Jedro

Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Zmotno je štelo, da tožnikov primarni tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen, ker v času zapustničine smrti v letu 2009 ni živel več z njo. Izločitveni zahtevek potomci pridobijo šele ob zapustnikovi smrti, ni pa pogoj skupno življenje vse do zapustnikove smrti. Če je potomec s skupnim življenjem in prispevki prispeval k prednikovemu premoženju, zaradi česar bi bil ob prednikovi smrti utemeljen njegov izločitveni zahtevek, te pravice ne izgubi, če se od prednika odseli pred njegovo smrtjo. Obseg prispevka k povečanju in ohranitvi vrednosti premoženja se lahko ugotavlja po stanju ob prednikovi smrti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za izločitev 3/8 nepremičnin parc. št. 144/3, 171 in 41.S iz zapuščine matere pravdnih strank, A.Š.. O podrejenem tožbenem zahtevku je odločilo, da se zavrne zahtevek za solidarno plačilo denarnega zneska, ki ga ni določilo. Tožniku je naložilo povrniti prvi toženki 2.124,32 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Obrazložilo je, da tožnik od leta 1993 do materine smrti v letu 2009 ni živel z njo, zato ni izpolnjen pogoj skupnega življenja, potreben za utemeljenost zahtevka po prvem odstavku 32. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) za izločitev deleža iz zapustnikovega premoženja. Zatrjevana vlaganja v materine nepremičnine niso mogla imeti za posledico pridobitev solastniškega deleža, ker se je tožnik zavedal, da gre za tuje stvari. Glede podrejenega denarnega zahtevka je zavzelo stališče, da je zastaran, ker je zastaranje začelo teči najkasneje ob tožnikovi odselitvi v letu 1993, po kateri staršem z vlaganji v nepremičnine ni pomagal. 2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je tožnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njeno razveljavitev ter novo sojenje na prvi stopnji. Meni, da je prvo sodišče primarni tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo s sklicevanjem na določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), prezrlo pa je 32. člen ZD, na podlagi katerega je zahtevek lahko postavil šele po materini smrti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo njegovo skupno življenje z materjo do leta 1993 (ki je po njegovem v resnici trajalo do leta 2005), zato je neutemeljeno zavrnilo primarni zahtevek, saj ni potrebno, da bi skupno življenje in vlaganja v zapustnikovo premoženje trajala vse do zapustnikove smrti. V resnici je z materjo živel do leta 2005, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Z delom je pokrival skupne potrebe, tudi po „odselitvi“ v letu 1993. Sodišče prve stopnje je nepravilno povzelo njegove navedbe o vlaganjih od leta 1997 do leta 2005, namesto pravilno od leta 1977 do leta 2005, in ni pravilno ugotovilo njihovega časa, za kar je predlagal dokaze (fotografije ipd.). Po izvajanju dokazov in postavitvi dveh izvedencev za ugotavljanje vrednosti vlaganj je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja iz razloga zastaranja, zato je prvi toženki neutemeljeno priznalo tudi nepotrebne stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ni sicer podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz razloga nejasne obrazložitve. Sodišče prve stopnje je obrazložilo zaključek, da je tožnik z materjo (starši) živel do leta 1993. V celoti so razumljivi razlogi sprejete odločitve, ki so v prenehanju skupnega življenja in v zastaranju obligacijskega zahtevka. Sodba presenečenja še ni razlog za njeno razveljavitev, v kolikor je odločitev pravilna. Nezadovoljna stranka jo lahko izpodbija, če ni mogla navajati vseh dejstev ali predlagati dokazov, ki se nanašajo na „presenečenje“.

5. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Zmotno je štelo, da tožnikov primarni tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen, ker v času zapustničine smrti v letu 2009 ni živel več z njo. Po določbi prvega odstavka 32. člena ZD lahko zapustnikovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, zahtevajo, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Po tej določbi ZD lahko potomci zahtevajo svoje premoženje, čeprav je formalno pripadlo zapustniku, da plodov in rezultatov njihovega dela ne bi pridobili dediči, ki z zapustnikom niso delali in prispevali. ZD jim to pravico priznava, čeprav so vedeli, da pri tem vlagajo v tuje stvari.

6. Izločitveni zahtevek potomci pridobijo šele ob zapustnikovi smrti, ni pa pogoj skupno življenje vse do zapustnikove smrti. Če je potomec s skupnim življenjem in prispevki prispeval k prednikovemu premoženju, zaradi česar bi bil ob prednikovi smrti utemeljen njegov izločitveni zahtevek, te pravice ne izgubi, če se od prednika odseli pred njegovo smrtjo. Obseg prispevka k povečanju in ohranitvi vrednosti premoženja se lahko ugotavlja po stanju ob prednikovi smrti.

7. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kaj in kdaj je tožnik storil za povečanje ali ohranitev materinega premoženja. Pravilno je štelo, da njegovih prispevkov po odselitvi v letu 1993 ni mogoče obravnavati po 32. členu ZD, kar pa ne velja za prispevke pred tem. Za odločitev o utemeljenosti zahtevka bo potrebno ugotoviti delež staršev in delež tožnika ter upoštevati njegovo korist od skupnega življenja ter stanje nepremičnin ob materini smrti. Po očetovi smrti leta 2005 tožnik ni uveljavljal izločitve, zato se sedanji zahtevek ne more nanašati na delež, ki ga je mati podedovala po soprogu.

8. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje v bistvenem delu neraziskano, zato je pritožbeno sodišče glede na takšno naravo stvari, po 355. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu vrnilo zadevo v novo sojenje.

9. Razveljavilo je tudi odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku, o katerem bo sodišče prve stopnje znova odločalo, če bo zavrnilo primarnega (tretji odstavek 182. člena ZPP). Izrek o podrejenem zahtevku ni bil popoln, ker ni vseboval zneska denarne terjatve. O tožbenem zahtevku glede izločitve iz zapustničinega premoženja sta toženki enotni sospornici, glede katerih je mogoča samo enaka odločitev, zato sta po 196. členu ZPP nasprotovanje zahtevku in pritožba prve toženke imela učinek tudi za drugo toženko. Če bo znova odločano o podrejenem denarnem zahtevku, glede katerega je mogoča različna sodba, bo sodišče prve stopnje lahko upoštevalo, da je druga toženka pripoznala podrejeni tožbeni zahtevek.

10. Tožnik je zahteval povrnitev pritožbenih stroškov, ki pa jih ni priglasil, zato je odločitev o njih odpadla.