Up-235/98

2.2.1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. Š. iz L. na seji senata dne 2. februarja 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba M. Š. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips-3/98 z dne 12.5.1998 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Pdp-161/96 z dne 9.10.1997 ter sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. II Pd-753/94 z dne 26.10.1995 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper revizijsko sodbo Vrhovnega sodišča, s katero so bila izčrpana pravna sredstva v tej sporni zadevi. V vlogi navaja vrsto domnevno kršenih ustavnih pravic (iz 17., 18., 22., 34., 35., 49., 50., 23., 63., 154. in 155. člena Ustave). Sklicuje se tudi na postopek razporeditve v letu 1984, o čemer je tekel poseben sodni postopek, o ustavni pritožbi pa je Ustavno sodišče odločilo s sklepom št. Up-274/97 z dne 19.12.1997. Prav tako navaja vrsto okoliščin, povezanih s sporazumnim prenehanjem delovnega razmerja v letu 1993, kar pa ni bilo predmet spornih sodnih odločb.

2.Ustavno sodišče je s sklepom z dne 24.9.1998 ustavno pritožbo zavrglo kot prepozno vloženo - torej iz procesnih razlogov.

Pritožnik pa je dne 23.10.1998 s posebno vlogo - naslovljeno kot ugovor - uveljavljal kršitev določb postopka pred Ustavnim sodiščem in navajal, da je bila ustavna pritožba vložena pravočasno.

3.Po določbi tretjega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) zoper sklep o zavrženju ustavne pritožbe ni dopustna pritožba.

4.Ob obravnavi pritožnikovega ugovora pa je bilo ugotovljeno, da je odločitev o zavrženju ustavne pritožbe temeljila na napačni ugotovitvi, da ni bila vložena pravočasno. Zato je Ustavno sodišče pritožnikov ugovor z dne 23. 10. 1998 štelo kot novo ustavno pritožbo v zadevi, v kateri to sodišče še ni meritorno odločilo. Ta ustavna pritožba je bila sicer vložena po izteku roka iz prvega odstavka 52. člena ZUstS, vendar je Ustavno sodišče glede na navedeno štelo, da gre za tak posebno utemeljen primer, ki omogoča obravnavo takšne pritožbe po tretjem odstavku 52. člena ZUstS. Pri odločanju o tej ustavni pritožbi je sodišče obravnavalo poleg navedb iz ugovora tudi vse pritožnikove navedbe iz prve ustavne pritožbe, na katere se pritožnik v ugovoru tudi sklicuje.

5.Z ustavno pritožbo se uveljavlja varstvo zoper kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin s posamičnimi akti državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil (prvi odstavek 50. člena ZUstS). Predmet ustavne pritožbe je tako presoja, ali so bile z izpodbijanim posamičnim aktom - na primer sodbo sodišča - morda kršene ustavne pravice pritožnika.

6.Vse tri izpodbijane sodbe se nanašajo na postopek formalne razporeditve in na določene denarne zahtevke, vezane na samo razporeditev oziroma na sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Pritožnik ne navaja, v čem naj bi izpodbijane sodbe kršile katero od številnih naštetih ustavnih pravic, našteva pa domnevne kršitve določb pravdnega postopka in domnevno zmotno uporabo materialnega prava v revizijski sodbi.

7.Zatrjevane kršitve pritožnik veže na ravnanja delodajalca oziroma na druge postopke. Glede razporeditve pritožnika v letu 1983 oziroma 1984 je Ustavno sodišče že s sklepom št. Up-274/97 z dne 19.12.1997 ugotovilo, da ustavna pritožba zoper posamične akte, izdane pred uveljavitvijo Ustave, ni dovoljena. Ob tem pa je iz sodnega spisa razvidno, da je takratna razporeditev postala pravnomočna zato, ker pritožnik ni pravočasno uveljavljal sodnega varstva oziroma je že vloženi predlog za sodno varstvo umaknil. Zato ni podlage, da bi Ustavno sodišče v sedanjem postopku ponovno obravnavalo zatrjevane kršitve ustavnih pravic z akti delodajalca in odločbami sodišč, izdanimi pred uveljavitvijo Ustave.

8.Pri razporeditvi, ki je predmet izpodbijanih sodb v tem postopku, pa gre za "razporeditev" zaradi prilagoditve novemu aktu o sistemizaciji delovnih mest, medtem ko se delovno mesto pritožnika ni spreminjalo. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je prišlo do sporazuma o prenehanju delovnega razmerja pritožniku potem, ko je bil že izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičenih izostankov z dela, medtem ko presežnih delavcev v podjetju takrat sploh niso ugotavljali.

9.Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne more preverjati meritorne odločitve oziroma dokazne ocene organa, ki je izdal posamični akt; ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče lahko ugotavlja in presoja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev pristojnih organov delodajalca in sodišča o zakonitosti razporeditve in sporazumnem prenehanju delovnega razmerja pritožnika, ampak samo dejansko stanje zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

10.Očitno torej ne gre za kršitev ustavnih pravic z izpodbijanimi sodbami. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v senatu v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam- Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude