Jedro

V primeru, ko je bilo premoženje z odločbo o denacionalizaciji vrnjeno pokojni denacionalizacijski upravičenki, so dediči do razdelitve denacionaliziranega premoženja mednje tudi v odnosu do odškodninske terjatve, izvirajoče iz škode zaradi oblike vrnjenega premoženja, v skupnosti dedičev.

Izrek

Glede druge toženke se revizija zavrne.

Glede prve toženke se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem obsegu razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe drugi toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.685,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Odločitev o ostalih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožniki so s primarnim tožbenim zahtevkom terjali, da sta jim toženki solidarno dolžni plačati 1,571.923,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2005 dalje in jim povrniti pravdne stroške. Podredno so terjali (1) ugotovitev, da terjatev v znesku 1,571.923,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2005 dalje pokojne A. A. nasproti toženkama predstavlja del zapuščinske mase po pokojni A. A. v zapuščini pod opr. št. D I D 608/2002 Okrajnega sodišča v Ljubljani; (2) da sta toženki nerazdelno dolžni plačati skupnosti dedičev po pokojni A. A., ki jo sestavljajo vsi tožniki, na transakcijski račun skupnosti dedičev znesek 1,571.923,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2005 dalje; (3) ter povračilo pravdnih stroškov skupnosti dedičev. Sodišče prve stopnje je oba tožbena zahtevka zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da druga toženka, ki je upravne naloge v postopku denacionalizacije izvajala v imenu in na račun prve toženke, za povračilo škode ni pasivno legitimirana. Pritrdilo je tudi stališču sodišča prve stopnje, da škoda, kot razlika med prejetimi obveznicami in vrednostjo premoženja v naravi, ni nastala pokojni denacionalizacijski upravičenki, temveč njenim dedičem. Tožniki zato glede te terjatve niso v dediščinski skupnosti. Morebitna škoda je nastala vsakemu izmed njih, zato bi jo lahko uveljavljali le v alikvotnih deležih. Ker tožba ne vsebuje podatkov, ki bi omogočali identifikacijo terjatve vsakega tožnika, je tožbeni zahtevek nesklepčen.

3. Tožniki v reviziji uveljavljajo zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Trdijo, da izpodbijana sodba ne daje jasnih odgovorov na pritožbene razloge, in sicer ni pojasnjeno: zakaj pokojna upravičenka ne more biti nosilec pravic in obveznosti na podlagi fikcije pravne sposobnosti po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) za obravnavano terjatev, ki temelji na njeni pravici do denacionalizacije; zakaj ne gre za dediščinsko tožbo; zakaj dediči glede še nerazdeljenega premoženja po zapustnici niso v dediščinski skupnosti; kje je podlaga za sklep, da gre za škodo, ki je nastala tožnikom. Obrazložitev sodišča, ki prezre stvarno, osebno in časovno področje nastanka škode upravičenki na pravici do denacionalizacije, je nerazumljiva. Ker sodišče hkrati ugotavlja, da dediščinska skupnost še ni razdeljena in da ni znano, kdo so dediči, ter, da bi dediči lahko tožili le po alikvotnih deležih, je obrazložitev v nasprotju sama s sabo. Pravico do denacionalizacije je ZDen podelil tudi mrtvim osebam, kar izhaja iz prvega odstavka 60. člena in iz 67. člena ZDen. Brez fikcije pravne sposobnosti se denacionalizacijski postopki ne bi mogli voditi. Zaradi te fikcije pokojnim upravičencem nastane podedljiva škoda. Ne drži, da te terjatve ne morejo uveljavljati nerazdelno. Bistveno je, ali je zapuščina razdeljena ali ne. Ker še ni sklepa o dedovanju za obveznice, imajo položaj enotnih sospornikov. Pravice na dediče preidejo že s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, in ne na podlagi sklepa o dedovanju (ki je le deklaratorne narave), zato za uveljavljanje pravic ni potreben.

