Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da ne pogodba o odstopu terjatev in ne njena nadgradnja v obliki „faktoringa“ ne predstavljata pogodbe o dobavi blaga oziroma opravi storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZPreZP-1. Ker je temeljni posel, na podlagi katerega je bila izdana izvršnica, pogodba o odstopu terjatev, je bila izvršnica izdana v nasprotju z določili ZPreZP-1 in je zato neveljavna (prvi odstavek 86. člena OZ v zvezi s 3. členom OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izvršnica, ki jo je 19. 5. 2016 za plačilo nepogojne denarne obveznosti v denarnem znesku 100.000,00 EUR toženi stranki izdala tožeča stranka, neveljavna (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 5.545,48 EUR s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da izvršnica z dne 19. 5. 2016 (priloga A2) ni bila izdana za plačilo dobave blaga ali oprave storitve, kot to določa prvi odstavek 3. člena Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju: ZPreZP-1).1

2. Proti sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava po tretji točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).2 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih je predlagala, da pritožbeno sodišče tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila, vendar pa odgovora na pritožbo ni podpisala. Zato pritožbeno sodišče odgovora na pritožbo pri odločitvi ni upoštevalo (smiselno 336. člen ZPP).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem primeru je tožeča stranka z več zaporednimi pogodbami o odstopu terjatev (faktoring) na toženo stranko prenesla terjatve do svojih dolžnikov. Tožeča stranka (cedent) je za zavarovanje svoje obveznosti plačila v primeru neplačila s strani enega dolžnika oziroma več njih, toženi stranki (cesionarju) 19. 5. 2016 izdala izvršnico v višini 100.000,00 EUR.3 Eden izmed dolžnikov svojih obveznosti ni poravnal. Zato je tožena stranka pred Okrajnim sodiščem v Mariboru sprožila izvršilni postopek na podlagi izvršnice. Tožeča stranka je v tem postopku v okviru primarnega tožbenega zahtevka zahtevala ugotovitev neveljavnosti izvršnice.

6. Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala pritožbeni razlog nesklepčnosti tožbenega zahtevka. Zavzela je stališče, da bi tožeča stranka morala ob zatrjevanju, da izvršnica nima podlage v zakonu, oziroma je izdana v nasprotju z določbami ZPreZP-1, postaviti zahtevek za ugotovitev ničnosti izvršnice in ne zahtevka za ugotovitev njene neveljavnosti.

7. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ)4 neveljavnost uporablja kot splošni pojem za neučinkovanje pogodbe in ga razdeluje v njegovih dveh oblikah, ničnosti in izpodbojnosti.5 Tako obstoj ničnostnega razloga kot uspešno uveljavljen izpodbojni razlog v končni fazi privedeta do neveljavnosti pogodbe ali izvršilnega naslova. Pri uveljavljanju neveljavnosti je pomembno, da stranka zatrjuje pravno odločilna dejstva, ki izkazujejo obstoj zatrjevanega razloga neveljavnosti, in da glede na zatrjevani razlog za neveljavnost postavi ustrezen zahtevek. Če obstajajo razlogi za ničnost, je treba ničnost uveljavljati z ugovori oziroma z ugotovitvenim zahtevkom, če obstajajo razlogi za izpodbojnost pa je treba postaviti oblikovalni zahtevek.

8. Izvršnica je izvršilni naslov v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo (prvi odstavek 38. člena ZPreZP-1). V skladu z določilom prvega odstavka 76. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ)6 sodišče po uradni dolžnosti ustavi izvršbo, če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega. Iz te določbe po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da se izvršilni naslov razveljavi v primeru uspešnega uveljavljanja izpodbojnih razlogov, ali ugotovi za neveljavnega v primeru uspešnega uveljavljanja ničnostnih razlogov.

9. Tožeča stranka je v tem postopku postavila ugotovitveni zahtevek, in sicer je predlagala, da sodišče ugotovi, da je izvršnica, ki jo je izdala 19. 5. 2016, neveljavna. Iz trditvene podlage tožeče stranke jasno izhaja, da je neveljavnost izvršnice zatrjevala zaradi obstoja ničnostnega razloga. Trdila je, da izvršnica ni bila izdana za zavarovanje plačila za dobavo blaga oziroma opravo storitev, kar je v skladu z določilom prvega odstavka 37. člena ZPreZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 3. člena ZPreZP-1 predpostavka za veljavno izdajo izvršnice. Torej je trdila, da je bila izvršnica izdana v nasprotju s prisilnimi predpisi in je zato nična (prvi odstavek 86. člena OZ v zvezi s 3. členom OZ).

10. Glede na vse navedeno tako v tem primeru ni mogoče govoriti o nesklepčnosti tožbenega zahtevka.7 Ugotovitev neveljavnosti izvršnice (izvršilnega naslova) je namreč, kot že pojasnjeno, posledica uspešnega uveljavljanja ničnostnega razloga.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da ne pogodba o odstopu terjatev in ne njena nadgradnja v obliki „faktoringa“ ne predstavljata pogodbe o dobavi blaga oziroma opravi storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZPreZP-1. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, logični in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema.

