Jedro

Za odločitev o tem, ali je utemeljen izpraznitveni zahtevek, pa je pomembna še določba 5. člena nekdanjega ZSR. V tej določbi, ki sta jo obe sodišči tudi upoštevali in materialnopravno pravilno uporabili, je namreč določen krog oseb, ki se štejejo za uporabnike stanovanja. Toženka in osebe, ki stanovanje uporabljajo skupaj z njo, po ugotovitvah obeh sodišč ne sodijo v krog oseb, ki jim je 5. člen ZSR priznaval status uporabnika stanovanja. Zato toženka in osebe, ki z njo uporabljajo (ali pa, vsaj glede na revizijske trditve, da je toženka že dalj časa neznano kje in da je vprašanje, ali je sploh še živa, so z njo uporabljale stanovanje), ne uživajo pravic, ki jih je ZSR priznaval osebam iz 5. člena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora toženka izprazniti stanovanje v I. nadstropju stanovanjske zgradbe v Ljubljani in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Toženki je naložilo tudi povrnitev stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi je vložila toženka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Toženki je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku. Obravnava je bila namreč razpisana v času, ko se je toženka za krajši čas umaknila v BiH. Na obravnavo dne 14.7.1992, na kateri je sodišče prve stopnje zadevo zaključilo, zato ni mogla priti. Njen pooblaščenec je predlagal preložitev obravnave, vendar pa sodišče predlogu ni ugodilo. Tako ravnanje sodišča predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Odločitev sodišča pa tudi materialnopravno ni pravilna. Prva tožnica je stanovanje prenehala uporabljati. Zato je izgubila stanovanjsko pravico. Stanovanje je več kot dve leti nezakonito uporabljala toženka. Zato je ona pridobila stanovanjsko pravico.

Odločitev sodišča, da ima toženka skupaj s sinom le status "nezavarovanega stanovalca", zato ni pravilna. Drugi tožnik pa je vstopil v pravdo v nasprotju z določbami ZPP. Za dejstvo, da je tožnik A. G. odkupil stanovanje, toženka ni vedela. Če bi, bi zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe. Pooblaščenec toženke s toženko nima nobenega kontakta. Vprašanje je, če toženka sploh še živi. Če ne živi več, je vprašljiva verodostojnost njenega pooblastila, ki ga je dala odvetniku. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77 - naprej ZPP), v pravdi ni bilo. Revizija sicer na koncu zatrjuje, da pooblaščenec toženke s toženko že dalj časa nima stikov in da je vprašanje, ali toženka sploh še živi, zaradi česar je "vprašljiva verodostojnost njenega pooblastila", vendar pa morebitna smrt pooblastitelja nima takih pravnih posledic, kot zatrjuje revizija. Seveda lahko pride do primera, da pravdna stranka med postopkom umre. V takem primeru je treba postopek prekiniti, vendar pa le v primeru, če stranka nima pooblaščenca (1. točka 212. člena ZPP). V obravnavanem primeru pa toženka ima pooblaščenca, ki je odvetnik.

Tudi v reviziji zatrjevana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podana. Zadnje obravnave se toženka res ni udeležila. Kot stranka je bila zaslišana na prejšnjih obravnavah, na zadnji obravnavi pa se ta dokaz ni ponovno izvajal. Pooblaščenec toženke je vabilo na obravnavo prejel, vendar se je ni udeležil. Nesodelovanje na zadnji obravnavi je tedaj posledica ravnanja toženkinega pooblaščenca in ne ravnanja sodišča, ki naj bi bilo, kot zmotno meni revizija, v nasprotju z določbami ZPP.

Tudi revizijske trditve, da je sodišče omogočilo sodelovanje v postopku tožniku A. G. na način, ki ni v skladu z določbami ZPP, ne držijo. Ta tožnik je med postopkom odkupil sporno stanovanje na podlagi določb Stanovanjskega zakona in postal njegov lastnik. S tem so bili izpolnjeni pogoji iz 196. člena ZPP za to, da se je kot nov tožnik pridružil prvotnemu tožniku, kar vse je pravno korektno pojasnilo toženki že pritožbeno sodišče (prvi odstavek na tretji strani razlogov sodbe sodišča druge stopnje).

Izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje je tudi materialnopravno pravilna. Tožnica A. G. je bila, kot sta ugotovili obe sodišči, na spornem stanovanju imetnica stanovanjske pravice. Stanodajalec ni nikoli zahteval od nje, naj zaradi prenehanja stanovanjske pravice, ki naj bi bilo posledica neuporabe stanovanja, stanovanje izprazni. Toženka se je vselila v stanovanje z njenim soglasjem. Zato ne drži revizijska trditev, da je toženka stanovanje uporabljala nezakonito in to celo toliko časa, da je do dneva uveljavitve Stanovanjskega zakona postala imetnica stanovanjske pravice.

Za odločitev o tem, ali je utemeljen izpraznitveni zahtevek, pa je pomembna še določba 5. člena nekdanjega Zakona o stanovanjskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 35/82 - v nadaljevanju ZSR). V tej določbi, ki sta jo obe sodišči tudi upoštevali in materialnopravno pravilno uporabili, je namreč določen krog oseb, ki se štejejo za uporabnike stanovanja. Toženka in osebe, ki stanovanje uporabljajo skupaj z njo, po ugotovitvah obeh sodišč ne sodijo v krog oseb, ki jim je 5. člen ZSR priznaval status uporabnika stanovanja. Zato toženka in osebe, ki z njo uporabljajo (ali pa, vsaj glede na revizijske trditve, da je toženka že dalj časa neznano kje in da je vprašanje, ali je sploh še živa, so z njo uporabljale stanovanje), ne uživajo pravic, ki jih je ZSR priznaval osebam iz 5. člena. Odločitev obeh sodišč, da mora toženka (če seveda stanovanje sploh še uporablja) stanovanje izprazniti in ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki, je zato materialnopravno pravilna, nasprotne revizijske trditve pa niso utemeljene.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Toženka z revizijo ni uspela. Zato ni upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka. Tožeča stranka zaradi vložene revizije stroškov ni imela. Zato je izrek o stroških revizijskega postopka odpadel.