Jedro

PUP na območju kmetijskih zemljišč (izven ureditvenega območja naselja) ne dopušča novogradnje stavbe, kakršna je obravnavana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – objekta za kmetijske proizvode in dopolnilno dejavnost na parceli št. 4013/2 k.o. ...

V obrazložitvi je navedeno, da se tožnikova zahteva nanaša na objekt, namenjen oljarni, zidanici in sušilnici sadja, tlorisne površine 80 m2, višine približno 4,8 m. Toženka ugotavlja, da je tožnik lastnik obravnavanega objekta in da gre za objekt, ki se glede dopustne velikosti, načina rabe in gradnje po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje razvršča med nezahtevne objekte. Ugotavlja, da gradnja na zemljišču, ki leži v prostorski enoti Z 9/1 z osnovno namensko rabo območje krajine, območje kmetijskih zemljišč (konkretna parcela leži v območju 1. kmetijskih zemljišč), ni v skladu s 30. in 32. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje „Podeželja Občine Izola“ (Uradne objave št. 35/89 in naslednji, v nadaljevanju PUP), ki razen v tam naštetih primerih ne dopušča gradenj v območju kmetijskih zemljišč. Sklicuje se še na 11. člen Posebnih meril in pogojev za ruralno območje planskih celot 7, 8, 9, 11, 12 in 13 (v nadaljevanju Posebnih meril), ki so v skladu z 2. členom PUP njegov sestavni del. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je sklicevanje toženke na 8., 32. člen PUP in na 12. člen Posebnih meril nepravilno ter meni, da je podlaga za izdajo odločbe četrti odstavek 9. člena PUP, ki na območju kmetijskih površin dovoljuje gradnjo objektov in naprav, namenjenih izključno kmetijski dejavnosti. Meni, da se 32. člen PUP nanaša le na dograjevanje, prenavljanje ali nadomeščanje že zgrajene stavbe, 30. člen PUP pa na graditev samostojne kmetije ali kmetijskega gospodarskega poslopja, česar ni predlagal. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in „rešitev zadeve“ oziroma podrejeno odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek ter povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da zemljišče nameravane gradnje po planskih aktih Občine Izola leži v prostorski enoti Z 9/1, katere namenska raba je območje kmetijskih zemljišč, in sicer v 1. območju. Prav tako ni sporno, da gre za gradnjo objekta izven poselitvenega območja, saj tožnik tej ugotovitvi toženke ne ugovarja. To izhaja tudi iz 4. in 5. člena PUP, po katerih je območje Z 9/1 območje kmetijskih in gozdnih površin in ne ureditveno območje naselja (kot npr. S 11/1 – Malija, S 11/7 – Cetore, S 13/1 – Korte itn.).

Glede na navedeno se je upravni organ pri presoji dopustnosti gradnje utemeljeno oprl na določbe PUP, ki se nanašajo na območja kmetijskih zemljišč izven območij naselij in zaselkov.

Sodišče se strinja tudi s tem, da 30. in 32. člen PUP na območju kmetijskih zemljišč (izven ureditvenega območja naselja) ne dopuščata novogradnje stavbe, kakršna je obravnavana. Prvi odstavek 30. člena PUP je namreč določal, da je na kmetijskih površinah izven ureditvenega območja naselja izjemoma (na predlog lokalne skupnosti) dovoljena gradnja kmetijskega gospodarskega poslopja. Ker je Ustavno sodišče v odločbi U-I-58/12-17 z dne 2. 10. 2013 ugotovilo neskladnost te določbe z ustavo in zakonom z učinkom odprave, na območjih kmetijskih zemljišč, ki se nahajajo izven ureditvenega območja naselja, niti te gradnje v nobenem primeru niso dopustne. V skladu z 32. členom PUP pa so izven naselij in zaselkov dovoljene le dograditve, prenova in nadomeščanje zakonito zgrajenih stavb. Tako določa tudi 12. člen Posebnih meril, ki so sestavni del PUP, in sicer je v drugi alineji navedene določbe izrecno določeno, da na celotnem območju (Planske celote 9) ni dovoljena gradnja stanovanjskih, začasnih ali pomožnih objektov tako za nekmetijske, kot kmetijske dejavnosti.

Četrti odstavek 9. člena PUP, na katerega se sklicuje tožnik, je splošna določba, ki velja za celotno območje urejanja, če za posamezna območja posebne določbe ne urejajo drugače. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).