Jedro

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik kopijo gradbenega dovoljenja prejel dne 2. 3. 2006, torej se je z izdano odločbo seznanil skoraj štiri leta pred vložitvijo predloga za obnovo postopka.

Njegova vloga za obnovo postopka je bila torej brez dvoma prepozna, izpodbijani sklep o njenem zavrženju pa že iz tega razloga pravilen in zakonit.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana, Izpostava Moste Polje, je z izpodbijanim sklepom kot prvostopenjski upravni organ zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja št. 351-486/00-06-LI z dne 24. 8. 2000, ki je bilo izdano investitorjema A.A. in B.A. za legalizacijo stanovanjskega prizidka in komunalno ureditev na zemljiščih parc. št. 43/2, 42/3, 42/4, z dovozom po parceli 43/1, vse k.o. ... V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil prošnjo za obnovo postopka za izdajo navedenega gradbenega dovoljenja, ker naj bi bilo soglasje C.C. k dovozu in dostopu do obravnavane gradnje prek njegovega zemljišča ponarejeno. Tožnik v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni imel položaja stranke, temveč mu je bila kopija gradbenega dovoljenja, pa tudi kopija soglasja C.C. za uporabo parc. št. 43/1 z dne 21. 11. 1997, posredovana kot informacija javnega značaja. Tožnik kljub temu, da ga je prvostopenjski organ seznanil z zakonskimi pogoji za obnovo upravnega postopka in ga pozval k dopolnitvi vloge, ni izkazal, da je predlog podal kot upravičena oseba, ne okoliščin, na katere opira svoj predlog, kakor tudi ne okoliščin, da je bil ta predlog podan v zakonskem roku, zato je bilo treba predlog zavreči. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi navaja, da tožnik brez dvoma ni bil stranka v postopku izdaje obravnavanega gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da bi lahko zahteval obnovo postopka le zato, ker mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku (9. točka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Ostali obnovitveni razlogi so namreč pridržani strankam in stranskim udeležencem v postopku. Ker se je tožnik v svoji zahtevi skliceval na „ponarejeno soglasje o dovozu in dostopu“, je s tem torej uveljavljal obnovitveni razlog, ki ga ne more uveljavljati brez statusa stranke ali stranskega udeleženca v postopku, katerega obnovo predlaga. Kljub temu, da ga je prvostopenjski organ natančno seznanil s pogoji za obnovo postopka, ni v postavljenem roku izkazal ne tega, da je upravičena oseba za vložitev predloga, ne tega, da je predlog vložen v zakonskih rokih. Prvostopenjski organ je zato po mnenju drugostopenjskega organa ravnal pravilno, ko je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da upravna enota njegovega predloga ne bi smela zavreči, temveč bi morala uvesti obnovo postopka po uradni dolžnosti, in sicer takoj, ko je izvedela za sum storitve kaznivega dejanja. Meni, da je tak sum izkazal, saj se s primerjavo podpisov C.C. na različnih listinah v spisu lahko s prostim očesom ugotovi, da ta oseba ni podpisala listine, predložene upravni enoti. Tožnik je svoj pravni interes za obnovo postopka izkazal s tem, ko je predložil listine, iz katerih je razvidno, da je solastnik nepremičnine, prek katere poteka dovozna pot. C.C. v času podpisa soglasja s to nepremičnino ni smel razpolagati, saj je bila njegova pravica razpolaganja omejena s pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Tožnik v postopku pred upravno enoto res ni bil stranka, vendar bi zaradi navedene pogodbe o dosmrtnem preživljanju moral biti v tem postopku „označen kot stranka z interesom“. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: odpravi – op. sodišča) ter odloči, da se po uradni dolžnosti uvede obnova postopka v zadevi izdaje prej navedenega gradbenega dovoljenja, oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: odpravi) ter zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj sodišče toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

A.A. in B.A. sta kot prizadeti stranki odgovorila na tožbo, v svojem odgovoru pa navajata potek dogodkov v zvezi s pridobivanjem soglasja C.C. ki navedenemu gradbenemu dovoljenju in v zvezi z izdajo tega gradbenega dovoljenja.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 261. člena ZUP lahko obnovo upravnega postopka predlaga stranka, poleg tega pa lahko organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Glede na to je pravilno stališče toženke, da lahko tožnik, ki ni bil stranka v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, predlaga obnovo tega postopka izključno iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ker bi moral biti udeležen v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa mu ta možnost ni bila dana.

Prav na ta obnovitveni razlog se smiselno nanašajo tožbene navedbe, da je v času, ko je C.C. izdal soglasje o dostopu in dovozu prek njegove parcele, brez katerega ne bi bilo mogoče izdati gradbenega dovoljenja, med njim in tožnikom že bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju, na podlagi katere je bila C.C. prepovedana odsvojitev in obremenitev njegovih nepremičnin. Sodišče se strinja s tožnikom, da bi zato moral v postopku izdaje gradbenega dovoljenja sodelovati kot stranka z interesom, kar se ni zgodilo. Vendar pa po 5. točki 1. odstavka 263. člena ZUP lahko stranka (torej v obravnavani zadevi tudi tožnik) predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je bila odločba izdana, oziroma od dneva ko je izvedela, da je bila izdana (subjektivni rok), in pred pretekom treh let od dokončnosti odločbe (objektivni rok). Kot v drugostopenjski odločbi pravilno ugotavlja toženka, iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik kopijo gradbenega dovoljenja prejel dne 2. 3. 2006, torej se je z izdano odločbo seznanil skoraj štiri leta pred vložitvijo predloga za obnovo postopka. Njegova vloga za obnovo postopka je bila torej brez dvoma prepozna, izpodbijani sklep o njenem zavrženju pa že iz tega razloga pravilen in zakonit. Po pritožbenih navedbah v upravnem postopku je tožnik lastnik zemljišča, na katerega se nanaša soglasje C.C., po tožbenih pa solastnik tega zemljišča. To bi načeloma lahko pomenilo, da vlaga predlog za obnovo postopka kot pravni naslednik C.C., ki je bil stranka v postopku, kar lahko stori iz vseh razlogov po 260. členu ZUP. Vendar pa tožnik ne v upravnem postopku, ne v tožbi ni zatrjeval pravnega nasledstva za C.C., temveč je na svoje navedbe o (so)lastništvu predmetnega zemljišča oprl izključno trditve o tem, da bi mu moral biti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja priznan status stranskega udeleženca, torej razlog iz 9. točke 260. člena ZUP. Prav tako kljub dvakratnemu pozivu prvostopenjskega upravnega organa ni navedel nobenih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je predlagal obnovo postopka v subjektivnem roku iz 2. točke 1. odstavka 263. člena ZUP, na katerega je vezan (enako pa tudi njegov morebitni pravni prednik) ne glede na to, da 5. odstavek istega člena določa, da je iz nekaterih razlogov mogoče obnovo predlagati tudi po preteku triletnega objektivnega roka.

Sodišče dodaja še, da po 126. členu ZUP pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Postopek po uradni dolžnosti je torej namenjen zaščiti javnega interesa, stranka – čeprav morda izkazuje dejanski interes za začetek takega postopka – pa z njim ne more razpolagati. Mnenje tožnika, da bi moral upravni organ postopek za izdajo gradbenega dovoljenja obnoviti po uradni dolžnosti, torej ne more vplivati na odločitev v zadevi, pri tem pa sodišče opozarja še, da je toženka razloge, iz katerih postopka ni obnovila po uradni dolžnosti, kljub temu obrazložila z jasnimi in na zakon oprtimi argumenti.

Iz vse navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z 2. alineo 2. odstavka 95. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.