica tožene stranke, ki jo lahko uveljavlja vse do konca glavne obravnave, torej tudi v ponovljenem postopku, upoštevaje pri tem določbo 2. odst. 362. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je Pogodba o prodaji delnic z dne 03. 12. 2001, sklenjena med pravdnima strankama, nična. Ugotovilo je, da je nična tudi Pogodba o priznanju in zavarovanju terjatev z dne 03. 12. 2001 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki posamezne zneske iz naslova kupnine (2.a točka izreka), iz naslova plačanih pogodbenih obresti (2.b točka izreka) in iz naslova plačanih zamudnih obresti (2.c točka izreka), vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je istočasno naložilo, da tožeči stranki vrne dvanajst bianco menic s podpisano menično izjavo (3. točka izreka). Pobotni ugovor tožene stranke je zavrglo (4. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki in stranskim intervenientom stroške pravdnega postopka z obrestmi (5. do 8. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

Tožeča stranka in stranski intervenient B. d.o.o., sta na pritožbo odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi III Ips 112/2006-8 z dne 16. 10. 2007 pritrdilo ocenama nižjih sodišč, da je podana ničnost pogodb, sklenjenih 03. 12. 2001. Ni pa se strinjalo s stališčem sodišča druge stopnje, da za ničnost pravnega posla o pridobitvi lastnih delnic na področju korporacijskega prava velja posebna ureditev (iz 1. odstavka 230. člena Zakona o gospodarskih družbah; ZGD), vsled česar naj ne bi bilo mogoče upoštevati splošne ureditve ničnosti po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Prvostopnemu sodišču je naložilo, naj v ponovljenem postopku, ob upoštevanju omejitve iz 362. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ugotovi, ali je pri pridobitvi lastnih delnic šlo za nepoštenost na strani tožeče stranke, ali morda tudi na strani tožene stranke. Izpostavilo je okoliščine, ki naj jih prvostopno sodišče upošteva pri ugotavljanju nepoštenosti ene ali obeh strank (28. in 29. točka odločbe). Navedlo je, da je treba upoštevati pravna pravila iz 2. in 3. odst. 104. člena ZOR in zaključilo, da je utemeljena samo takšna odločitev, ki vzpostavlja premoženjsko stanje, kakor da pogodbi ne bi bili sklenjeni, da torej iz ničnih pravnih poslov nobena stranka ne pridobi ničesar na račun druge.

Prvostopno sodišče se je v ponovljenem postopku ukvarjalo z vprašanjem poštenosti oziroma nepoštenosti pravdnih strank (prvostopno sodišče govori o dobrovernosti oziroma nedobrovernosti) in zaključilo, da sta bili pri sklepanju spornih pogodb nedobroverni tako tožeča kot tudi tožena stranka.

O nepoštenosti tožene stranke Prvostopno sodišče je v štirih točkah nanizalo dejstva in okoliščine, ki naj bi kazale, da je bila tožena stranka pri pridobitvi lastnih delnic nepoštena. V okviru teh pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene navedbe.

1. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da bi tožena stranka kot večinski (89,7 %) lastnik tožeče stranke nedvomno morala vedeti, da sklep o umiku delnic po določbah o zmanjšanju osnovnega kapitala po 7. alineji 1. odstavka 240. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) ni bil sprejet. Kot gospodarski subjekt, še zlasti kot delniška družba, bi tudi morala vedeti, da je predhodni skupščinski sklep o umiku delnic podlaga (pogoj) za pridobitev lastnih delnic in torej, da mora biti sprejet pred pridobitvijo delnic, sicer je ta nezakonita. Zato so za presojo njene poštenosti oziroma nepoštenosti v smislu 3. odst. 104. člena ZOR bistvena dejstva in okoliščine, ki so obstajale ob sklepanju pogodb, manj pomenljiva pa so ravnanja tožene stranke po sklenitvi le-teh. Tožena stranka tudi ne more utemeljevati svoje dobre vere s trditvami o tem, česa vse D. ni storil, pa bi moral, saj z naknadno sprejetim sklepom o umiku lastnih delnic, z oblikovanjem ustreznih rezerv, z zmanjšanjem osnovnega kapitala, z umikom delnic, nezakonitosti same pridobitve ni mogoče sanirati. Ker skupščinski sklep po 7. alineji 1. odstavka 240. člena ZGD ni bil sprejet, bi tudi morala vedeti, da je znatno presegla dopusten (10%) prag pridobitve lastnih delnic (po 1. alineji 1. odst. 240. člena ZGD).

