Jedro

Sodišče mora v vsakem posameznem primeru ugotavljati, ali se pri izvrševanju služnosti moderno sredstvo uporablja za isti namen kot prejšnje sredstvo. Prav tako mora preveriti, ali uporaba modernih sredstev pomeni hujšo obremenitev za služnostnega zavezanca.

Tožnika se lahko po služnostni poti vozita samo za namene izvedbe košnje travnika, negovanja sadovnjaka ter pluženje snega na gospodujoči nepremičnini in v kolikor je vožnja po služnostni poti potrebna, da se moderna sredstva servisirajo oz. zamenjajo za potrebe kmetijske obdelave gospodujočega zemljišča. Tožnika in njuni pravni predniki so več kot 100 let pred vložitvijo tožbe po sporni poti hodili peš in vozili z vprego, od leta 1979 dalje pa so vozili tudi s kmetijsko mehanizacijo, vse za potrebe obdelave gospodujoče nepremičnine, zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je priposestvovalna doba začela teči že pred letom 1976 in je priposestvovanje nastopilo že pred uveljavitvijo SPZ. Glede na ugotovitev o hoji in vožnjah prednikov tožnikov za potrebe obdelave gospodujoče nepremičnine ter glede na zaključek, da uporaba moderne mehanizacije od leta 1979 predstavlja normalen razvoj voženj z vprežnimi vozili, je do priposestovanja pravzaprav prišlo že v času veljave ODZ, torej tudi pred uveljavitvijo ZTLR.

Samo dejstvo, da sta toženca začela uporabljati modernejša kmetijska sredstva, ne pomeni, da so se spremenile (zmanjšale) potrebe oziroma koristnost uporabe sporne poti za gospodujoče zemljišče, glede na zgoraj podano pa se tudi ni (bistveno) povečala obremenitev služečega zemljišča. Ker se s tehničnim napredkom niso bistveno spremenili interesi izvrševanja lastninske pravice na služeči in gospodujoči nepremičnini, ne gre za bistveno spremenjene okoliščine po prvem odstavku 222. člena SPZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II. izreka spremeni tako, da se glasi: »Toženi stranki sta dolžni na delu nepremičnine ID znak parcela 0000 1801/10, ki je obremenjen s služnostno pravico, prenehati s parkiranjem na način, ki preprečuje oz. pomembneje otežuje izvrševanje služnosti, odstraniti vse ovire, ki preprečujejo oz. motijo izvrševanje služnosti, ter se v bodoče vzdržati takšnih in podobnih ravnanj, ki bi kakorkoli ovirala ali onemogočala nemoteno izvrševanje služnosti.«

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu (I., III., IV. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sta dolžni tožečima strankama v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 420,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku prostovoljnega roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo tretjič. V prvem sojenju je zahtevek za ugotovitev služnosti zavrnilo,1 pritožbeno sodišče pa je njegovo odločitev potrdilo.2 Sodišči sta ugotovili, da se je sporna pot pred letom 1993 uporabljala za dostop na pokopališče in tamkajšnja kmetijska zemljišča ter do lesene lope pretežno peš in z vpregami ter le izjemoma z osebnimi avtomobili in kmetijsko mehanizacijo. Ker tožnika in njuni pravni predniki pred začetkom izgradnje nove hiše v letu 1993 sporne poti niso uporabljali na način, kot zahtevata s tožbo, torej za potrebe dostopa z osebnimi avtomobili in kmetijsko mehanizacijo z javne ceste na njuno stavbno zemljišče, služnosti s takšno vsebino ne moreta izpeljevati iz preteklega načina uporabe njunih pravnih prednikov in drugih ljudi. Od leta 1993 do septembra 2011, ko sta se toženca izvrševanju služnosti uprla, pa se dvajsetletna priposestovalna doba še ni iztekla.

2. Vrhovno sodišče je po vložitvi dopuščene revizije sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.3 Kot nosilne razloge je navedlo, da se je sporna pot uporabljala tudi pred gradnjo hiše leta 1993, zato sodišči priposestovalne dobe ne bi smeli razdeliti na dve ločeni obdobji in zaključiti, da od leta 1993 še ni pretekla dvajsetletna priposestovalna doba. Na ta način sta sodišči tožnikoma odvzeli pravico do upoštevanja priposestovalne dobe, ki je v določenem obdobju tekla in morebiti že potekla do leta 1993, ter s tem sporno služnost lahko celo nedopustno “ukinili”. Spreminjanje obsega in načina uporabe med ali celo po poteku priposestovalne dobe ne izključuje pravila, da nastanek širše uporabe ne vpliva na že uveljavljeno izvrševanje, ki je enako ali celo manj obremenjujoče za služečo nepremičnino. Nadalje je izpostavilo, da zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodišči nista dovolj natančno ugotovili, koliko časa in na kakšen način se je sporna pot uporabljala pred letom 1993, sodbi pa tudi ne vsebujeta zadostnih dejanskih ugotovitev v smeri, ali oziroma v kakšnem obsegu je šlo za dopustno širitev služnosti glede na obdobje pred letom 1993. 3. V drugem sojenju je sodišče prve stopnje zahtevku za ugotovitev služnosti v celoti ugodilo.4 Pritožbeno sodišče je po vložitvi pritožbe sodbo sodišča prve stopnje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.5 Utemeljilo je, da je za odločitev v zadevi bistveno, na kakšen način se je pot uporabljala v korist gospodujočega zemljišča. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj so pravni predniki tožnikov pot začeli uporabljati, kakor tudi ne, ali in kako se je njihova uporaba skozi različna obdobja spreminjala. Predvsem pa je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo ugotavljanje stanja in potreb gospodujoče nepremičnine, zlasti dejstvo, da je na delu, do katerega se je dostopalo preko sporne poti, očitno prišlo do spremembe njene namembnosti iz kmetijskega zemljišča z leseno lopo v stavbno zemljišče s stanovanjsko stavbo z garažami. Pritožbeno sodišče je navedlo, da bo zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju moralo ugotavljati ne le, ali se je pot uporabljala za dostop do gospodujoče nepremičnine, temveč tudi, na kakšen način (hoja, vprega, vozovi, avtomobili, kmetijska mehanizacija), kako intenzivno (pogosto) in za kakšen namen (kmetijski, stanovanjski) se je uporabljala.

