Jedro

Delodajalec, pri katerem je delavec pridobil pravico do izrabe letnega dopusta, je zavezan za plačilo regresa za letni dopust, čeprav se je delavec v istem koledarskem letu zaposlil pri drugem delodajalcu in šele tam koristil letni dopust.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in toženo stranko iz naslova regresa za letni dopust 1996 zavezalo k plačilu 80.000,00 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1996 dalje do plačila ter k povračilu stroškov postopka v znesku 29.657,00 SIT ter zakonitih zamudnih obresti od zneska 26.012,00 SIT od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Zoper citirano sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava, s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka. Strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je tožnik sicer pridobil pravico do izrabe letnega dopusta, vendar pri njej ni izkoristil niti enega dne.

Delovno razmerje mu je prenehalo 23.5.1996, nakar se je zaposlil pri drugem delodajalcu, pri katerem je izkoristil 85 ur dopusta. Ker je izplačilo regresa zapadlo v plačilo šele 31.7.1996, ni sprejemljiv zaključek sodišča, da je zavezanec za izplačilo družba, kjer je delavec pridobil pravico do izrabe. Opozarja na 59. člen Zakona o delovnih razmerjih, po katerem ima delavec v primeru, ko sklene delovno razmerje pri drugem delodajalcu pravico do izrabe sorazmernega dela dopusta pri vsakem delodajalcu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne navaja nobenih takšnih novih dejstev, niti ne ponuja novih dokazov v smislu 352. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), da bi nastal utemeljen dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba je izdana ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu, hkrati pa v postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Sodba vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, pač pa glede na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

Ob nesporni dejanski ugotovitvi, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 23.5.1996, je v tem letu pridobil pravico do izrabe letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja in posledično tudi pravico do regresa, ne glede na to, da dajatev dejansko zapade v plačilo šele koncem meseca julija tekočega leta in ne glede na to, da se je 17.6.1996 zaposlil pri drugem delodajalcu.

Pravica do regresa je namreč po določbi 2. odst. 1. tč. 44. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 39/93, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju SKPG), ki jo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, vezana na pravico do izrabe letnega dopusta. Po 59. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju ZDR), pa delavec izrabi letni dopust v organizaciji oz. pri delodajalcu, kjer je pridobil pravico do njegove izrabe. Če delavec sklene delovno razmerje pri drugem delodajalcu, mora prejšnji delodajalec, zagotoviti izrabo najmanj sorazmernega dela letnega dopusta, preostali del pa delodajalec, kjer je delavec na novo sklenil delovno razmerje. Ker pred prenehanjem delovnega razmerja, kljub pridobljeni pravici do izrabe, tožnik pri toženi stranki ni izkoristil niti dneva letnega dopusta, kar je očitno v nasprotju s 59. členom ZDR, saj je lahko pri novem delodajalcu pridobil pravico do izrabe šele po preteku najmanj 6-ih mesecev nepretrganega dela, ki pa mu regresa za dejansko izrabljenih 85 ur tudi ni izplačal, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo in vtoževano terjatev v dosojeni višini pravilno v celoti naložilo v plačilo toženi stranki.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.