Jedro

Zmotno je stališče izvedenca, kateremu je sledilo tudi prvostopenjsko sodišče, da je šteti poplavljeno vozišče za popolnoma nepričakovan dogodek že iz okoliščine, ker na to ni bil v ničemer s prometno signalizacijo opozorjen. Zmotno je tudi nadaljnje sklepanje, da voznik ni bil dolžan upoštevati v smislu prilagoditve hitrosti vožnje okoliščine, da je pred tem že zapeljal v lužo, iz česar pa je tudi v konkretnem primeru predvideval, da gre samo za lužo. Izpoved zavarovanca tožeče stranke, da je ob tem, da je bilo na cesti veliko luž, mislil, da jih bo kar preletel, ni mogoče razumeti drugače, kot da ni ustrezno zmanjšal hitrosti svoje vožnje, kar bi bilo potrebno pričakovati od vsakega skrbnega voznika, saj že sama luža na cesti predstavlja oviro, ki onemogoča preglednost nad stanjem ceste. Takšne okoliščine zato terjajo od voznika, da tudi če še ni zaznal, da gre dejansko za poplavljeno cestišče, svojo hitrost zmanjša na minimum. Voznik, ki je v takšno območje zapeljal s hitrostjo, v posledici katere se je vozilo zaustavilo šele po tem, ko je bilo poplavljeno do spodnjega roba stranskih vetrobranskih stekel, zagotovo ni ravnal s potrebno skrbnostjo, kot jo je pričakovati od povprečnega voznika.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: a.) v 1. tč. izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 5.753,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.378.865,50 SIT od 29. 12. 2000 do 31. 12. 2006 in od 5.753,90 EUR od 01. 07. 2007 dalje; b.) v 2. tč. izreka tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del prvostopenjske sodbe potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo zneska 11.507,81 EUR ter pripadajočih zakonskih zamudnih obresti od 29. 12. 2000 dalje (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.406,93 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. tč. izreka).

Zoper sodbo je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom od tožene stranke uveljavljala povrnitev škode, ki jo je tožeča stranka izplačala svojemu zavarovancu. Škoda je nastala v posledici zalitja zavarovančevega vozila z vodo na območju, na katerem je bila tožena stranka odgovorna za vzdrževanje regionalne ceste, ki je bila v trenutku škodnega dogodka poplavljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo v ponovljenem sojenju na podlagi razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča I Cpg 1155/2007 z dne 04. 02. 2008. Neutemeljena je pritožba v tistem delu, v katerem izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča o izkazanem protipravnem ravnanju tožene stranke, ki je v vzročni zvezi z nastalo škodo. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bilo v času škodnega dogodka cestišče, ki je bilo v upravljanju tožene stranke, poplavljeno. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri izhodišču, da za škodo ni odgovorna, ker naj bi do poplave prišlo v posledici hudega in nepričakovanega naliva na dan škodnega dogodka. Tako zatrjevano drugačno dejansko stanje od ugotovitev prvostopenjskega sodišča ni mogoče utemeljiti s pritožbenim sklicevanjem na meteorološko poročilo Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje z dne 25. 12. 2004 (priloga B7), saj iz tega poročila izhajajo le podatki o zelo velikih količinah padavin v večjem časovnem obdobju, to je v mesecu novembru 2000, iz česar pa ni mogoče sklepati na nesorazmerno veliko količino padavin na dan škodnega dogodka 23. 11. 2000. Tožena stranka torej ni ponudila relevantnih dokazov, s katerimi bi utemeljila, da naj bi šlo za nenaden, nepričakovan vzrok, ki ga tožena stranka ni mogla predvideti in postaviti opozarjajočo prometno signalizacijo. Iz navedenega poročila bi bilo sklepati ravno nasprotno, saj bi nesorazmerna količina padavin v daljšem časovnem obdobju pred škodnim dogodkom (od 01. - 22. 11. 2000 naj bi padlo 262,5 mm dežja), od tožene stranke terjala še povečano skrbnost pri nadzoru cest. Zato ob takih vremenskih okoliščinah pri poplavljanju cest ni mogoče govoriti o nepredvidljivih vzrokih za ovire na cesti, ki bi izključevali odgovornost tožene stranke. Nepredvidljivosti takšnih izrednih dogodkov tudi ni mogoče utemeljevati zgolj s sklicevanjem na okoliščino, da omenjena cesta še nikoli ni bila poplavljena. Tožena stranka pa ni zatrjevala, da bi v času, ko je v daljšem časovnem obdobju padla nesorazmerna količina padavin, kot izhaja iz poročila, na katerega se sklicuje sama tožena stranka, podvzela ustrezne varnostne ukrepe v smislu nadzora nad cestiščem, za katerega vzdrževanje je odgovorna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo na podano odgovornost tožene stranke, saj ni zagotovila ustreznih oznak na cestišču, ki je bilo poplavljeno. S tem pa je podan temelj odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo zavarovancu tožeče stranke.

