Jedro

Odločba arondacijske komisije z dne 26.1.1961, s katero so bile tožnici dodeljene sporne parcele v last in posest, predstavlja pravni naslov za pridobitev lastninske pravice v smislu drugega odstavka 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki določa, da se lastninska pravica pridobi tudi z odločbo državnega organa na način in pod pogoji, kot to določa zakon. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica dokazala pravni naslov in posest na pridobljeni sporni nepremičnini od leta 1961. dalje ter na drugi strani, da je toženec vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik brez pravne podlage, je tožničin zahtevek utemeljen tudi na podlagi določila drugega odstavka 28. člena ZTLR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin s parc. št. k.o. Ž. ter da je toženec dolžan izstaviti listino, sposobno za prenos lastninske pravice na navedenih parcelah na tožnico in ji plačati tudi stroške postopka 48.410,00 SIT. Toženčevo pritožbo zoper tako sodbo je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je uveljavljal revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 354. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ali spremenita. V reviziji navaja toženec, da sta obe pravdni stranki še vedno vknjiženi kot lastnici na parcelah, ki so jima bile razlaščene ter da je zato najbolj pravično, da ostaneta lastnici vsaka svojih parcel. Ker tožnica do uveljavitve zakona o denacionalizaciji zemljiškoknjižnega stanja ni uredila, je toženec upravičen postati tudi dejanski lastnik svojih parcel. Dobil je že pojasnilo, da ni pogojev, da bi se v denacionalizacijskem postopku vrnile njemu parcele, ker je v zemljiški knjigi že vpisan kot lastnik svojih nepremičnin. Sicer pa so mu bile parcele vzete na silo in brez plačila odškodnine. Toženec je dobil sporne parcele od očeta na podlagi darilne pogodbe iz leta 1976, njegov oče pa je parcelno številko 87 odkupil od Agrokombinata leta 1966. Glede na tako stanje in ker je tožnica leta 1974 na občini predlagala, da se uredi zemljiškoknjižno stanje spornih parcel, je tako že leta 1974 vedela, da parcelna številka 87 ni vknjižena na njeno ime ter zato te nepremičnine ni mogla priposestvovati, saj od takrat dalje ni mogla biti v dobri veri. Predlaga še, da naj se ga oprosti plačila taks za revizijo.

Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Razen navedbe, da uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (kar pomeni revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP) in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP (kar je revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP), toženec v reviziji ni navedel ničesar drugega o zatrjevanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. To pomeni, da revizije v smeri postopkovnih kršitev ni obrazložil. Revizijsko sodišče je zato moglo v smeri obravnavanih kršitev preizkusiti pobijano sodbo le glede uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki pa je ni ugotovilo. Zato je ocenilo, da revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Revizijsko sodišče je preizkusilo tudi ali je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Materialnopravno pravilnost pobijane sodbe je moralo presoditi na podlagi na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja. Iz ugotovitev sodišča druge stopnje, ki je sprejelo ugotovitve sodišča prve stopnje, izhaja sledeče: z odločbo arondacijske komisije sveta za kmetijstvo OLO M. z dne 26.1.1961 sta bili odvzeti tožnici parc. št. in k.o. M. ter sta postali družbeno premoženje. Namesto odškodnine za ti dve parceli pa je bil tožnici dodeljen v last del parcelne številke 87 k.o. Ž., ki je po poznejši delitvi dobil parcelne številke. Celotna parcelna številka 87 je bila splošno ljudsko premoženje, ki je nastalo z razlastitvijo premoženja toženčevega očeta z odločbo OLO M. z dne 19.12.1953. Leta 1966 je toženčev oče odkupil del svoje bivše parcele št. 87 v izmeri 2,4531 ha, v zemljiški knjigi pa se je vpisal po pomoti kot izključni lastnik celotne parcele 87. Tožnica je nastopila posest dodeljenih parcel 87/2, 87/3 in 87/4 že leta 1961, v zemljiški knjigi pa se zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice ni opravil. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili, da je tožničin tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo lahko v zemljiški knjigi vknjižila kot lastnica nepremičnine s parcelnimi številkami in vse k.o. Ž., utemeljen. Odločba arondacijske komisije z dne 26.1.1961, s katero so bile tožnici dodeljene sporne parcele v last in posest, predstavlja pravni naslov za pridobitev lastninske pravice v smislu drugega odstavka 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki določa, da se lastninska pravica pridobi tudi z odločbo državnega organa na način in pod pogoji, kot to določa zakon. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica dokazala pravni naslov in posest na pridobljeni sporni nepremičnini od leta 1961. dalje ter na drugi strani, da je toženec vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik brez pravne podlage, je tožničin zahtevek utemeljen tudi na podlagi določila drugega odstavka 28. člena ZTLR. Odločitev sodišč druge in prve stopnje je zato materialnopravno pravilna. Na pravilnost te odločitve pa ne morejo v ničemer vplivati v reviziji ponovljena toženčeva že v pritožbenem postopku iznešena izvajanja o tem, da je tožnica neupravičeno obogatena ali da sam ne bo mogel v denacionalizacijskem postopku uveljavljati pravic v zvezi z nacionalizacijo parc. št. 87 v letu 1953. Poudariti velja, da sta z arondacijsko odločbo postali tožničini parceli št. 386/3 in 388 k.o. M. družbeno premoženje ne glede na to, da je v zemljiški knjigi še vedno vpisana sama kot lastnica teh parcel. Kakšne možnosti ima toženec v denacionalizacijskem postopku v zvezi s parcelno številko 87, ki je bila odvzeta njegovemu očetu, so okolnosti, ki niso pomembne za rešitev predmetnega spora, ker je tožnica pridobila sporne nepremičnine več desetletij pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji.

Ker glede na obrazloženo toženčeva revizija ni bila utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (člen 393. ZPP). O njegovem predlogu, da naj se ga oprosti plačila sodnih taks, pa revizijsko sodišče ni smelo odločati, ker je za odločanje o predlogu za oprostitev plačila stroškov postopka po prvem odstavku 173. člena ZPP pristojno sodišče prve stopnje.