Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSC sodba Cp 1115/2006

ECLI:SI:VSCE:2007:CP.1115.2006 Civilni oddelek

krivdna odgovornost izključitev protipravnosti stiska pes v obori pokončanje psa
Višje sodišče v Celju
8. marec 2007

Povzetek

Sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika, ki je zahteval odškodnino za ubitega psa, saj je ugotovilo, da je toženec ravnal v stiski, ko je ustrelil psa, ki je napadel košuto in predstavljal nevarnost za druge živali. Sodišče je presodilo, da je tožnik sam povzročil nevarno situacijo, saj ni nadzoroval svojega psa, kar je izključilo toženčevo odškodninsko odgovornost. Prav tako je sodišče ugotovilo, da pes ni imel tržne vrednosti, kar pomeni, da tožnik ni upravičen do odškodnine.
  • Odškodninska odgovornost za ubitega psa v kontekstu stiske oziroma skrajne sile.Ali je toženec odgovoren za škodo, ki jo je tožniku povzročil s pokončanjem njegovega psa, ob upoštevanju, da je pes napadel košuto in predstavljal nevarnost za druge živali?
  • Ugotavljanje vrednosti škode in odškodnine.Ali je tožnik upravičen do odškodnine za ubitega psa, če sodišče ugotovi, da pes nima tržne vrednosti?
  • Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost.Ali je bila pravna podlaga za odškodninsko odgovornost toženca izključena zaradi stiske, ki je nastala ob nevarnosti za druge živali?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Prisotnost psa v obori, kjer se nahaja več košut, ki je pred tem pokončal eno od živali in se človeka, ki je posredoval, ni ustrašil, ampak je žival v njegovi prisotnosti napadel in ubil, pomeni stvarno, resnično in zelo konkretno nevarnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje .

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 110.761,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.6.2001 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (1. točka izreka). Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 237.026,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2006 do plačila (2. točka izreka).

Odločitev sodišča prve stopnje smiselno iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izpodbija tožnik in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da v ponovljenem sojenju ni upoštevalo napotkov sodišča druge stopnje, da mora stiska ali skrajna sila predstavljati dogodek, ki ga ni mogoče preprečiti na drug razumnejši način. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj o odločilnih dejstvih obstojijo nasprotja med tem, kar sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navaja o vsebini zapisnikov o izpovedbah v tem pravdnem postopku ter pravdnem postopku pod opr. št. P 29/2002 ter samimi zapisniki. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo izpovedb prič o tem, da je toženec dopustil prihod psov v ogrado z živalmi. Da se je to večkrat dogajalo sta izpovedali priči P.V. in I. A., prav tako pa tudi lovec F.K. in priča V. L. Iz izpovedb teh prič izhaja, da je toženec dopustil, da psi na različne načine prihajajo v ogrado, zato se ne more sklicevati na stisko, saj je sam povzročil situacijo, v kateri je bil pokončan pes tožnika. Glede na izpovedbe prič v obeh postopkih, v skladu s katerimi je ugotoviti, da je tožnikov pes pokončal košuto okrog 14.00 ure, da je toženec na kraj dogajanja prišel dosti kasneje, lovec A. D., ki je psa ustrelil, pa šele malo pred 18.00 uro, pri pokončanju psa ni šlo za nikakršno stisko. A. F., ki je bil takrat star 66 let, je namreč štiri ure psa uspelo zadržati v kotu, pri čemer pes ni nič storil, niti poskušal storiti živalim v ogradi. To pa pomeni, da pes po tem, ko je ubil košuto, sploh ni bil več napadalen in ni predstavljal nikakršne nevarnosti za živali ali ljudi. Če bi toženec hotel, bi zato lahko spravil psa iz ograde skozi vrata, česar pa niti toženec niti lovec A.D. ki ga je toženec poklical, nista imela namena storiti. Lovec D. bi lahko za pomoč pri tem prosil tudi kolege, ki so bili z njim na sestanku lovcev, namesto tega pa je vzel puško in psa ustrelil z velike razdalje, saj je bil toženec očitno dogovorjen z lovci, da so po njegovem klicu prišli in pokončali pse v ograde in sicer zaradi dobička, ki so ga tožencu prinašale odškodnine za košute, ki so bile višje od tržne vrednosti teh živali. Če bi imel toženec namen odstraniti psa na razumnejši način, bi lahko poklical lastnika. Tudi če bi bila stiska podana, torej toženec ni storil ničesar, da bi morebitno nevarnost preprečil na drug razumnejši način. V nasprotju z izvedenimi dokazi in sicer izpovedbo tožnika in prodajalca psa, pa je tudi zaključek sodišča, da toženec tožniku škode ni dolžan povrniti tudi iz razloga, ker je izvedenec ocenil, da je pes brez vrednosti. Tržna in dejanska psov mešane pasme je drugačna, saj je tožnik psa kupil po vrednosti, ki je veljala na trgu, kar je potrdil tudi prodajalec psa. Tako ne more biti dvoma, da je tožniku s pokončanjem psa, ki ga je naročil toženec, nastala škoda v vrednosti kupnine plačane za psa.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je obravnavani spor spor majhne vrednosti je potrebno uporabiti I. odstavek 458. člena ZPP, ki določa, da se sme sodba, s katero je končan postopek v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. O omejenih pritožbenih razlogih v konkretnem sporu je bil tožnik poučen v vabilu na glavno obravnavo, kot to določa 456. člen ZPP, takšen pravni pouk vsebuje tudi izpodbijana sodba, zaradi česar pred sodiščem druge stopnje ni več dovoljeno razpravljati o dejstvih, ki sta jih tekom postopka zatrjevali pravdni stranki in ki jih je v izpodbijani odločitvi ugotovilo prvostopno sodišče, razen če bi bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (II. odstavek 458. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno presojalo odškodninsko odgovornost toženca za premoženjsko škodo zaradi ubitega psa tožnika in v njem odpravilo pomanjkljivosti predhodnega postopka, v katerem ni ugotovilo vseh dejstev, ki so pravno relevantna za uporabo II. odstavka 161. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o stiski oziroma skrajni sili, kar je lahko razlog za ekskulpacijo odškodninske odgovornosti. V izpodbijani sodbi so vse bistvene dejanske ugotovitve, ki so podlaga za zaključke o tem, ali je bil toženec ob škodnem dogodku (ustrelitev psa) v stiski ter o tem, kdo je povzročil nevaren položaj, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje sledilo napotilom sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu in so pritožbeni očitki v tem delu neutemeljeni.

