Jedro

Na podlagi svojih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da sta pravdni stranki s pogodbo z dne 29.10.1984 v celoti uredili medsebojna premoženjskopravna razmerja glede sporne nepremičnine in da tožnika nista uspela dokazati podlage za utemeljenost v tožbi postavljenega zahtevka. Prav tako sta pravilno zaključili, da sta tožnika sporazumno s toženko in njenim možem pridobila kot protivrednost za svoja vlaganja v nepremičnino sina in snahe, dosmrtno pravico brezplačnega stanovanja, ki je (mimo lastninske pravice prav tako) stvarna pravica (v smislu pravila 521 občega državljanskega zakonika). Pravno pravilno je tudi razlogovanje nižjih sodišč, da je motiv za sklenitev posla (ki naj bi odpadel zaradi smrti sina tožnikov) lahko pravno pomemben le pri brezplačnih pogodbah, ki pa niso bile predmet spora.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da naj se ugotovi, da sta solastnika vsak do 1/4 stanovanjske hiše v M., ki stoji na zemljišču parc. št. 716 k. o. in da so toženci nerazdelno dolžni izstaviti za prenos lastninske pravice do navedenih deležev na oba tožnika ustrezno listino. Sodišče druge stopnje pa je s spodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo tožnika iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita. V reviziji poudarjata, da je ugotovljeno, da tožnika nista bila nikoli vknjižena kot solastnika sporne nepremičnine, da je tožena stranka izkazovala zgolj lastnino na zemljišču in ne tudi na stavbi in da ob takem stanju imata tožnika interes na ugotovitvi, da sta solastnika nepremičnine skupaj do 1/2, če že ne v večjem obsegu. S svojo razlago daje sodišče druge stopnje lastninsko pravico na spornem premoženju tožencem, čeprav te niso pridobili na noben način, niti ne s služnostno pogodbo. Tožeča stranka je pojasnila, kaj je želela doseči s pogodbo o ustanovitvi služnosti stanovanja. S to pogodbo se nista tožnika odpovedala lastninski pravici. S tako pogodbo tudi ne moreta prejeti vrednosti vloženih sredstev (saj je nepremičnina vredna okoli 300.000 DEM, na leto pa lahko tožnika izčrpata le okoli 1.500 DEM vrednosti skupaj). Končno sodišče ne more enačiti služnostne pogodbe z lastninsko pravico ter je zato s svojim ravnanjem kršilo materialno pravo na škodo tožnikov.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta pravdni stranki po dokončanju gradnje hiše in po njeni vselitvi v letu 1981 uredili medsebojna razmerja v zvezi z gradnjo s pisno pogodbo z dne 29.10.1984. Po tej pogodbi sta služnostna zavezanca (to je prva toženka in sedaj pokojni njen mož) dala namesto vračila vloženih sredstev in kot protivrednost za vložena sredstva v stanovanjsko hišo tožnikoma kot služnostnima upravičencema dosmrtno pravico brezplačnega stanovanja v trisobnem komfortnem stanovanju v prvem nadstropju stanovanjske hiše v M. ter pravico brezplačne uporabe ene garaže, souporabe na terasi nad garažo, na hodnikih in stopniščih ter na vseh kletnih prostorih in na dvorišču. Dalje izhaja iz ugotovitev, da imata tožnika vknjiženo dogovorjeno dosmrtno pravico stanovanja v sporni hiši in da so toženci solastniki teh nepremičnin. Prav tako sta ugotovili, da veljavnost navedene pogodbe ni predmet spora.

Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da sta pravdni stranki s pogodbo z dne 29.10.1984 v celoti uredili medsebojna premoženjskopravna razmerja glede sporne nepremičnine in da tožnika nista uspela dokazati podlage za utemeljenost v tožbi postavljenega zahtevka. Prav tako sta pravilno zaključili, da sta tožnika sporazumno s toženko in njenim možem pridobila kot protivrednost za svoja vlaganja v nepremičnino sina in snahe, dosmrtno pravico brezplačnega stanovanja, ki je (mimo lastninske pravice prav tako) stvarna pravica (v smislu pravila 521 občega državljanskega zakonika). Pravno pravilno je tudi razlogovanje nižjih sodišč, da je motiv za sklenitev posla (ki naj bi odpadel zaradi smrti sina tožnikov) lahko pravno pomemben le pri brezplačnih pogodbah, ki pa niso bile predmet spora. Povzeto povedano, opravljena presoja ugotovljenega dejanskega stanja iz vseh možnih pravnih vidikov (tako obligacijsko kot stvarnopravnih) je pripeljala do prepričanja, da konkretno dejansko stanje ne ustreza nobenemu pravnemu predpisu, ki bi utemeljeval postavljeni zahtevek. To pomeni, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. V reviziji uveljavljen razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni podan. Revizijsko sodišče v okviru uradnega preizkusa spodbijane sodbe (člen 386 ZPP) ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Neutemeljeno revizijo tožečih strank je zato zavrnilo (člen 393 ZPP).