Jedro

V postopku odločanja o sklepu o priporu Vrhovno sodišče utemeljen sum ugotavlja, kadar ta ni ugotovljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi, sicer pa ga le preizkuša.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 1857/2016 z dne 12. 2. 2016 zoper obdolžene V. B., S. Š., R. N., D. B., A. H. in S. T. za dva meseca podaljšal pripor, odrejen s sklepom dežurnega preiskovalnega sodnika I Kpd 1857/2016 z dne 17. 1. 2016 iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovno sodišče je (na predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju za podaljšanje pripora) s sklepom II Kr 1857/206 z dne 13. 4. 2016 pripor zoper obdolžene V. B., S. Š., R. N., D. B., A. H. in S. T. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšalo za en mesec, to je do vključno 14. 5. 2016. 2. Zoper sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora z dne 13. 4. 2016 je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zagovornik obdolžene S. T. zaradi kršitve kazenskega zakona (te kršitve v zahtevi ne obrazlaga), bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in obdolženki odpravi pripor.

3. Vrhovna državna tožilka je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenila kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da zagovornik glede ponovitvene nevarnosti podaja svojo dokazno oceno in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Po navedbah vrhovne državne tožilke so v izpodbijanem sklepu obrazložene okoliščine, ki so narekovale podaljšanje pripora zoper obdolženko, obrazložen je tudi zaključek, da obdolženki ni mogoče odrediti hišnega pripora. Vrhovna državna tožilka še navaja, da sodišče po ustaljeni sodni praksi ni dolžno posebej obrazložiti, da ugotovljene ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi, če na podlagi ugotovljenih okoliščin spozna, da je pripor zoper obdolženko neogibno potreben zaradi varnosti ljudi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki in njenemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornik izpodbija obstoj utemeljenega suma in navaja, da v preiskavi ni bil potrjen očitek o obdolženkinem sodelovanju v treh hudodelskih združbah, saj obdolženke s hudodelskimi združbami ne povezuje noben dokaz. Po navedbah zagovornika zaključek sodišča, da se je v preiskavi utemeljen sum še utrdil, ni obrazložen (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora utemeljen sum glede obdolženke izkazan v zadostni meri. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obrazložilo, da sodišče utemeljen sum ugotavlja, kadar ta ni ugotovljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi, sicer pa ga le preizkuša(1). Ob upoštevanju navedenega stališča je Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu le preizkusilo, ali so podana dejstva in okoliščine, ki bi narekovala drugačno presojo glede obstoja utemeljenega suma in pri tem preizkusu ugotovilo, da so v preiskavi izvedena preiskovalna dejanja dejansko podlago za sklep o utemeljenosti suma še utrdila (točka 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Vrhovno sodišče pritrjuje navedenim zaključkom in dodaja, da navedbe zagovornika, da obdolženke z obravnavanimi kaznivimi dejanji ne povezuje noben dokaz, po vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno izpodbijanega sklepa, kar predstavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Navedbe zagovornika, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni obrazložen niti podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti za obdolženko, niso utemeljene. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da pri obdolženki obstajajo tako objektivne (večji obseg kriminalne dejavnosti oziroma večje količine prepovedane droge, ki je bila predmet obravnavanih kaznivih dejanj) kot tudi subjektivne okoliščine (predkaznovanost ter velika mera vztrajnosti in trdna odločenost za izvrševanje kaznivih dejanj prometa s prepovedano drogo), ki utemeljujejo realno nevarnost, da bi na prostosti kazniva dejanja ponavljala (četrta alineja točke 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zagovornikove navedbe, da se očitki o dolgotrajnem in vztrajnem delovanju obdolženke niso potrdili ter da kljub predkaznovanosti ni mogoče sklepati na negativen odnos obdolženke do odločb sodišča, pomenijo v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP grajo dejanskih zaključkov izpodbijanega sklepa.

8. Po navedbah zagovornika je obrazložitev Vrhovnega sodišča arbitrarna in nezakonita, saj bi moralo sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu za vsakega obdolženca posebej obrazložiti zaključek, da je varnost ljudi zaradi njihovih ravnanj mogoče doseči le z odvzemom prostosti (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Zagovornik ocenjuje, da pripor za obdolženko ni neogibno potreben, saj se lahko obdolženki nadaljnje izvrševanje kaznivih dejanj prepreči z odreditvijo hišnega pripora in prepovedjo komunikacije s tretjimi osebami.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljani kršitvi nista podani. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obrazložilo, da je pripor za vse v sklepu navedene obdolžence, torej tudi za obdolženo S. T., neogiben in sorazmeren ukrep, kar je utemeljilo s težo obravnavanih kaznivih dejanj ter njihovo naravo, saj gre za dejanja, ki se praviloma izvršujejo serijsko, kar potrjujejo tudi ugotovitve preiskave v obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih okoliščin zaključilo, da je varnost ljudi oziroma zdravje potencialnih odjemalcev drog mogoče zagotoviti le z odvzemom prostosti obdolženke, saj ni mogoče pričakovati, da bi milejši ukrep hišnega pripora lahko preprečil izvrševanje kaznivih dejanj (četrta alineja točke 10 in točka 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa), pri čemer Vrhovno sodišče še dodaja, da v ZKP prepoved komunikacije s tretjimi osebami ni določena kot ukrep za odpravo ponovitvene nevarnosti. Vložnik v zahtevi ponuja drugačno oceno okoliščin, ki so botrovale zaključku Vrhovnega sodišča o neogibni potrebnosti pripora, s čimer uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Če bo za obdolženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

(1) Sodba VSRS I Ips 35/99 z dne 18. 2. 1999.