4. V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje ponovno zaslišalo pravdne stranke in priče ter izvedlo ogled na kraju samem.6 Obravnavano zadevo je združilo z nasprotno tožbo tožencev,7 s katero zahtevata prenehanje služnosti tožnikov, v kolikor bi sodišče ugotovilo njen obstoj. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da za potrebe gospodujočih zemljišč ID znak parcela 0000 1486/9 in ID znak parcela 0000 1486/11, last tožnikov, vsakega do polovice, obstoji v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin za potrebe kmetijske obdelave služnostna pravica hoje in voženj s kmetijsko mehanizacijo po obstoječi poti, v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine ID znak parcela 0000 1801/10, last tožencev, vsakega do polovice, in sicer po 2m širokem pasu vzdolž zahodnega dela te nepremičnine (I. točka izreka). Tožencema je naložilo, da prenehata s parkiranjem na delu nepremičnine ID znak parcela 0000 1801/10, ki je obremenjen s služnostno pravico, odstranita vse ovire, ki preprečujejo oz. motijo izvrševanje služnosti, ter se v bodoče vzdržita takšnih in podobnih ravnanj, ki bi kakorkoli ovirala ali onemogočala nemoteno izvrševanje služnosti (II. točka izreka). Kar sta tožnika zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek tožencev po nasprotni tožbi, da je prenehala služnost tožnikov, ki jo je sodišče ugotovilo v točki I. izreka, in zahtevek po izstavitvi zemljiškoknjižne listine z dovolilom, da se služnost izbriše (IV. točka izreka). Stroške postopka je naložilo tožencema (II. točka izreka).

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z naslednjimi razlogi: - tožnika in njuni pravni predniki so več kot 100 let (pred vložitvijo) tožbe po sporni poti8 hodili peš in z vprego, da so lahko dostopali do svojih travnikov, sadovnjakov in pokopališča, - od leta 1979 dalje so dostopali tudi s kmetijsko mehanizacijo (traktor in kmetijski stroji), ki je sledila normalnemu tehničnemu razvoju voženj z vprežnimi vozili, - tudi sama vožnja s kmetijsko mehanizacijo se je izvrševala več kot 20 let, - pot se je uporabljala za namene dostopa do kmetijskih površin, njihove obdelave in shranjevanja kmetijske mehanizacije v leseni lopi, - pot se je uporabljala po potrebi: poleti več, saj se je sušilo seno in obdelovalo njive, pozimi manj, - po začetku gradnje objekta v letu 1993 je prišlo do spremembe namembnosti gospodujočega zemljišča (postalo je delno stavbno), načina in pogostosti uporabe poti (tudi z avtomobili), ki pa ni posledica tehničnega napredka, - uporaba poti za vožnje z avtomobili predstavlja nedopustno razširitev služnosti, hkrati od začetka uporabe avtomobilov do vložitve tožbe še ni pretekla priposestovalna doba, - dostopi, ki sta jih toženca navajala kot razlog za ukinitev služnosti zaradi njene nekoristnosti, ne omogočajo povezave gospodujočih zemljišč z javno asfaltirano cesto.

6. Zoper sodbo sta se iz vseh predvidenih razlogov pritožila toženca in predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevek za ugotovitev stvarne služnosti zavrne, podredno, da sodišče ugodi njunemu zahtevku za prenehanje stvarne služnosti, še podrejeno pa, da sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje. Povsem podredno predlagata spremembo stroškovne odločitve tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške prvostopenjskega postopka. Zahtevata tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Toženca s sklicevanjem na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 24. in 25. 6. 1975 izpostavljata, da mora sodišče v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali se moderno sredstvo uporablja za isti namen kot prejšnje sredstvo. Prav tako mora biti pot dovolj utrjena, da brez škode prenese novo obremenitev. Posebna okoliščina predmetne zadeve je, da tožnika zahtevata ustanovitev služnosti na dvorišču pred stanovanjsko hišo tožencev, ki na tem delu parcele parkirata svoja lastna vozila in jih drugje ne moreta.

V nadaljevanju toženca izpostavljata neskladnosti v izpovedbi drugega tožnika A. A. v prvem in drugem zaslišanju, do katerih je očitno prišlo zaradi opozoril iz sodnih odločb. Povzemata lastni izpovedbi in izpovedbe prič B. B., C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G. ter navajata, da bi moralo sodišče ugotoviti dejansko stanje, kot ga navajata v pritožbi. Do leta 1976 se je sporna pot uporabljala za dostopanje do vaškega pokopališča in v manjši meri za dostop s kmečkimi cizami in vpregami, traktorjev pa tedaj v vasi sploh ni bilo. Leta 1976 se je način uporabe poti bistveno spremenil, saj se je zgradila nova občinska pot do pokopališča. Od tedaj dalje nihče ni uporabljal spornega zemljišča, z izjemo tožnikovih prednikov, pa še to le parkrat letno, ko so dostopali do lesene lope s kmečkimi vozovi in cizami. Zaradi gradnje leta 1993 so nastali spori. Toženca sta se strinjala, da lahko drugi tožnik njuno dvorišče uporablja za odvoz izkopane zemljine zaradi gradnje nove hiše, ta pa je dovoljenje zlorabil in začel uporabljati dvorišče tožencev za dostopanje z avtomobilom in kmetijsko mehanizacijo. Situacija se je torej zaostrila, ko tožnika poti nista več uporabljala za namene dostopa do lesene lope nekajkrat letno, ampak sta jo začela uporabljati za namene vsakodnevnega dostopanja do stanovanjske hiše, ki sta jo zgradila na mestu nekdanje lesene lope. Ker so bile vožnje s kmetijsko mehanizacijo in ostalimi motornimi sredstvi glasne, nevarne in pogostejše, sta toženca temu nasprotovala, najprej ustno, potem pa sta leta 2006 postavila količke, ki sta jih leta 2011 nadomestila z žično ograjo. V vsakem primeru gre od leta 1993 dalje za nedopustno širitev služnosti. Ne samo zaradi spremembe namembnosti za potrebe stanovanjske rabe, temveč tudi zaradi neutemeljenega širjenja služnosti za kmetijske potrebe. Predtem se je pot zgolj nekajkrat letno uporabljala za prehod z vozom in cizo, potem pa se je ta pot začela uporabljati za prevoze z vso možno kmetijsko mehanizacijo.