Utemeljena pa je pritožba v tistem delu, v katerem napada razloge prvostopenjske sodbe, s katerimi je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor soodgovornosti zavarovanca tožeče stranke za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje se je v tem delu zgolj sklicevalo na ugotovitve sodnega izvedenca za cestni promet B. K. v izvedenskem mnenju z dne 30. 07. 2010. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. čl. ZPP). Izvedenec je torej v tem delu strokovni pomočnik sodniku in mu pomaga pri ugotavljanju pravno relevantnih dejstev. Kadar pa se izvedenec pri podajanju izvedenskega mnenja opredeljuje tudi do vprašanj pravnega vrednotenja ugotovljenih dejstev, sodišče na takšne zaključke izvedenca ni vezano, saj ostaja pravna sumbsumcija ugotovljenih dejstev s strani izvedenca v domeni sodišča. Pritožbeno sodišče je v napotkih razveljavitvenega sklepa I Cpg 1155/2007 z dne 14. 02. 2008 prvostopenjskemu sodišču naložilo, da se pri oceni skrbnega ravnanja zavarovanca tožeče stranke, ki se terja od vsakega voznika, opredeli tudi do njegove izpovedbe kot priče, da je „luže videl, a je vseeno zapeljal čeznje, misleč, da gre tudi tu za lužo.“ Na vprašanje, kdaj je videl, da je poplavljena cela dolina, pa je odgovoril, „da se je vse zgodilo na hitro“ in da je zaznal poplavo, ko je bilo že prepozno. Ker nobena od pravdnih strank takšni izpovedi ni oporekala, je potrebno te dejanske okoliščine, ki izvirajo iz takšne izpovedi, šteti kot med strankama za nesporne. Te okoliščine pa je potrebno oceniti v luči ugotovljenih dejanskih okoliščin, ki se tičejo razmer na spornem odseku cestišča, kot jih je ugotovil izvedenec v svojem izvedenskem mnenju. Iz izvedenskega mnenja izhajajo naslednje ugotovitve o stanju cestišča na spornem odseku: vozišče je asfaltirano in brez talnih označb, široko 3 m; na označenem poplavljenem območju se vozišče prevesi v okoli 7 % vzdolžni padec navzdol; ni zaslediti, da bi bila hitrost vožnje dodatno omejena, vendar je glede na potek vozišča ustrezna hitrost vožnje okoli 50 km na uro; pri hitrosti 50 km na uro bi pot ustavljanja znašala okoli 31 m, od tega dobrih 17 m zavorna pot za ustavitev avtomobila; v času škodnega dogodka je bila noč, vozišče pa je bilo mokro.

Sodišče prve stopnje se je pri izključitvi deljene odgovornosti v celoti sklicevalo na mnenje izvedenca, med drugim tudi v tistem delu, kjer se je izvedenec opredeljeval do vprašanja, ali je poplavljeno območje za zavarovanca tožeče stranke predstavljalo nepričakovan dogodek, na katerega ni mogel računati niti predvideti. Takšno sklepanje pa je pravne narave, zato sodišče na takšne ugotovitve izvedenca ni vezano. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je takšno sklepanje tudi materialnopravno zmotno.

Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na določbo 1. odst. 30. čl. Zakona o varnosti v cestnem prometu (Ur.l. RS št. 83/2004 – ZVCP -1). V času škodnega dogodka je to vprašanje sicer urejal Zakon o varnosti v cestnem prometu (Ur.l. RS št. 30/98 – ZVCP), ki je v 1. odst. 27. čl. določal, da sme voznik voziti vozilo s tako hitrostjo, da ga lahko stalno obvladuje in ustavi pred oviro, ki jo pričakuje. Hitrost vožnje pa mora prilagoditi stanju ceste, gostoti prometa, vremenskim razmeram, vidljivosti in preglednosti ceste, stanju vozila in tovora tako, da lahko v vidni razdalji ustavi. Zmotno je stališče izvedenca, kateremu je sledilo tudi prvostopenjsko sodišče, da je šteti poplavljeno vozišče za popolnoma nepričakovan dogodek že iz okoliščine, ker na to ni bil v ničemer s prometno signalizacijo opozorjen. Zmotno je tudi nadaljnje sklepanje, da voznik ni bil dolžan upoštevati v smislu prilagoditve hitrosti vožnje okoliščine, da je pred tem že zapeljal v lužo, iz česar pa je tudi v konkretnem primeru predvideval, da gre samo za lužo. Izpoved zavarovanca tožeče stranke, da je ob tem, da je bilo na cesti veliko luž, mislil, da jih bo kar preletel, ni mogoče razumeti drugače, kot da ni ustrezno zmanjšal hitrosti svoje vožnje, kar bi bilo potrebno pričakovati od vsakega skrbnega voznika, saj že sama luža na cesti predstavlja oviro, ki onemogoča preglednost nad stanjem ceste. Takšne okoliščine zato terjajo od voznika, da tudi če še ni zaznal, da gre dejansko za poplavljeno cestišče, svojo hitrost zmanjša na minimum. Voznik, ki je v takšno območje zapeljal s hitrostjo, v posledici katere se je vozilo zaustavilo šele po tem, ko je bilo poplavljeno do spodnjega roba stranskih vetrobranskih stekel, zagotovo ni ravnal s potrebno skrbnostjo, kot jo je pričakovati od povprečnega voznika.

Tako se na podlagi dejanskih okoliščin škodnega dogodka, ki med pravdnima stranka očitno niso sporne, in relevantnih dejanskih ugotovitev izvedenca v izvedenskem mnenju izkaže kot utemeljen ugovor tožene stranke, da je podana soodgovornost zavarovanca tožeče stranke za nastalo škodo. Po mnenju pritožbenega sodišča je delež zavarovanca tožeče stranke, ki izvira iz opustitve njegove skrbnosti kot voznika v cestnem prometu enak prispevku tožene stranke, ki izvira iz opustitve potrebnega nadzora in neoznačitve ovire na cesti, ki je preprečevala vožnjo po cestišču. Tožeča stranka je zato upravičena samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine do višine 50 % izkazane škode (1. odst. 192. čl. ZOR v povezavi s 1060. čl. Obligacijskega zakonika).

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP, je ob upoštevanju med strankama nespornih dejstev in relevantnih dejanskih ugotovitev, ki temeljijo na izvedenskem mnenju z dne 30. 07. 2010 na podlagi pravilne uporabe materialnega prava pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (5. alineja 358. čl. ZPP).

Delna sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve prvostopenjskega sodišča o stroških postopka. Ker sta pravdni stranki v postopku uspeli v enakem deležu, je pritožbeno sodišče skladno z 2. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.