Čeprav tožena stranka po 03. 12. 2001 ni bila več večinski lastnik tožeče stranke, pa je bila glede na to, da je bila za 20.000,00 delnic še vedno vpisana kot delničar v delniški knjigi pri K. delniški družbi, lastnica večine delnic z glasovalno pravico in je tako imela možnost prek skupščine vplivati na sprejem ustreznih sklepov. V kolikor D. kot njen pooblaščenec ni ravnal v skladu z njenimi navodili, bi pooblastilo lahko preklicala.

3. Prav gotovo dejstvo, da 20.000 delnic ni bilo preknjiženih na tožečo stranko, ne more biti v prid zatrjevani dobrovernosti tožene stranke, glede na njene trditve, da je bila pridobitev lastnih delnic nujna zaradi preprečitve hude, neposredne škode.

4. Prvostopno sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da iz poročila o izsledkih analize učinkov finančnega, lastniškega in poslovnega prestrukturiranja družbe C. d.d. Ljubljana ni razvidno, na kakšen način naj bi se z odkupom lastnih delnic preprečil nastanek hude, neposredne škode. Niti tega ni zaslediti v trditvah tožene stranke.

Ker torej tožena stranka ni pojasnila, kako naj bi z nakupom lastnih delnic (do 10%) preprečila hudo, nenadomestljivo škodo, ker je delnice nad 10 % pridobila, ne da bi imela za to podlago v sklepu skupščine, ker je močno presegla 10 % prag pridobitve lastnih delnic in ker bi to kot gospodarski subjekt in večinski lastnik tožeče stranke morala vedeti, je o poštenosti na njeni strani težko govoriti.

Pravne posledice ničnosti Po določbi 2. odstavka 104. člena ZOR sodišče lahko v primeru, če je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali, v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev onega, kar je dala drugi stranki, lahko pa tudi odloči, da mora druga stranka ono, kar je prejela na podlagi prepovedane pogodbe, izročiti občini, v kateri ima sedež oziroma stalno ali začasno prebivališče. Pri odločanju upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank, pomen ogroženih interesov ter moralne pojme družbe (3. odstavek 104. člena ZOR).

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da sta bili pri sklepanju sporne pogodb nepošteni obe stranki in pravilno zaključilo, da ob dejstvu, da je tožeča stranka v stečajnem postopku, ni utemeljena zavrnitev zahtevka tožeče stranke oziroma izročitev tistega, kar je prejela druga stranka, občini.

Smisel pravila, po katerem stranka, ki je pri sklepanju pogodbe ravnala nedopustno, ne more zahtevati vrnitve tistega, kar je dala drugi stranki, je v vzgojnem in preventivnem pomenu, v dostojanstvu sodišča, ki naj se ne spušča v obravnavo nemoralnih sporov ter v kazenskem pomenu (Ada Polajnar Pavčnik, Neveljavnost pogodb, doktorska disertacija, Ljubljana 1980, str. 166; v nadaljevanju Polajnar Pavčnik). Sodišče mora pri odločanju o priznanju ali zavrnitvi zahtevka upoštevati dobro vero strank, pomen ogroženih interesov ter moralne pojme družbe. V danem primeru je potrebno upoštevati, da je namen določb ZGD o pogojih pridobivanja lastnih delnic (ki so bile prekršene) predvsem v zagotavljanju varstva osnovnega kapitala družbe in upnikov. Prav ti pa bi bili v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka prizadeti v svojih pravicah. Zato zavrnitev na podlagi 2. odstavka 104. člena ZOR tudi po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena.

