Jedro

Ker temelj odškodninske obveznosti ni bil sporen, je edino merilo uspeha višina prisojene odškodnine. Pri odločitvi o stroških je sodišče vezano na zahteve strank, zato nepriglašenih stroškov izvedenine ni mogoče upoštevati pri odmeri stroškov.

Presoja odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v 1. in 3. točki spremeni tako, da se ti dve točki glasita: „1.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati: znesek 3.722,58 € z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, ki od zneska 892.079,07 SIT tečejo od 10.12.2004 do vključno 31.12.2006, preračunano po tečaju menjave in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.722,58 € od 1.1.2007 do plačila; evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti, ki od zneska 795.000- SIT tečejo od 10.12.2004 do 10.5.2005, vse v 15. dneh pod izvršbo.

3.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 132,04 € v 15. dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje od plačila, pod izvršbo.“ V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je v roku 15. dni dolžna tožeči stranki povrniti 214,34 € stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je tožniku prisojeno 2.222,58 € odškodnine z obrestmi od 10.12.2004 dalje in obresti od zneska 480.000,00 SIT za čas od 10.12.2004 do 10.5.2005, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnjen. Tožniku je naložena obveznost plačila 565,68 € pravdnih stroškov tožene stranke.

Iz vseh treh, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov se zoper zavrnilni del sodbe pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Graja odločitev o odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, ker je sodišče zgolj 40 % bolečin in nevšečnosti pripisalo škodnemu dogodku, ostale pa naj bi izvirale iz nezgode iz leta 2003. Ker je izvedenec ugotovil, da je bila poškodba iz leta 2003 že v celoti sanirana, takšno stališče označuje za nevzdržno in kontradiktorno. Opozarja, da iz obrazložitve ne izhaja, da bi sodišče pri tej vrsti škode upoštevalo tudi bolečine in nevšečnosti zaradi poškodbe desnega komolca, čeprav so bile bolečine hujše in so trajale dolgo časa, njihova odprava pa je bila zvezana z zdravniškimi pregledi in posegi. Meni, da ni upoštevano niti dejstvo, da so drobci vetrobranskega stekla tožnika porezali po zgornjem delu dlani. Trdi, da po sodni praksi za take poškodbe tožniku pripada večja odškodnina. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa meni, da se daje preveč poudarka poškodbi iz leta 2003. Trdi, da mu poškodba iz leta 2003 ni pustila trajnih posledic, ampak vse izvirajo iz obravnavanega škodnega dogodka. Šele po škodnem dogodku ima resnejše težave s hrbtenico, ki so hude narave in bodo trajne, v času zdravljenja pa je potreboval tujo pomoč. Glede na svojo starost in sodno prakso tudi odškodnino za tovrstno škodo ocenjuje za prenizko. Ne soglaša, da ni utrpel sekundarnega strahu, pa tudi primarni strah ocenjuje za premalo vrednoten. Trdi, da je bil sekundarni strah zaradi načina zdravljenja tudi objektivno utemeljen. Strah pri vožnji pa še vedno obstaja; sodišče se ni opredelilo zakaj mu odškodnine za ta strah ne priznava. Opozarja, da tožena stranka ni navedla, kaj je plačano z akontacijo, pritožnik pa tega niti iz sodbe ne razbere. Ocenjuje, da mu od zneska plačane akontacije v višini 3.317,48 € pripadajo obresti za čas od 10.12.2004 do 10.5.2005, ker to plačilo ni bilo pravočasno. Graja tudi odločitev o pravdnih stroških. Meni, da bi sodišče pri njihovi odmeri moralo upoštevati tudi njegov uspeh po temelju, da je njegov uspeh po višini večji od 29 % in da bi mu morali biti priznani tudi stroški izvedenca.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti ter za strah ocenjuje za več kot primerno, odškodnino za duševne bolečine zaradi trajnih posledic pa za previsoko. Pritrjuje tudi stroškovnemu delu prvostopenjske odločitve.

Pritožba je delno utemeljena.

Izvedenec je tožnikov strah za izid zdravljenja opredelil kot srednje hud. Glede na to, da so se bolečine in težave v ledvenem delu hrbtenice pojavile naknadno, ko naj bi se kazali rezultati zdravljenja in ne nove bolečine, je strah za izid zdravljenja tudi objektivno pogojen. Ker so bolečine izvirale iz vitalnega organa (hrbtenica), ki je bil v vratnem delu tudi prizadet, teža poškodbe ni odločilna. Strah za izid zdravljenja je zaradi navedenih okoliščin vplival na tožnikovo duševno ravnovesje, zato je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljen tudi zahtevek za odškodnino zaradi sekundarnega strahu. Tožnik je bil prepričljiv tudi v izpovedbi, da ga strah ob srečanju s tovornim vozilom še vedno spremlja. Upoštevajoč vse okoliščine primera in višino odmerjene odškodnine v podobnih primerih, je zahtevek za strah utemeljen poleg že prisojenih 1.000- € še v višini dodatnih 200,00 €.