4. Toženki sta v odgovoru na revizijo predlagali njeno zavrnitev.

5. Revizija je glede druge toženke neutemeljena, glede prve toženke pa utemeljena.

Neutemeljenost revizije glede druge toženke:

6. Sodišči prve in druge stopnje sta tožbeni zahtevek tožnikov zoper drugo toženo stranko zavrnili, ker ta kot samoupravna lokalna skupnost ni pasivno legitimirana za morebitno škodo, ki je nastala zaradi napake v denacionalizacijskem postopku, ki spada v izvorno pristojnost države in ki ga je druga toženka zanjo izvajala do dokončnega prenosa izvajanja vseh državnih funkcij na državo.(1) Skladno z določbo prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Ker tožniki v reviziji, s katero sicer v celoti izpodbijajo sodbo sodišča druge stopnje (torej tudi glede druge tožene stranke), tega razloga za zavrnitev njihove tožbe zoper drugo toženko niso vsebinsko izpodbijali, revizija v tem delu nima nobenih razlogov in jo je treba zato glede druge toženke že iz tega razloga zavrniti.

Utemeljenost revizije glede prve toženke:

7. Tožniki s tožbo zahtevajo povračilo škode, ki je nastala, ker je bilo v denacionalizacijskem postopku pokojni upravičenki premoženje vrnjeno v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD), ne pa v naravi. Škodo opredeljujejo kot razliko med vrednostjo nepremičnin v naravi in višino prejete odškodnine v obliki obveznic SOD ter kot izgubljeno pravico do nadomestila zaradi nemožnosti uporabe iz drugega odstavka 72. člena ZDen.

8. Gre za škodo, ki izvira iz oblike vrnjenega premoženja v denacionalizacijskem postopku. Tak odškodninski zahtevek zato lahko uveljavlja le denacionalizacijski upravičenec, ki mu je to premoženje vrnjeno, oziroma dediči tega denacionaliziranega premoženja in le v obsegu njihovega dednega deleža na tem premoženju. Do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno.(2) Njihova dediščinska skupnost zato preneha šele z razdelitvijo dediščine med dediče, v tem primeru konkretnega v denacionalizaciji vrnjenega premoženja.(3) Zato je zmotno stališče, da v primeru, kakršen je obravnavani, ko je bilo skladno z določbo prvega odstavka 67. člena ZDen premoženje z odločbo o denacionalizaciji vrnjeno pokojni denacionalizacijski upravičenki, dediči kot neposredni oškodovanci odškodninski zahtevek za povračilo škode, ki izhaja iz oblike vrnjenega premoženja, lahko uveljavljajo le v alikvotnih deležih. Dokler konkretno denacionalizirano premoženje (odškodnina v obliki obveznic SOD), iz katerega izvira obravnavana odškodninska terjatev, med dediče še ni razdeljeno, so ti tudi v razmerju do te odškodninske terjatve v skupnosti dedičev. Iz takšne zvezanosti vtoževanega odškodninskega zahtevka s konkretnim denacionaliziranim premoženjem, sta izhajali tudi obe nižji sodišči, saj sta šteli, da bi tožniki (svoje) odškodninske zahtevke lahko postavili le v alikvotnih deležih, torej v deležih od celotne odškodninske terjatve, ti deleži pa so vezani na njihov dedni delež na denacionaliziranem premoženju. Glede na določbo prvega odstavka 74. člena ZDen tožniki odškodninskega zahtevka ne morejo opreti na alikvotne deleže iz morebitnih prejšnjih sklepov o dedovanju, in sicer tudi, če se ti nanašajo na drugo premoženje, vrnjeno v postopku denacionalizacije.(4) Do razdelitve konkretnega denacionaliziranega premoženja med dediče je zato njihova odškodninska terjatev, ki izvira iz tega premoženja, v smislu drugega odstavka 416. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pravno nedeljiva(5). Ni namreč znano v kolikšnem obsegu ta terjatev odpade na posameznega dediča. Ker je do razdelitve denacionaliziranega premoženja obravnavana odškodninska terjatev nedeljiva, jo je v tožbi mogoče uveljavljati le kot celoto. Glede na to, da iz izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da z obravnavano denacionalizacijsko odločbo vrnjeno premoženje do izdaje sodbe na prvi stopnji še ni bilo razdeljeno med dediče, je stališče, da bi tožniki morali odškodninski zahtevek vtoževati le v alikvotnih deležih, materialnopravno zmotno.