Prav tako pritožba nima prav, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP, saj o zgoraj navedenih odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah prič v postopku in samimi temi zapisniki. Vsebino izpovedb vseh v konkretnem pravdnem postopku zaslišanih prič je prvostopno sodišče v sodbi povzelo pravilno in korektno, in tako ni pritožbeno zatrjevanih nasprotij v zvezi z izpovedbami prič, ki bi pomenile bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere pritožbeni preizkus odločitve sodišča prve stopnje ne bi bil mogoč. S pritožbenimi navedbami glede kršitev postopkovnih določb tožnik namreč nasprotuje dejanskim ugotovitvam prvostopnega sodišča, kar pa v postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Poleg tega je tožniku pojasniti tudi, da so njegove pritožbene navedbe v zvezi z neustreznostjo ograde za damjake, s čemer sedaj utemeljuje obstoj okoliščin za nastanek nevarne situacije na strani toženca, neupoštevne tudi zato, ker je v postopku pred sodiščem prve stopnje takšne trditve podal šele v ponovljenem postopku, kar je glede na določilo II. odstavka 458. člena ZPP prepozno. Citirano zakonsko določilo namreč prepoveduje navajanje novih dejstev v ponovljen postopku (po razveljavitvi sodbe).

Večina pritožbenih navedb se nanaša na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih sodišče druge stopnje ne sme upoštevati in o njih razpravljati, saj, kot je pojasnjeno zgoraj, sodbe v postopku v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki ga torej pritožbeno ni dopustno izpodbijati, kar pomeni, da je sodišče druge stopnje nanj vezano: da se je tožnikov pes na dan škodnega dogodka (1.6.2001) sam in brez nadzorstva tožnika nahajal v obori, v kateri toženec goji damjake in ki je bila zagrajena; tam je preganjal brejo košuto in jo raztrgal, kar je storil kljub temu, da mu je A. F. to skušal preprečiti tako, da je prišel v ogrado in poskusil psa ujeti; ker se je v ogradi nahajalo še šest brejih košut, ker je A. F. psa uspelo spraviti le v kot ograde in ker je pes ravno takrat raztrgal brejo košuto, je toženec, ko je bil o tem obveščen, poklical na pomoč lovca A. D., ki je psa, za katerega prisotni niso vedeli, kdo je njegov lastnik, ustrelil, saj psa ni bilo mogoče odstraniti z odprtjem vrat obore, ker bi lahko iz obore pobegnile košute. Takšne ugotovitve o dejanskih okoliščinah konkretnega škodnega dogodka pa dajejo podlago za zaključek, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, da je toženec škodo povzročil zato, da bi od živali v obori odvrnil sočasno nezakrivljeno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, kar pomeni, da je bila škoda povzročena v stiski, kar v skladu z II. odstavkom 161. člena ZOR izključuje protipravnost takšnega ravnanja, zaradi česar ni podan element nedopustnosti dejanja, kar je ena od predpostavk splošnega civilnega delikta.