Sodišče tudi ni pravilno ovrednotilo dejstva, ali se sredstva motorne mehanizacije uporabljajo za isti namen, kot so se predhodna sredstva. Prav tako je spregledalo, da se od leta 1976 do leta 1993 sporna pot ni uporabljala. Ker se zemljišče 17 zaporednih let ni uporabljalo, je to v celoti izničilo dogajanje pred letom 1976. Ker sodišče ni obravnavalo nobenega kriterija glede spreminjanja obsega uporabe spornega zemljišča in ni navedlo, kdaj je nastopilo priposestvovanje služnosti, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Prav tako nobena od prič ni potrdila služnostne poti v širini 2 metrov, pa jo je sodišče priznalo v celotnem vtoževanem obsegu, čeprav sta toženca že v odgovoru na tožbo opozorila, da enostavno ni dovolj prostora.

Tožnika sta po prvem naroku za glavno obravnavo predložila račun z dne 1. 3. 1979 za nakup traktorja in freze, zaradi česar sodišče takšnega dokaza ne bi smelo upoštevati. Toženca sta tudi opozorila, da se s tem traktorjem ni vozilo med stanovanjskima hišama K. 1 in 2, saj je bila pot od leta 1976 prekinjena, oče tožnikov traktorja ni vozil, tožnika pa sta bila mlada in zdoma. Sodišče je tako neutemeljeno štelo za začetek uporabe traktorja leto 1979. Poleg tega je samo ugotovilo, da je bil prvi traktor širok 1,85 m, torej toliko kot sama občinska pot, kar dokazuje, da se je vsaj v bistveni meri uporabljala zgolj občinska pot in ne parcela tožencev. Sodišče je neutemeljeno štelo v tek priposestovalne dobe vsa leta do 2011, saj sta toženca skladno izpovedala, da sta najprej ustno prepovedala uporabo zemljišča, ker pa sta tožnika kljub temu nadaljevala z vožnjami, sta postavila še ograjo. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da toženca, ker sta bila v dobrih odnosih s starši tožnika, zagotovo nista sočasno prepovedala uporabe sporne poti.

Toženca predlagata zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno zgolj na ugotovitev služnostne pravice voženj z nemotoriziranim kmečkim vozom in cizo. Podrejeno je utemeljena tudi nasprotna tožba, saj so se razmere na K. spremenile. Podani so pogoji po 222. členu SPZ, saj je služnost v obsegu, kot je morebiti nastala leta 1976, zaradi nastanka nove asfaltirane občinske ceste postala nepotrebna. Prav tako tožnika sedaj zemljišča namesto z ročnim vozom in cizo obdelujeta z več težkimi traktorji, motornimi kosilnicami in nakladalkami, kar bistveno spremeni, tj. oteži, način uporabe sporne poti. Toženca uveljavljata tudi napačno odločitev glede prisojenih stroškov. Tožnikoma je bila prisojena le služnost za kmetijske namene, zahtevana pa je bila neomejena služnost, kar pomeni, da sta tožnika v izpodbijani sodbi uspela s približno polovico svojega tožbenega zahtevka. Odločitev, da vse stroške nosita toženca, je zato napačna.

7. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

8. Pritožba je delno utemeljena.

9. Skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 24. in 25. 6. 1975 mora sodišče v vsakem posameznem primeru ugotavljati, ali se pri izvrševanju služnosti moderno sredstvo uporablja za isti namen kot prejšnje sredstvo.9 Prav tako mora preveriti, ali uporaba modernih sredstev pomeni hujšo obremenitev za služnostnega zavezanca.10

10. Višje sodišče je na seji senata dne 20. 4. 2022 ugotovilo, da pritožnika utemeljeno navajata, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede sledečih vprašanj: - ali tožnika moderna sredstva - kmetijsko mehanizacijo (kosilnice, traktorje, nakladalko itd.) - uporabljata za isti namen, kot so njuni predniki v preteklosti cize in vozove, - ali so se spremenile kmetijske potrebe gospodujočega zemljišča, - ali uporaba moderne mehanizacije predstavlja hujšo obremenitev za služeče zemljišče. Zato je skladno s 347. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP)11 razpisalo pritožbeno obravnavo, na kateri je zaslišalo drugega tožnika, prvega toženca in drugo toženko.12 **Glede ugotovitve obstoja stvarne služnosti**

11. Toženca v pritožbi navajata, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je namen zatrjevane služnosti drugačen kot nekoč in da gre za nedopustno razširitev služnosti. Pojasnjujeta, da gre za razširitev služnosti v dveh pogledih: služnost se sedaj uporablja za stanovanjske namene gospodujoče nepremičnine (1), obenem so se povečale kmetijske potrebe gospodujoče nepremičnine (2).

12. Glede prvega je sodišče prve stopnje v 43. točki obrazložitve pravilno zaključilo, da je v letu 1993 prišlo do spremembe namembnosti gospodujočega zemljišča, ki je postalo deloma stavbno zemljišče. Sprememba namembnosti se je odražala v povečanem številu voženj z avtomobili, ki so služile novim (stanovanjskim) potrebam gospodujočega zemljišča, kar je sodišče ustrezno opredelilo kot (nedopustno) razširitev služnosti in v tem delu zahtevek zavrnilo (47. točka obrazložitve).

13. Glede ugovora tožencev, da je prišlo do širjenja služnosti za kmetijske potrebe - pred tem se je pot uporabljala zgolj nekajkrat letno za prehod z vozom in cizo, sedaj pa z vso možno kmetijsko mehanizacijo – je pritožbeno sodišče zaslišalo drugega tožnika in oba toženca. Prvostopenjsko sodišče je sicer v dokaznem postopku ugotovilo, da sta tožnika in njuni pravni predniki že več kot 100 let po sporni poti hodili peš in z vprego, od leta 1979 dalje pa tudi s kmetijsko mehanizacijo, vse za potrebe obdelave kmetijske površine gospodujoče nepremičnine (43. točka obrazložitve), pri čemer so sporno pot uporabljali vse do 6. 9. 2011, ko sta toženca najprej s parkiranjem vozil in nato 17. 9. 2011 s postavitvijo ograje preprečila uporabo sporne pot (44. točka obrazložitve).