9. Iz sodb sodišč druge in prve stopnje izhaja, da tožniki niso vsi dediči pokojne denacionalizacijske upravičenke, saj med njimi niso zajeti morebitni dediči, ki so se v prejšnjih postopkih dedovanju odpovedali, niti dediči, ki so dediščino sprejeli, svoj dedni delež pa odstopili drugim dedičem.(6) Čeprav je glede na povedano do razdelitve denacionaliziranega premoženja obravnavana odškodninska terjatev nedeljiva in jo je v tožbi mogoče uveljavljati le kot celoto, to ne pomeni, da morajo biti na aktivni strani udeleženi vsi dediči. Drugačna zahteva bi pomenila, da bi bilo dedičem zaradi morebitne nezainteresiranosti nekaterih dedičev odvzeto sodno varstvo. Zato na aktivni strani ni nujnega sosporništva(7). Narava tega materialnopravnega razmerja pa po drugi strani terja, da tožniki, ki niso vsi dediči pokojne denacionalizacijske upravičenke, tožbeni zahtevek oblikujejo tako, da je zagotovljena izpolnitev, ki je v korist celotne skupnosti dedičev, tudi tistih, ki se tožbi niso pridružli. To so tožniki v obravnavani zadevi storili vsaj s tistim delom tožbenega zahtevka, ki se glasi na izpolnitev vtoževane odškodninske terjatve skupnosti dedičev po pokojni denacionalizacijski upravičenki, ne pa tudi z nadaljnjo poimensko opredelitvijo skupnosti dedičev, ki zajema le tožnike.

10. Na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP je zato revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišča druge in prve stopnje v delu, ki se nanaša na prvo toženko, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na prej pojasnjeno podrobnejša navodila sodišču prve stopnje niso potrebna.

11. Izrek o stroških revizijskega postopka v razveljavljenem delu (glede prve toženke) temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP. Izrek o povračilu stroškov drugi toženki temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožniki z revizijo zoper drugo toženko niso uspeli, zato so ji dolžni povrniti zahtevane stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 1.685,45 EUR (3.000 točk za sestavo odgovora na revizijo in 2 % za manipulativne stroške ter upoštevaje DDV). Tožniki so dolžni plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če tožniki v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bodo izpolnili, bodo prišli v zamudo (299. člen OZ) in bodo od zamude naprej dolžni drugi toženki plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

Op. št. (1): Prim. sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 80/2000 z dne 7.12.2000 in II Ips 88/2005 z dne 13. 4. 2006. Op. št. (2): Prvi odstavek 145. člena Zakona o dedovanju - ZD.

Op. št. (3): K. Zupančič, V Žnidaršič Skubic: Dedno pravo, Ljubljana, Uradni list, 2009, str. 220. Op. št. (4): Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 729/2009 z dne 11. 2. 2010: „Predmet vsake denacionalizacijske odločbe je individualiziran in poseben, zato se v skladu s prvim odstavkom 74. člena ZDen za vrnjeno premoženje po vsaki denacionalizacijski odločbi opravi nova zapuščinska obravnava in o njem odloči z novim sklepom o dedovanju.“, pa tudi II Ips 266/2006 in II Ips 489/2007. Op. št. (5): Prim. A. Polajnar Pavčnik: „Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del)“, Ljubljana; GV Založba, 2003, 2. knjiga, str. 568. Op. št. (6): Prim. sklep II Ips 729/2009 z dne 11. 2. 2010, II Ips 266/2006 in II Ips 489/2007. Op. št. (7): Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 71/2011 z dne 6. 6. 2011.