Upoštevaje ugotovitev, da je pes, ki je bil brez nadzora lastnika oziroma skrbnika, prišel v zagrajeno oboro, v kateri je toženec gojil damjake, pritožba ne uspe izpodbiti pravilnosti stališča prvostopnega sodišča, da je nevarno situacijo povzročil tožnik s tem, ko je opustil dolžno nadzorstvo nad psom in s takšno opustitvijo dopustil, da je pes prišel v ogrado, kar pomeni, da je pravna podlaga za odškodninsko odgovornost toženca za ustrelitev psa iz II. odstavka 161. člena ZOR odpadla že iz tega razloga. V takšnem primeru namreč lahko oškodovanec zahteva odškodnino od tistega, ki je odgovoren za nastanek škodne nevarnosti, kar je v konkretni situaciji tožnik sam.

Glede na to, da se je tožnikov pes, ki je bil brez ustreznega nadzorstva, nahajal v obori, kjer je bilo več brejih košut, da je preganjal in raztrgal eno košuto, kar je storil kljub temu, da je A. F. posredoval in mu poskušal pokol košute fizično preprečiti, je pritrditi zaključku izpodbijane sodbe, da je bil pes v konkretni situaciji za preostale živali v obori (še šest košut) nevaren, posebej ob upoštevanju dejstva, da je bil pes podivjan, kar izhaja iz izpovedbe priče V. L. kot očividca dogodka, ki jo je prvostopno sodišče tudi pravilno povzelo v izpodbijani sodbi (str. 3). Ta nevarnost za ostale živali v obori je bila s prisotnostjo psa v obori, ki je pred tem pokončal eno od živali in se človeka, ki je posredoval, ni ustrašil, ampak je žival v njegovi prisotnosti napadel in ubil, je bila stvarna, resnična, zelo konkretna, pa tudi istočasna, torej podana v času storitve odvračanja nevarnosti, in je še vedno grozila. Ta nevarnost pa ni bila odvrnljiva na druge načine, na katere se sklicuje pritožba. Skozi vrata obore psa ni bilo mogoče odstraniti iz obore zaradi nevarnosti, da bi ušle iz obore ostale živali. Prav tako pa ni bila rešitev situacije v tem, da bi lahko poklicali tožnika kot lastnika psa, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niti toženec niti ostali prisotni na kraju škodnega dogodka niso vedeli, za čigavega psa gre. Tako je povsem pravilen zaključek, da je bilo ravnanje toženca, ki je v strahu pred pokončanjem preostalih košut v obori poklical lovca, v dani situaciji ustrezno in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Iz teh razlogov bi bila škoda (če bi nastala) povzročena v stiski, zaradi česar toženec v konkretnem primeru ni odškodninsko odgovoren in je zato tožniku tudi iz tega razloga ni dolžan povrniti (II. odstavek 161. člena ZOR).

Poleg tega pa tožnik do povrnitve zahtevane odškodnine ne bi bil upravičen tudi v primeru, če njegov pes ne bi bil ustreljen v situaciji stiske, saj ni uspel dokazati, da mu je z ustrelitvijo psa nastala premoženjska škoda. Višina škode je namreč dejansko vprašanje in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pes tožnika ni imel vrednosti, česar glede na to, da gre za spor v postopku majhne vrednosti, v pritožbenem postopku ni mogoče izpodbijati. Tako ne bi bila podana bistvena predpostavka za odškodninsko odgovornost in sicer samo dejstvo nastanka škode.

Glede na vse zgoraj navedeno pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo pravilno sodbo prvostopnega sodišča (353. člen ZPP), saj v postopku pred prvostopnim sodišče ni našlo nobenih kršitev, na katere na podlagi II. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Ker tožnik s pritožbo ni bil uspešen, ni upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. člena ZPP).

Glede na to, da se je obravnavani škodni dogodek zgodil pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), je na podlagi 1060. člena OZ potrebno uporabiti določila ZOR.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia