Jedro

Tožnik je sicer formalno res podal predlog po zaslišanju obeh detektivov, vendar pa dokaznih predlogov ni substanciral. Za vse dokazne predloge velja, da morajo biti substancirani, kar pomeni, da mora stranka konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Glede prič 236. člen ZPP med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča. Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem prič, tudi z morebitno navedbo imen prič in njihovih naslovov, kot je to v konkretnem primeru storil tožnik, za izvedbo dokaza ne zadošča. Nasprotno pa je tožena stranka predlog po zaslišanju obeh detektivov jasno substancirala, saj je njuno zaslišanje predlagala za ugotovitev dejstev, na katerih je temeljila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Glede na navedeno je treba šteti, da je substanciran dokazni predlog po zaslišanju obeh detektivov podala zgolj tožena stranka, zato v skladu s prvim odstavkom 153. člena ZPP v celoti krije stroške zaslišanih prič.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v točki I. spremeni tako, da se na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati stroške prič A.A. in B.B., in sicer kilometrino in izgubljeni zaslužek v skupnem znesku 197,00 EUR na račun: C. d. o. o., št. ... pri D. Banki, v roku 15 dni."

II. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati stroške pritožbenega postopka v višini 84,28 EUR, v 15 dneh od vročitve sklepa, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da sta tožeča in tožena stranka dolžni plačati vsaka polovico stroškov prič A.A. in B.B., in sicer kilometrino in izgubljeni zaslužek v skupnem znesku 197,00 EUR, torej vsaka 98,50 EUR na račun: C. d. o. o., št. ... pri D. Banki, v roku 15 dni (točka I izreka). Odločilo je, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve (točka II izreka).

2. Zoper navedeni sklep se v delu, v katerem se tožniku nalaga plačilo stroškov prič, pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnik ne krije stroškov prič. Navaja, da sodišče ni imelo podlage, da je tožniku naložilo v plačilo stroške prič, saj gre v predmetni zadevi za spor zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Poleg tega sta priči izpovedovali o okoliščinah, ki se nanašajo na opravljanje njunega dela, s katerimi tožena stranka zatrjevala obstoj odpovednega razloga. Stroški pa so tudi pretirani oziroma neizkazani, pri čemer A.A. ni upravičen zahtevati povrnitve stroškov za B.B., saj ni njen delodajalec. B.B. je povedala, da je zaposlena pri E. d. o. o. in da v detektivski agenciji dela le popoldne. Neizkazana je tudi višina stroškov, saj bi moral A.A. višino stroškov izkazati z dokazili. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zaradi deloma zmotne pravne presoje sprejelo deloma napačno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je glede na to, da je v obravnavani zadevi opr. št. Pd 40/2016 na predlog obeh strank na narok povabilo priči A.A. in B.B., z izpodbijanim sklepom odločilo, da sta pravdni stranki dolžni plačati vsaka polovico stroškov prič, ki skupno znašajo 197,00 EUR, torej vsaka po 98,50 EUR. Ugotovilo je, da je A.A. na naroku utemeljeno priglasil stroške za prihod na sodišče, to je kilometrino v višini 14,00 EUR in izgubo na zaslužku za vsako uro prisotnosti 50,00 EUR in DDV, za tri ure skupaj 183,00 EUR. Pri odmeri izgubljenega zaslužka je sodišče prve stopnje upoštevalo čas, da detektiva zaradi potovanja in prisotnosti na sodišču nista mogla opravljati svojega dela.

6. Odločitev sodišča prve stopnje, da sta obe pravdni stranki dolžni kriti vsaka polovico stroškov prič, je zmotna. V skladu s 153. členom ZPP mora stranka, kadar predlaga izvedbo dokaza, po nalogu sodišča založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza (prvi odstavek). Če predlagata izvedbo dokaza obe stranki, sodišče odloči, da naj za stroške potrebni znesek založita obe stranki po enakih delih (drugi odstavek).

7. Tožnik je sicer formalno res podal predlog po zaslišanju obeh detektivov, to je A.A. in B.B., vendar pa dokaznih predlogov ni substanciral. Za vse dokazne predloge velja, da morajo biti substancirani, kar pomeni, da mora stranka konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Glede prič 236. člen ZPP med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča. Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem prič, tudi z morebitno navedbo imen prič in njihovih naslovov, kot je to v konkretnem primeru storil tožnik, za izvedbo dokaza ne zadošča. Nasprotno pa je tožena stranka predlog po zaslišanju obeh detektivov jasno substancirala, saj je njuno zaslišanje predlagala za ugotovitev dejstev, na katerih je temeljila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Glede na navedeno je zato v konkretnem primeru šteti, da je substanciran dokazni predlog po zaslišanju obeh detektivov podala zgolj tožena stranka, zato v skladu s prvim odstavkom 153. člena ZPP v celoti krije stroške zaslišanih prič.

8. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna v celoti plačati stroške prič A.A. in B.B. (3. točka 365 člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP).

9. Tožena stranka je v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP dolžna tožniku glede na uspeh s pritožbo povrniti tudi pritožbene stroške, odmerjene v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT), v skupnem znesku 84,28 EUR (nagrada za pritožbo po tarifni št. 21/2 OT - 150 točk, 2 % materialni stroški, 22 % DDV).