12. Izvršnica se v skladu z določilom prvega odstavka 37. člena ZPreZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 3. člena ZPreZP-1 lahko uporablja le za pogodbe pri katerih mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev, druga stranka pa izpolniti denarno obveznost. Kdaj gre za dobavo blaga oziroma opravo storitev po prvem odstavku 3. člena ZPreZP-1 je treba po presoji pritožbenega sodišča razlagati ozko.

13. Na podlagi uporabe jezikovne razlage (82. člen OZ) je po presoji pritožbenega sodišča mogoče določila ZPreZP-1 uporabiti le v primerih, ko je ena stranka pogodbenega razmerja dolžna drugi stranki izpolniti svojo obveznost tako, da ji dobavi neko stvar ali zanjo opravi storitev, torej opravi ali izvrši dogovorjeno delo ali posel, druga stranka pa je za to dobavo blaga ali opravo storitve dolžna plačati.

14. Stvar je v skladu z določilom 15. člena Stvarnopravnega zakonika8 samostojen telesni predmet ter različne oblike energije in valovanja, ki jih človek lahko obvladuje. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, je pogodba o odstopu terjatev v bistvu prodajna pogodba, katere predmet ni dobava blaga (stvari), temveč pridobitev premoženjske pravice (pridobitev terjatve do tretjega). Zato zanjo ni mogoče uporabiti določil ZPreZP-1. 15. Kaj se šteje kot oprava storitev po 3. členu ZPreZP-1 je treba razlagati ob upoštevanju določbe 619. člena OZ. Po tem določilu je storitev izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo. Faktoring poleg elementov pogodbe o odstopu terjatve vsebuje tudi elemente finančnih pogodb (financiranje, kreditiranje). Pri izvajanju financiranja ne gre za opravo storitev v smislu 619. člena OZ, temveč storitev zagotavljanja financiranja odstopnika terjatev. Ta finančna storitev pa tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na pojasnjeno, ne predstavlja oprave storitve v smislu določila 3. člena ZPreZP-1. 16. Takšen zaključek izhaja tudi iz jasno izraženega namena zakonodajalca glede uporabe določil ZPreZP-1. Ta je pojasnjen v obrazložitvi 1. in 3. člena Predloga zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju: Predlog),9 kjer je navedeno, da se določila ZPreZP-1, torej tudi določila o izvršnici, uporabljajo za zmanjševanje škodljivih posledic plačilne nediscipline pri trgovinskih pogodbah, predvsem pri kupoprodajnih in podjemnih pogodbah. V obrazložitvi 3. člena Predloga, je tudi zapisano, da določila o izvršnici upoštevajoč jasno besedilo 3. člena ZPreZP-1 ne veljajo za menjalne pogodbe, finančne pogodbe in razpolagalne pravne posle (npr. cesija).

17. Glede na vse navedeno tožena stranka z obširnimi pritožbenimi razlogi, da faktoring predstavlja v bistvu pogodbo o finančnih storitvah in je zato izvršnica izdana v skladu z določili ZPreZP-1, ne more uspeti.

18. Kot je bilo že pojasnjeno je bila v tem primeru izvršnica izdana za zavarovanje plačila tožeče stranke (cedenta) toženi stranki (cesionarju) v primeru, da dolžnik oziroma dolžniki svoje obveznosti ne bodo izpolnili cesionarju. Temeljni posel oziroma posli na podlagi katerega ali katerih je bila izdana izvršnica je torej pogodba o odstopu terjatev. Zato so za presojo, ali je bila izvršnica izdana v zvezi z dobavo blaga ali opravo storitev, odločilna le izpolnitvena dejanja po pogodbi o prenosu terjatev. Tožena stranka glede na navedeno ne more uspeti s pritožbeni razlogi, da je izvršnica izdana v skladu z določilom prvega odstavka 3. člena ZPreZP-1, ker je bil predmet pravnega razmerja med tožečo stranko in njenim dolžnikom dobava blaga oziroma oprava storitev.

19. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bila izvršnica izdana v nasprotju z določili ZPreZP-1 in je zato neveljavna (prvi odstavek 86. člena OZ v zvezi s 3. členom OZ).

20. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Zato pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker se nepodpisan odgovor na pritožbo ne upošteva, tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov odgovora na pritožbo.

1 Ur. l. RS, št. 57/2012 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 3 Sodišče prve stopnje v postopku ni ugotavljalo, ali je bila izvršnica izdana za zavarovanje obveznosti tožeče stranke za plačilo v primeru neplačila dolžnika na podlagi ene pogodbe o odstopu terjatev, ali za zavarovanje obveznosti tožeče stranke za plačilo v primeru neplačila dolžnikov na podlagi več pogodb o odstopu terjatev. 4 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 5 A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 504. 6 Ur. l. RS, št. 51/1998 in naslednji. 7 Smiselno primerjaj: VSRS sodba III Ips 31/2004 z dne 8. 11. 2005 in M. Voglar; Vprašanje sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni Bilten (PB), št. 2/2016, str. 45. 8 Ur. l. RS, št. 87/2002 in naslednji. 9 Dostopen na: http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=C12565D400354E68C1257A36004B7EC1&db=kon_zak&mandat=VI&tip=doc.