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z dejstvi, ki so relevantna glede izpodbijanega dela sodbe, zaslišalo poleg pravdnih strank številne priče ter med drugim napravilo pravilno dokazno oceno glede časa in načina uporabe sporne poti s strani tožnikov in njunih pravnih prednikov od leta 1900 oziroma 1910 dalje do izgradnje garaže na gospodujočem zemljišču in izpodbijano relevantno dokazno oceno sprejema kot pravilno, toženca pa jo neutemeljeno izpodbijata s povzemanjem izpovedb strank in prič in svojo oceno izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče pa dokazno oceno sodišča prve stopnje dopolnjuje glede dejstev, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

15. Drugi tožnik je na glavni obravnavi pred pritožbenim sodiščem izpovedal, da so se od nakupa traktorja [leta 1979]13 do gospodujočega zemljišča in do drugih obdelovalnih zemljišč vozili od stare hiše in kozolca, kjer je bil traktor shranjen [parc. št. 1491/13 – priloga B64].14 Pri tem je pojasnil, da so se do gospodujočega zemljišča vozili po poti, ki je predmet postopka, medtem ko se za potrebe preostalih zemljišč, ki jih prav tako obdelujejo, niso vozili po sporni poti. Po izgradnji hiše leta 1993, do leta 1998, je zgradil še gospodarsko poslopje na gospodujočem zemljišču [parc. št. 1491/11 – priloga B64]15 in je od tedaj naprej traktor parkiran v tem gospodarskem poslopju, prav tako ostali traktorji, ki so bili kupljeni kasneje. Od izgradnje gospodarskega poslopja se do obdelovalnih zemljišč gospodujočega zemljišča ne vozi več po služnostni poti, ampak se do njih vozi po svojem zemljišču. Se pa iz gospodujočega zemljišča vozi ven in noter na druga zemljišča, ki ji obdeluje, traktorje pa je treba peljati tudi na servis in popravila.

16. Že iz izpovedbe drugega tožnika, ki mu tudi sodišče druge stopnje verjame, saj je neselektivno izpovedoval tako o dejstvih, ki mu govorijo v prid kot tudi v škodo, izhaja, da se je sporna pot že vse od leta 1998 uporabljala ne samo za potrebe gospodujočega zemljišča, temveč tudi za potrebe (pre)ostalih kmetijskih zemljišč, ki jih tožnika obdelujeta. Kot je izpovedal drugi tožnik, se je na druga kmetijska zemljišča vse do leta 1998 vozil iz stare hiše in kozolca, (šele) s postavitvijo garaže na gospodujočem zemljišču pa je začel uporabljati sporno pot (tudi) za namene drugih zemljišč. To se smiselno ujema z izpovedbo druge toženke, ki je izpovedala, da je vse skupaj kulminiralo (doseglo »vrhunec«), ko se je drugi tožnik po sporni poti s polno nakladalko sena vračal s polja. Ker lahko do obdelovalnih površin gospodujočega zemljišča, ki je predmet zahtevka (in priposestovanja), dostopa neposredno iz garaže, ki je prav tako na gospodujočem zemljišču, ni dvoma, da gre za primer, ko je tožnik sporno pot uporabljal za namene drugih kmetijskih zemljišč. Glede na navedeno sta toženca že v odgovoru na tožbo upravičeno opozarjala, da za primere, ko se drugi tožnik ob vikendih zjutraj vozi po sporni poti na druga polja oz. se vrača iz kmečkega dela, služnost ni priposestovana. Poglavitno je, da tožnika nista zahtevala, da se ugotovi služnost za potrebe drugih kmetijskih zemljišč. Ravno tako v prvostopenjskem postopku ni bilo sporno, da so pravni predniki tožnikov po sporni poti hodili obdelovati gospodujoče zemljišča, ne pa, da so iz gospodujočega zemljišča hodili na vsa druga zemljišča, ki jih obdelujejo. Shranjevanje kmetijske mehanizacije bi sicer bilo možno opredeliti kot potrebo gospodujoče nepremičnine (tj. da se lahko tožnika vozita po sporni poti že zato, da na gospodujočem zemljišču shranjujeta stroje, ki jih sicer uporabljata na drugih zemljišč). Vendar je drugi tožnik izpovedal, da se je kmetijska mehanizacija na gospodujočem zemljišču začela shranjevati šele leta 1998. Ker sta toženca (najkasneje) v letu 2011 začela služnosti nasprotovati,16 služnost voženj za namene shranjevanja kmetijske mehanizacije brez dvoma ni bila priposestvovana, niti nista tožnika v tem pogledu podala ustrezne trditvene podlage. Kot bo še pojasnjeno v nadaljevanju, pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da gre za nedopustno razširitev služnosti (poleg vožnje z avtomobili) tudi v delu, ko sta se tožnika iz gospodujočega zemljišča vozila obdelovati druge kmetijske površine in se vozila nazaj, saj se je pot tedaj uporabljala za namene kmetijske obdelave drugih zemljišč, ne pa zemljišča, ki je v obravnavanem primeru gospodujoče zemljišče (parceli ID znak 0000 1486/9 in ID znak 0000 1486/11).

17. Pritožbeno sodišče kot pravilen sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da so tožnika in njuni pravni predniki že več kot 100 let po sporni poti hodili peš in z vprego, od leta 1979 dalje pa tudi s kmetijsko mehanizacijo, vse za potrebe obdelave kmetijske površine gospodujoče nepremičnine. Zaključek, da se je pot nepretrgoma uporabljala, je sodišče prepričljivo oprlo na izpovedbi tožnikov in prič B. B., C. C. in H. H. V tem pogledu si pritožbeni očitki nasprotujejo med sabo v delu, ko toženca navajata, da se sporna pot med letoma 1976 in 1993 ni uporabljala in se to obdobje ne bi smelo vštevati v priposestvovalno dobo, hkrati pa priznavata, da so pravni predniki tožnikov, sicer izjemoma, a vendarle uporabljali pot tudi po letu 1976 (str. 13. pritožbe).17 Toženca sta bila v zvezi s tem neprepričljiva tudi v svojih izpovedbah pred pritožbenim sodiščem. Prvi toženec je sam sebi nasprotoval, ko je izpovedal, da se drugi tožnik prej ni vozil oz. se je vozil, ko ga [prvega toženca]18 ni bilo doma, kasneje pa dodal, da ga je včasih videl voziti za vikend. Druga toženka je sicer izpovedala, da se od leta 1976 tožnika nista vozila na gospodujoče zemljišče, vendar ji sodišče ne sledi, saj je ob služečem zemljišču začela živeti šele od leta 1985 dalje, zato predhodnega dogajanja niti ni mogla poznati. Prav tako je njena izpovedba v nasprotju z izpovedbami že omenjenih prič,19 ki jim je prvostopenjsko sodišče utemeljeno verjelo.

18. Glede kmetijskih potreb gospodujočega zemljišča je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da se je sporna pot pred letom 1993 uporabljala po potrebi za kmetijsko obdelavo; poleti več, ko so sušili seno in obdelovali njive, pozimi manj.20 Drugi tožnik je na pritožbeni obravnavi izpovedal, da so se po nakupu traktorja na gospodujoče zemljišče vozili enkrat tedensko spomladi in poleti za potrebe sadovnjaka in zaradi košnje. Pozimi pa je po sporni poti plužil sneg. Izpovedbi drugega tožnika pritožbeno sodišče tudi v tem delu sledi, saj se v bistvenem sklada s tem, kar je izpovedal že predhodno, predvsem pa je, kot je bilo že navedeno, drugi tožnik neselektivno izpovedoval tako o dejstvih, ki mu govorijo v prid kot tudi v škodo. Iz navedenega prav tako izhaja, da so bile tudi po nakupu traktorja kmetijske potrebe gospodujočega zemljišča v bistvenem podobne kot v preteklem obdobju.

19. Ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje ter dejstev, ugotovljenih po zaslišanju pravdnih strank na pritožbeni obravnavi pritožbeno sodišče ugotavlja sledeče dejansko stanje: - tožnika in njuni pravni predniki so več kot 100 let (od leta 1900 oz. 1910) pred vložitvijo tožbe po sporni poti hodili peš in z vprego za potrebe obdelave kmetijske površine gospodujoče nepremičnine, - od leta 1979 dalje so vozili tudi s traktorjem, - traktor so do leta 1998 parkirali v kozolcu pri stari hiši, pri čemer so se iz te lokacije vozili obdelovati gospodujoče zemljišče, ki je predmet zahtevka (parceli ID znak 0000 1486/9 in ID znak 0000 1486/11), prav tako so se iz tega zemljišča vozili obdelovati druga kmetijska zemljišča, - leta 1993 sta tožnika začela graditi hišo in garažo na gospodujočem zemljišču, pri čemer je bila garaža zgrajena v letu 1998, - od leta 1998 imata tožnika vse stroje shranjene na gospodujočem zemljišču, - od leta 1998 dalje sta tožnika sporno pot uporabljala za potrebe dostopa do ostalih kmetijskih zemljišč in kadar je bilo treba traktorje odpeljati na servis oz. popravila, - od leta 1998 lahko tožnika do kmetijskih površin dostopata neposredno iz garaže, - služnostna pot se je uporabljala poleti in pomladi enkrat na teden, pozimi pa, ko se je plužil sneg.

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta zaključek sodišča prve stopnje in izrek sodbe, da sta tožnika za potrebe dostopa in kmetijske obdelave gospodujočega zemljišča (parceli ID znak 0000 1486/9 in ID znak 0000 1486/11) pridobila služnostno pravico hoje in voženj s kmetijsko mehanizacijo po obstoječi poti, pravilna. Tožnika in njuni pravni predniki so namreč več kot 100 let sporno pot uporabljali za namene kmetijske obdelave gospodujočih zemljišč. Pritožbeno sodišče je sicer ugotovilo, da sta tožnika od leta 1998 (izgradnja garaže) sporno pot bistveno manj uporabljala za namene gospodujočih zemljišč, saj lahko do slednjih dostopata neposredno iz garaže po svojem zemljišču. Vendar pa sta jo za namene gospodujoče nepremičnine (sicer poredkoma) še vedno uporabljala, saj je treba stroje (predvsem traktorje), ki jih potrebujeta za namen kmetijske obdelave (tudi gospodujočega zemljišča), servisirati oz. peljati na popravilo. Vožnje za namene popravil oz. servisiranja strojev po sporni poti, pa tudi, ko se za potrebe gospodujočega zemljišča pripelje nov ali rabljen stroj, predstavljajo vožnje za namene gospodujočega zemljišča. Morebiten dostop z novimi ali rabljeni stroji, popravila in servisiranje so namreč potrebni za kmetijsko obdelavo gospodujoče nepremičnine. V tem pogledu je ugotovljena služnost tudi še vedno potrebna. Obenem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta tožnika od leta 1998 bistveno več uporabljala sporno pot za namene drugih zemljišč, za katere nista postavila zahtevka, niti sporna pot ni bila v tem pogledu priposestovana, saj sta se toženca izvrševanju služnosti uprla (najkasneje) v letu 2011. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno ugotovilo obseg priposestovanja služnosti, je pa nepravilno ugotovilo obseg (dejanskega) izvrševanja služnosti po letu 1993 oz. 1998. Kot že nakazano, gre v delu, ko sta se tožnika po sporni vozila na druga zemljišča, za nedopustno razširitev izvrševanja služnosti, saj je bila služnost priposestovana samo za namene kmetijske obdelave gospodujočega zemljišča. Dejstvo, da se je izvrševanje služnosti - od leta 1993 z avtomobili, od leta 1998 z vožnjami na druga kmetijska zemljišča – nedopustno razširilo, pa ne vpliva na obseg že prej priposestovane služnosti.21 Tožnika lahko služnost še vedno izvršujeta v priposestovanem obsegu, tj. (samo) za namene kmetijske obdelave gospodujoče nepremičnine. Konkretneje to pomeni, da se lahko po služnostni poti vozita samo za namene izvedbe košnje travnika, negovanja sadovnjaka ter pluženje snega na gospodujoči nepremičnini in v kolikor je vožnja po služnostni poti potrebna, da se moderna sredstva servisirajo oz. zamenjajo za potrebe kmetijske obdelave gospodujočega zemljišča (parceli ID znak 0000 1486/9 in ID znak 0000 1486/11).

21. Kar se tiče izvrševanja služnosti z modernimi sredstvi (traktorji), je drugi tožnik na pritožbeni obravnavi izpovedal, da so se s traktorjem vozili na gospodujoče zemljišče za potrebe košnje in obdelave sadovnjaka. Ker so pravni predniki tožnikov uporabljali cize in vozove za isti namen (kmetijska obdelava gospodujočega zemljišča), je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je vožnja s traktorji sledila normalnemu razvoju z vprežnimi vozili in da se uporablja za isti namen, pravilen (45. točka obrazložitve).22 Zato ni poglavitno, ali je bila vožnja s traktorjem priposestovana tudi posebej.23 Toženca sta sicer pravilno opozarjala, da kadar se tožnika po služnostni poti vozita na druga zemljišča, se moderna sredstva ne uporabljajo za isti namen, kot so pravni predniki tožnikov cize in vozove. Kot je bilo že navedeno, s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljena služnost teh voženj tako ali tako ne dopušča, saj jih je sodišče omejilo samo na kmetijsko mehanizacijo, ki je namenjena kmetijski obdelavi gospodujoče nepremičnine. Za namene kmetijske obdelave drugih zemljišč si bosta morala tožnika najti drugo rešitev.

22. Iz podobnih razlogov je neutemeljeno tudi pritožbeno naziranje, da že uporaba moderne mehanizacije pretirano obremenjuje služečo nepremičnino. V tem oziru pritožbeno sodišče kot pomembno okoliščino izpostavlja, da imata tožnika, kot je izpovedal na pritožbeni obravnavi drugi tožnik sam, vso kmetijsko mehanizacijo že shranjeno v garaži na gospodujoči nepremičnini. Ker je mehanizacija že na gospodujoči nepremičnini, bosta tožnika sporno pot za prevoz mehanizacije potrebovala le izjemoma, zato služeča nepremičnina ne bo pretirano obremenjena.24 Glede na ugotovljeno služnost mora biti namreč izhod iz gospodujoče nepremičnine po sporni poti služeče nepremičnine pogojen s kmetijsko obdelavo gospodujoče nepremičnine (in ne neke tretje nepremičnine). Tudi če tožnika kmetijske mehanizacije ne bi imela shranjene na gospodujočem zemljišču, uporaba moderne mehanizacije sama po sebi ne predstavlja hujše obremenitve, saj jo lahko tožnika uporabljata samo za isti namen, kot so se poprej cize in vozovi, prav tako se kmetijske potrebe gospodujočega zemljišča niso spremenile (povečale). Glede na omejeno možnost uporabe služnosti in dejstvo, da imata toženca hišo ob javni asfaltirani cesti, njun očitek o hrupnosti mehanizacije tožnikov, ne prepriča. Prav tako toženca nista v ničemer pojasnila, zakaj je traktor z nakladalko bolj nevaren in težje obvladljiv, kot je bil denimo zvrhan voz krme, ki ga vleče konj. Ker toženca po sporni poti tudi sama vozita in parkirata avtomobile, poleg tega sta v preteklosti dovolila, da tožnika s kamionom odvažata zemljo, se izkaže za neutemeljen tudi očitek, da dovoljena služnost vožnje s kmetijsko mehanizacijo pretirano obremenjuje sporno pot. 23. Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta tožnika in njuni pravni predniki več kot 100 let pred vložitvijo tožbe po sporni poti hodili peš in vozili z vprego, od leta 1979 dalje pa so vozili tudi s kmetijsko mehanizacijo (33. do 35. točka obrazložitve), vse za potrebe obdelave gospodujoče nepremičnine, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je priposestvovalna doba začela teči že pred letom 1976 in je priposestvovanje nastopilo že pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ).25 Glede na ugotovitev o hoji in vožnjah prednikov tožnikov za potrebe obdelave gospodujoče nepremičnine ter glede na zaključek, da uporaba moderne mehanizacije od leta 1979 predstavlja normalen razvoj voženj z vprežnimi vozili, je do priposestovanja pravzaprav prišlo že v času veljave Občega državljanskega zakonika (ODZ)26 tj. tudi pred uveljavitvijo Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (ZTLR).27 Ker je torej priposestovanje nastopilo že pred začetkom gradnje tožnikov na gospodujočem zemljišču (1993), pa je nerelevantno problematiziranje tožencev, da sta začela nasprotovati izvrševanju služnosti ustno oziroma s postavljanjem količkov v letu 2006, potem ko nekajletna ustna opozorila niso zalegla, ter nasprotovanje zaključku sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je do nasprotovanja prišlo leta 2011 s parkiranjem in postavitvijo ograje. Ker je torej priposestvovanje nastopilo že pred zatrjevanim nasprotovanjem tožencev, podrobnejši odgovor na te navedbe tožencev ni potreben.

24. Da se je uporabljal tudi sporni del zemljišča,28 ki je v lasti tožencev, je izpovedal drugi tožnik, prav tako priča B. B., ki je izpovedal, da se je vozilo po celotni površini (na list. št. 123). Pritožbeni očitek, da nobena od prič ni potrdila uporabe služnostne poti v širini dveh metrov, je zato neutemeljen. O obsegu uporabe se je prvostopenjsko sodišče prepričalo tudi ob ogledu na kraju samem in ustrezno utemeljilo, da je del poti, ki ni v lasti tožencev, preozek, da bi lahko tožnika dostopala do gospodujoče nepremičnine (36. točka obrazložitve). Ker se je služnost izvrševala po celotni površini (2 metra široki pas), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je služnost tudi priposestovana v tolikšnem obsegu.

25. Da naj bi imela toženca zaradi služnosti težave s parkiranjem, ni relevantno za presojo, ali je služnost nastala, saj je bila služnost priposestvovana že pred zatrjevanimi težavami. Kvečjemu bi takšen ugovor prišel v poštev z vidika presoje prenehanja služnosti, če bi se bistveno spremenile okoliščine na strani služeče nepremičnine, česar pa toženca nista zatrjevala. Ker pa je drugi tožnik na pritožbeni obravnavi izpovedal, da se lahko vozi po služnostni poti, četudi toženca parkirata ob hiši, je (prepovedni) zahtevek, da se tožencema v celoti prepove parkiranje na služnostni poti, neutemeljen. Če toženca ustrezno parkirata, tožnikoma izvrševanja služnosti ne preprečujeta oziroma pomembneje otežujeta, kar je predpostavka za utemeljenost konfesorne tožbe.29 Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo točko II. izpodbijane sodbe tako, da je tožencema prepovedano, da na delu nepremičnine ID znak parcela 0000 1801/10, ki je obremenjen s služnostno pravico, parkirata na način, ki tožnikoma preprečuje oziroma pomembneje otežuje izvrševanje služnosti, ni pa tožencema prepovedano parkiranje v celoti. Povedano drugače, toženca lahko na omenjenem delu nepremičnine parkirata, če s tem tožnikoma ne bosta preprečevala oz. pomembneje oteževala izvrševanja služnosti.