Ker okoliščine danega primera ne opravičujejo odločitve po 2. odstavku 104. člena ZOR, je tožbeni zahtevek tožeče stranke potrebno presojati po 1. odstavku 104. člena ZOR, po katerem mora v primeru, če je pogodba nična, vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe. Navedena določba prvenstveno narekuje vzpostavitev prejšnjega stanja, to je premoženjskega stanja, kot da pogodba ne bi bila sklenjena (tako tudi odločba Vrhovnega sodišča III Ips 112/2006-8 z dne 16. 10. 2007). Le če ta pravno ali dejansko ni mogoča ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, se vrača ustrezno denarno nadomestilo. Pri tem je potrebno upoštevati, da ima zahtevek po 1. odstavku 104. člena ZOR obogatitveno naravo, kar pomeni, da nobena stranka ne sme pridobiti neupravičene koristi na škodo druge, istočasno pa tožeča stranka zaradi vrnitvenega zahtevka ne sme priti v slabši položaj. Kondikcijski zahtevek je glede na obogatitveno naravo omejen tudi s solvensovim prikrajšanjem. Prizadeta sta namreč dva premoženjska kroga. Zato je treba upoštevati status quo obeh, tako da zahtevek ne sme presegati ne prikrajšanja niti okoriščenja (Polajnar Pavčnik, stran 162, 163).

Tožeča stranka kot posledico zatrjevane (in ugotovljene) ničnosti pogodb zahteva vračilo kupnine, pogodbenih in zamudnih obresti ter vračilo dvanajstih bianco menic z menično izjavo. Tožena stranka bi v skladu z določbo 1. odstavka 104. člena ZOR lahko zahtevala vračilo delnic, katerih vrednost pa se je od prodaje tožeči stranki nedvomno spremenila.

Če se stvar spremeni, velja načelo, da obstoji dolžnost vrnitve spremenjene koristi. Če stranka stvar izgubi ali zavrže, pa je potrebno ugotoviti, ali je stvar uničena ali zavržena z dejanjem okoriščenca, ali zaradi dogodka, ki je nastal zunaj njegove sfere (dr. Stojan Cigoj, Neupravičena pridobitev, Zbornik znanstvenih razprav, XLI letnik, Ljubljana 1981). Če je stvar odtujena za določeno ceno, pomeni ta cena okoriščenje. V primeru uničenja ali izgube stvari pridobitelj koristi sicer nima, je pa odgovoren za prikrajšanje drugi stranki, v kolikor je do izgube ali uničenja prišlo po njegovi krivdi.

Upoštevaje načelo pravičnosti, na katerem temeljijo obogatitveni zahtevki, je medsebojni dajatvi kot posledici ničnosti potrebno obravnavati kot ekonomsko celoto. Čeprav je pogodba neveljavna, obstaja med strankama dejansko razmerje, gre za dejansko vzajemno spolnitev. S izpolnitvijo postaneta in ostaneta prestaciji povezani in jih zato ne moremo obravnavati izolirano. Izpolnitvi sta odvisni druga od druge, kar velja tudi pri vračanju (Polajnar Pavčnik, stran 164).

Po določbi 243. člena ZGD mora uprava nezakonito pridobljene delnice odsvojiti v enem letu po pridobitvi, v kolikor tega ne stori, jih mora umakniti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka nič od navedenega ni storila, čeprav je sama ugotovila, da pridobitev delnic ni bila zakonita in je dne 28. 03. 2003 vložila tožbo. Pritožnik se pri tem utemeljeno sklicuje na določbo 16. člena ZOR, po kateri se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo in 18. člena ZOR, po kateri se mora udeleženec v obligacijskem razmerju pri uveljavljanju svoje pravice vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugega udeleženca. Ker torej tožeča stranka delnic ni odsvojila, je toženo stranko prikrajšala za kupnino, ki bi jo pridobila s prodajo delnic. Zato je od zneska tožbenega zahtevka tožeče stranke potrebno odšteti kupnino, ki bi jo tožeča stranka lahko pridobila s prodajo delnic v letu po sklenitvi pogodbe in sicer kupnino, izračunano na podlagi tržne vrednosti delnic na dan 03. 12. 2002, ko bi delnice morala najkasneje odsvojiti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravdni stranki konkretnih trditev v tej smeri nista podali. Ker pa se je tožena stranka na določbo 104. člena ZOR sklicevala in ker je obogatitveno načelo izpostavilo kot pravnoodločilno revizijsko sodišče, naj prvostopno sodišče pozove toženo stranko k navedbi cene delnic tožeče stranke, ki je veljala na trgu na dan 03. 12. 2002 in predložitvi dokazov zanjo. Nato pa naj o tožbenem zahtevku tožeče stranke ponovno odloči. Pri ponovni odločitvi naj upošteva, da bo vzpostavilo stanje, kot da pogodbi ne bi bili sklenjeni, tudi pri toženi stranki.

Ker je torej prvostopno sodišče nepopolno ugotovilo odločilno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo v 1. do 3. točki in 5. do 8. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

O pobotnem ugovoru tožene stranke Pritožnik očita prvostopnemu sodišču, da je s tem, ko je toženi stranki podelilo 15-dnevni rok za odgovor na pripravljalni vlogi tožeče stranke, istočasno pa vpogledalo in prebralo vse dokazne listine v spisu, vse ostale dokazne predloge zavrnilo in obravnavo zaključilo ter odločilo, da bo izdalo sodbo po prejemu pripravljalne vloge tožene stranke, le-tej odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, toženo stranko postavilo v neenakopraven položaj napram drugi stranki ter s tem prekršilo zahtevo po kontradiktornem postopku in pravico tožene stranke do enakega varstva pravic v postopku, po 22. členu Ustave.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče postopalo kot v primeru izdaje „pridržane sodbe“ po 2. odstavku 291. člena ZPP, za kar ni imelo podlage v navedeni določbi. Zato bi moralo, v kolikor je toženi stranki dopustilo, da odgovori na pripravljalni vlogi tožeče stranke, glavno obravnavo preložiti. Navedena kršitev v določenih situacijah lahko predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ne pa vedno. Pri tem je odločilno, kakšne trditve je stranka v takšni vlogi podala in kako jih je sodišče upoštevalo.

Tožena stranka je v pripravljalni vlogi, ki ji jo je prvostopno sodišče dopustilo, podala ugovor pobota. Ta sicer po vsebini res ne predstavlja odgovora na pripravljalno vlogo stranskega intervenienta M.A. & L. d.o.o., vendar pa je sodišče s tem, ko je toženi stranki dopustilo, da odgovori na vlogi, pri njej vzbudilo prepričanje, da bo glavno obravnavo preložilo in da bo torej še imela možnost uveljavljati pobotni ugovor. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je ugovor pobota pravica tožene stranke, ki jo lahko uveljavlja vse do konca glavne obravnave, torej tudi v ponovljenem postopku, upoštevaje pri tem določbo 2. odstavka 362. člena ZPP. Prvostopno sodišče je tako s svojim postopanjem toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo (ki v tem delu predstavlja sklep) v 4. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

V ponovljenem postopku naj prvostopno sodišče presoja pobotni ugovor tožene stranke, upoštevaje pri tem omejitve iz 2. odstavka 362. člena ZPP.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Napotki prvostopnemu sodišču so razvidni iz gornje obrazložitve.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.