Vse bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel, so rezultat škodnega dogodka, kajti izvedenec je ugotovil, da je bilo tožnikovo stanje po poškodbi iz leta 2003 stabilizirano. Nobene materialne opore zato ni za omejevanje odškodninske odgovornosti za telesne bolečine in nevšečnosti zaradi tožnikovega osebnega stanja. Izvedenčeva delitev izvora bolečin in nevšečnosti zato ne more biti razlog za priznavanje nižje odškodnine od te, ki jo utemeljujejo subjektivne okoliščine in obstoječa sodna praksa. Tudi pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Po sodišču prve stopnje ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti, med katere sodijo tudi bolečine zaradi poškodovanega komolca in nevšečnosti zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v času zdravljenja (potrebna pomoč pri opravilih, omejena možnost pri izpolnjevanju vsakodnevnih obveznosti in prostočasnih dejavnosti), utemeljujejo odškodnino v skupni višini 2.500,00 €, kar pomeni, da je dosojeno odškodnino v višini 1.200,00 € treba povišati za 1.300,00 €. V skladu z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine je obravnavani primer s tako prisojeno odškodnino ustrezno umeščen v obstoječo sodno prakso. Škode zaradi vreznin tožnik ni zatrjeval. Odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnih posledic poškodbe ni prenizko odmerjena, saj tožnik posplošeno zatrjuje in dokazuje probleme pri življenjski aktivnosti, izvedenec pa tudi ni konkretno opredelil, katere tožnikove sposobnosti so po poškodbi drugačne.

Pritožbeni trditvi, da iz obrazložitve ni jasno, pri kateri vrsti škode je prvostopenjsko sodišče upoštevalo dne 10.5.2005 plačani predujem v višini 480.000- SIT, ni mogoče pritrditi. Na šesti strani sodbe je pojasnjeno, da je valoriziran znesek tega plačila - 2.299,45 € - odštet od celotne materialne in nematerialne škode, po sodišču prve stopnje ugotovljene v višini 4.522,03 €.

Tožnik je v tožbi uveljavljal zakonske zamudne obresti zaradi zamude pri plačilu odškodnine tudi za tisti del zneska, s katerim je tožeča stranka plačala izgubo na zaslužku (315.000- SIT). Utemeljitev tega dela zahtevka je v zadnjem odstavku III. točke tožbe. Celoten znesek 795.000- SIT je tožeča stranka plačala z zamudno, kakor jo sodišče prve stopnje opredeljuje na šesti in sedmi strani sodbe, zato je del zahtevka za zamudne obresti od pred pravdo plačanega zneska neutemeljeno zavrnjen. Ker je odškodnino zaradi izgube na zaslužku tožeča stranka prostovoljno poravnala, vendar z zamudo, imajo iztoževane obresti od izplačane odškodnine za izgubo na zaslužku v tej pravdi samostojno naravo.

Ker je tožnikov uspeh v postopku po spremembi tožbe večji, je treba spremeniti tudi stroškovni del odločitve. Potrebni pravdni stroški tožeče stranke po ugotovitvi sodišča prve stopnje znašajo 2.041,93 €. Potrebni pravdni stroški tožene stranke po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je nobena od strank ne izpodbija, znašajo 1.630,76 €. Tožnik, ki je zahteval plačilo 7.722,03 € odškodnine in obresti, je uspel z 48 % svojega zahtevka, zato je upravičen do povrnitve 980,16 € svojih pravdnih stroškov. Tožena stranka se je uspela ubraniti 52 % iztoževane terjatve, zato je upravičena do povrnitve 848,12 € svojih pravdnih stroškov. Po pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 132,04 € pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji. Ker temelj odškodninske obveznosti ni bil sporen, je edino merilo uspeha višina prisojene terjatve (2. odstavek 154. čl. ZPP). Tudi pri odločitvi o stroških je sodišče vezano na zahteve strank, zato nepriglašenih stroškov izvedenine sodišče prve stopnje upravičeno ni upoštevalo pri odmeri stroškov tožeče stranke (2. odstavek 163. čl. ZPP).

Pritožniku so z vložitvijo pritožbe nastali sledeči stroški: sestava pritožbe 500 točk po Odvetniški tarifi, 2 % materialni stroški 4,60 €, DDV 46,80 €, sodna taksa za pritožbo 147,78 €, skupaj 428,68 €. Ker je njegov uspeh v pritožbenem postopku delen, mu je tožena stranka dolžna povrniti ½ stroškov pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Izrek o stroških postopka temelji na 2. odstavku 165. čl. ZPP.