26. Ker je pritožbeno sodišče s sklepom I Cp 617/2018 z dne 20. 6. 2018 prvostopenjsko sodbo razveljavilo in sodišču prve stopnje naložilo, da v okviru materialno procesnega vodstva pozove pravdni stranki, da opredelita pomembne časovne točke ter na kakšen način in kako pogosto se je pot uporabljala (15. točka obrazložitve), tožnika s 1. pripravljalno vlogo v ponovljenem postopku dne 8. 10. 2018 nista prepozno predložila računa, iz katerega je razvidno, da je bil traktor kupljen leta 1979. S predložitvijo računa sta upoštevala napotek pritožbenega sodišča in konkretizirala časovno točko, ko sta začela po sporni poti uporabljati moderno mehanizacijo. K temu ju je pozvalo sodišče prve stopnje na naroku dne 20. 12. 2018 (na list. 309), tožnika pa sta to storila že prej. Ker gre za dejstva, ki so se šele tekom postopka izkazala za pomembna, je sodišče tovrstne (naknadne) navedbe novih dejstev in dokazov dolžno upoštevati.30 Nasprotno stališče bi nesorazmerno posegalo v pravico stranke, da se v postopku izjavi.31 Ker se je predloženi račun ujemal z izpovedbama tožnikov, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da se je po sporni poti od leta 1979 dalje vozilo s kmetijsko mehanizacijo (35. točka obrazložitve).

27. Zaradi opravljenega materialnega procesnega vodstva v tretjem sojenju je tudi razumljivo, da so se pojavile posamezne neskladnosti v izpovedbi drugega tožnika oziroma da je v svojem drugem zaslišanju povedal več kot v prvem. Nenazadnje je bil osrednji očitek instančnih sodišč, da je prvostopenjsko sodišče v 1. in 2. sojenju nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

28. Navedbe tožencev na pritožbeni obravnavi, da sta v skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo pridobila lastninsko pravico, prosto vsem bremen, so nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP), saj toženca tega nista zatrjevala v prvostopenjskem postopku, niti nista podala nobenega opravičljivega razloga, zakaj relevantnih dejstev glede tega brez svoje krivde nista navajala že prej.

**Glede prenehanja stvarne služnosti**

29. Kar se tiče zahtevka po nasprotni tožbi (prenehanje služnosti), je prvostopenjsko sodišče pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje. Zato odločitev glede tega dela zahtevka ni narekovala potrebe po izvedbi procesnih dejanj med pritožbeno obravnavo. Se pa pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje do relevatnih pritožbenih očitkov.

30. Toženca sta v prvostopenjskem postopku kot edina razloga za prenehanje služnosti zatrjevala, da je služnost z izgradnjo nove občinske asfaltirane javne ceste leta 1976 postala nepotrebna, poleg tega naj bi imela tožnika tudi druge možne dostope do javne asfaltirane ceste. Prvostopenjsko sodišče je v pravilni in obsežni utemeljitvi prepričljivo pojasnilo, da iz gospodujoče nepremičnine ni mogoče neposredno dostopati do javne občinske ceste, obenem pa tudi alternativni dostopi, ki sta jih toženca navajala, ne omogočajo povezave gospodujočih zemljišč z javno cesto (50.-54. točka obrazložitve). O tem se je sodišče prepričalo tudi ob ogledu na kraju samem. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

31. Da spremenjene okoliščine v smislu 222. člena SPZ predstavlja že uporaba moderne mehanizacije, tožnika v prvostopenjskem postopku nista zatrjevala, zato gre v tem delu za nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP). Kljub temu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da samo dejstvo, da sta toženca začela uporabljati modernejša kmetijska sredstva, ne pomeni, da so se spremenile (zmanjšale) potrebe oziroma koristnost uporabe sporne poti za gospodujoče zemljišče, glede na zgoraj podano, pa se tudi ni (bistveno) povečala obremenitev služečega zemljišča. Ker se s tehničnim napredkom niso bistveno spremenili interesi izvrševanja lastninske pravice na služeči in gospodujoči nepremičnini, ne gre za bistveno spremenjene okoliščine po 1. odstavku 222. člena SPZ.32

32. Ker tožencema ni uspelo dokazati, da je ugotovljena služnost iz zatrjevanega razloga postala nekoristna (nepotrebna) oziroma da so se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je nastala, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožencev, naj služnost preneha. Posledično je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

33. Do pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena, se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

34. Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da stroške postopka nosita toženca, saj tožnika nista uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pri čemer zaradi tega dela niso nastali posebni stroški postopka (3. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je, razen glede služnosti vožnje z avtomobili, v celoti ugodilo zahtevku tožnikov - glede ugotovitve služnosti in prepovedi vznemirjanja služnosti - ter hkrati v celoti zavrnilo zahtevek tožencev po nasprotni tožbi. Pritožbeno sodišče pa je pritožbi tožencev sicer delno ugodilo, vendar v neznatnem delu (potrdilo je odločitev glede ugotovitve obstoja služnosti, prav tako glede nasprotne tožbe in v pretežnem delu prepovednega zahtevka). Tudi sprememba odločitve pritožbenega sodišča v majhnem delu, pri čemer zaradi tega dela zahtevka niso nastali posebni stroški, tako ne narekuje spremembe odločitve o stroških (prim. 3. odstavek 154. člena ZPP in 2. odstavek 165. člena ZPP).

35. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in skladno s 1. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

36. Ker sta bila toženca tudi s pritožbo praktično v celoti neuspešna, sta tožnikoma dolžna povrniti tudi pritožbene stroške (prim. 3. odstavek 154. člena ZPP in 2. odstavek 165. člena ZPP). O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi 154. in 155. člena ZPP. Tožnika sta stroške priglasila po Odvetniški tarifi33 (OT), ki se v tej zadevi uporablja za nasprotno tožbo, glede tožbe pa bi bilo treba uporabiti prej veljavno tarifo.34 Kljub temu jima je pritožbeno sodišče priglašene stroške priznalo v celoti, saj strošek zastopanja po odvetniku na obravnavi pred sodiščem druge stopnje že za nasprotno tožbo znaša priglašenih 375 točk (OT tarifna št. 21/59), poleg tega gre tožnikoma še urnina v višini 20035 točk (6. člen OT), skupno torej 575 točk. Upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR in 22% DDV je tako pritožbeno sodišče tožnikoma priznalo 420,90 EUR pritožbenih stroškov. Priznane pritožbene stroške morata toženca tožnikoma plačati v roku 15 dni (1. in 2. odstavek 313. člena ZPP), če zamudita, pa tečejo od izteka tega roka do plačila še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. člen in 1. odstavek 378. člena OZ).

1 Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 2443/2011 z dne 19. 8. 2014. 2 VSL sodba I Cp 3515/2014. 3 II Ips 310/2015. 4 Sklep in sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 1244/2017 z dne 30. 11. 2017. 5 VSL sklep I Cp 617/2018. 6 Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 51103/2018 z dne 4. 6. 2021. 7 Sodišče v tej sodbi zaradi jasnosti tožnika po nasprotni tožbi označuje kot toženca, toženca po nasprotni tožbi pa kot tožnika. 8 Gre za 2 metra širok pas vzdolž zahodnega dela nepremičnine ID znak parcela 0000 1801/10. 9 Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Slovenije z občne seje dne 24. in 25. 6. 1975, Poročilo VSS 1/75, str.99. 10 Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Slovenije z občne seje dne 21. 11. 1984, Poročilo VSS 2/84, str. 26. 11 Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US, 48/15 – odl. US, 6/17 – odl. US, 10/17, 16/19 – ZNP-1, 70/19 – odl. US, 1/22 – odl. US in 3/22 – Zdeb). 12 Prvi tožnik se pritožbene obravnave ni udeležil, njegov pooblaščenec je na obravnavi le navedel, da je službeno odsoten. 13 Prvi tožnik pred pritožbenim sodiščem ni izrecno izpovedal, da je bil traktor kupljen v letu 1979, je pa to izpovedal pred prvostopenjskim sodiščem (35. točka obrazložitve). Prav tako je predložil račun (A22), iz katerega izhaja, da je njegov oče 1. 3. 1979 kupil traktor in frezo. 14 Opomba pritožbenega sodišča. 15 Opomba pritožbenega sodišča. 16 To letnico je ugotovilo sodišče prve stopnje (parkiranje vozil in postavitev ograje 17. 9. 2011). Toženca sicer to ugotovitev izpodbijata, saj naj bi služnosti nasprotovala že prej, sodišče druge stopnje se bo o tem izreklo v nadaljevanju. 17 Pritožbena navedba, str. 13: »… tožnikovi predniki so, pa še to le parkrat letno, po tej stari občinski poti nekajkrat letno dostopali do lesene lope, vendar ne drugače, kot s kmečkimi vozovi in cizami ...«. 18 Opomba pritožbenega sodišča. 19 B. B., C. C. in H. H. 20 Prvostopenjsko sodišče je sicer v 43. točki obrazložitve zapisalo, da se je sporna pot uporabljala tudi za potrebe shranjevanja kmetijske mehanizacije, pri čemer ni podalo nobenih ugotovitev, kaj se je shranjevalo. Kot že podano, je drugi tožnik pred pritožbenim sodiščem sam izpovedal, da traktorjev vse do izgradnje garaže v letu 1998 na gospodujočem zemljišču niso parkirali. 21 Prim. II Ips 310/2015. 22 Prim. VSL sodba II Cp 2120/2014, VSL sklep II Cp 640/2012, VSL sklep I Cp 3408/2013, I Cp 1892/2016, VSL sodba I Cp 2798/2009. 23 Ker sta tožnika služnostno pot s traktorjem uporabljala v letih 1979-1998 za dostop do gospodujočega zemljišča, od leta 1998 dalje pa za namene servisiranja in dostopa z novimi kmetijskimi stroji, pritožbeno sodišče sicer soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta služnost voženj s traktorjem priposestovala tudi sicer, a zaradi manjšega obsega voženj v zadnjem obdobju, le v manjšem obsegu. S traktorjem sta se namreč več kot 20 let po sporni poti vozila za namene kmetijske obdelave gospodujočega zemljišča (1. odstavek 54. člena Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih). 24 Kot že povedano, kadar bi tožnika na gospodujoče zemljišče pripeljala nov stroj ali obstoječega peljala na popravilo. 25 Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20). 26 V skladu s pravili ODZ (paragraf 1460-1477) je za izredno priposestvovanje potrebna poštena (326 ODZ) in pristna (345 ODZ) posest. Poleg tega je potreben še pretek največ 30 (1470 ODZ) oz. 40 let (172, 1474 in 1477 ODZ). Pri čemer se je po letu 1960 (ko je bilo sprejeto načelno pravno mnenje Zveznega vrhovnega sodišča bivše Jugoslavije o dolžini za priposestvovanje potrebne dobe, ZSO, št. V/1-1960) upoštevala 20- letna priposestvovalna doba. Prim. VSRS Sodba II Ips 85/2020, II Ips 622/2008 in II Ips 628/2000. 27 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80 – popr., 36/90, Uradni list RS, št. 4/91 in 87/02 – SPZ). 28 Poleg zemljišča MOL, glej 36. točko obrazložitve. 29 Prim. VS RS II Ips 343/2010, VSL II Cp 2706/2014, VSM I Cp 219/2018 in zlasti VSL Sodba II Cp 2282/2018. 30 Prim. II Ips 347/2010. 31 Prim. Galič A., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 600 in 601. 32 Juhart M., Stvarnopravni zakonik (SPZ): s komentarjem, Uradni list RS, str. 1072. 33 Odvetniška tarifa (Uradni list RS, št. 2/15 in 28/18). 34 Glej 20. člen OT glede postopkov, ki so se začeli pred njeno uveljavitvijo. 35 Pritožbeni narok je trajal 2 uri 38 minut. Za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro pripada odvetniku urnina v višini 50 točk.