Jedro

V primeru neuspeha vložene zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče iste vloge kljub vlagateljevemu predlogu ne more obravnavati kot zahtevo za izredno omilitev kazni.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene T.H. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenko se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 11.9.2001 obsojeno T.H. spoznalo za krivo storitve naklepnega kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja umora po 1. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. Ob uporabi omilitvenih določil 2. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ ji je izreklo kazen 3 leta zapora, plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa jo je oprostilo (4. odstavek 95. člena ZKP). Višje sodišče v Mariboru je pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenko pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Proti navedeni pravnomočni sodbi je obsojenkin zagovornik dne 6.2.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki 2. odstavka 420. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona po 1. točki 2. odstavka 420. člena ZKP in predlagal, naj vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje "podredno", v primeru neuspeha pa vlaga zahtevo za izredno omilitev kazni in predlaga, da Okrožno sodišče v Mariboru zahtevo kot pravočasno in dopustno pošlje vrhovnemu sodišču, ki naj s sklepom spremeni pravnomočno sodbo glede odločbe o kazni.

Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka B.B. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, naj vrhovno sodišče zahtevo zavrne, ker je neutemeljena. Ko zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, se dejansko ne strinja z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče, ko je ocenilo in obrazložilo, da ne gre za neprimeren poskus in ko je ocenilo okoliščine, iz katerih je sklepalo, da je pri obsojenki podana krivdna oblika direktnega naklepa. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 29. člena Ustave pa vrhovna državna tožilka navaja, da sodišče ni vezano na dokazne predloge strank, pač pa mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe. To je sodišče storilo. Ko zagovornik navaja, da je sodišče brez sprejemljive obrazložitve zavrnilo predlog obrambe za dopolnitev izvedeniškega mnenja, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Takšna kršitev pa ni podana, saj je sodišče prve stopnje na osmi strani svoje sodbe dovolj natančno obrazložilo, zakaj dopolnitev izvedeniškega mnenja ni potrebna. Na takšne navedbe obrambe je v svoji sodbi odgovorilo tudi pritožbeno sodišče. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v prvi točki zahteve uveljavlja kršitev obsojenkine pravice do izvajanja dokazov v njeno korist iz 3. alinee 29. člena Ustave. Navaja, da sta nižji sodišči "brez sprejemljive utemeljene obrazložitve "zavrnili zahtevo obrambe po (pisni ali ustni) dopolnitvi izvedenskega mnenja (v zahtevi v štirih alineah našteva vprašanja, na katera bi še moral odgovoriti izvedenec), kar bi bila podlaga za ugotovitev, da je poskus očitanega kaznivega dejanja neprimeren in da ni podana voljna komponenta kot nujna sestavina očitanega naklepa.

Po določbi 3. alinee 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Iz meril za presojo dokaznih predlogov strank, izoblikovanih v ustavnosodni praksi, izhaja, da glede na načelo proste dokazne presoje (1) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, in da zato (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; sodišče pa (3) mora izvesti dokaz, ki je materialno pravno relevanten in (4) čigar obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče pa sme zavrniti izvedbo predlaganega dokaza, če je očitno, da ni pomemben za odločitev ali če bi bilo nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč.

Iz izpodbijanih sodb je razvidno, da je sodišče prve stopnje (sodba, stran osem in devet) dokazni predlog zagovornika za dopolnitev izvedenskega mnenja dr. R.K. zavrnilo kot nepotreben, ker je po mnenju sodišča izvedenec odgovoril na vsa relevantna vprašanja, med drugim tudi glede toksičnosti snovi (organsko topilo - kloriran ogljikovodik), ki ga je obsojenka vlila v steklenico z vinom ter kolikšna je "smrtna doza", sodišče pa je tudi ugotovilo, kolikšno količino te snovi je obsojenka zlila v steklenico. Takšni oceni je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je kot neutemeljene zavrnilo popolnoma enake pritožbene navedbe zagovornika, kot jih ponavlja v zahtevi (sodba, stran tri in štiri). Ocenilo je, da zagovornik ni izkazal s potrebno stopnjo verjetnosti pravne relevantnosti predlaganega dokaza in v zvezi s posameznimi vprašanji, na katera naj bi izvedenec še odgovoril poudarilo, da za presojo zadeve niso odločilna.

Po navedenem je mogoče ugotoviti, da sta nižji sodišči argumentirano obrazložili odločitev, zakaj dopolnitev izvedenskega mnenja ni potrebna in da sta s tem v celoti zadostili merilom za ustavnosodno presojo dokaznega predloga. Zato po mnenju vrhovnega sodišča nista kršili zatrjevane ustavne pravice do izvajanja dokazov v korist obsojenke.

V drugi točki zahteve zagovornik uveljavlja kršitev materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo določbe 23. člena KZ; zagovornik je namreč mnenja, da naj bi bil obsojenkin poskus storitve kaznivega dejanja umora neprimeren zaradi neprimernosti uporabljenega sredstva, s katerim po njegovem mnenju ni mogoče nikogar umoriti. S tem smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP.

Kršitev kazenskega zakona je podana, če bi sodišče ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo, kazenski zakon napačno ali sploh ne uporabilo. Pravnomočna sodba ugotavlja, izhajajoč iz izvedenskega mnenja, da je obsojenka nalila v steklenico tolikšno količino toksične snovi, da je bilo z njo mogoče povzročiti smrtno posledico; ugotavlja torej primernost sredstva za izvršitev kaznivega dejanja umora. Zato vložnik zahteve z zanikanjem primernosti uporabljenega sredstva za dokončanje kaznivega dejanja ne izpodbija kršitve kazenskega zakona, na katero se smiselno sklicuje, pač pa pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Uveljavljanje istega nedovoljenega razloga predstavljajo tudi navedbe zahteve, "da sodišče ni zadovoljivo obravnavalo obsojenkinega psihičnega odnosa do dejanja" in da je "podan popolni izostanek voljne sestavine naklepa", ker obsojenka naj ne bi želela prepovedane posledice. Tudi s takšnimi navedbami zagovornik prepričuje, da je bil obsojenkin namen drugačen, kot je bil ugotovljen v pravnomočni sodbi; v njej sodišče ugotavlja, da je obsojenka nameravala oškodovanca zastrupiti in da je kaznivo dejanje poskusa umora storila na zahrbten način ter s krivdno obliko direktnega naklepa.

V zvezi z zagovornikovim predlogom, da naj vrhovno sodišče v primeru neuspeha vložene zahteve za varstvo zakonitosti vlogo obravnava kot zahtevo za izredno omilitev kazni, je treba pojasniti, da je takšen predlog neupošteven. Izredna omilitev kazni je namreč posebno izredno pravno sredstvo, o katerem sodišče odloči šele po tem, ko sodišče prve stopnje v skladu z določbami 419. člena ZKP razišče, ali so podani razlogi za omilitev kazni in omogoči obsojencu, da se seznani in izjavi o vseh vidikih zadeve, nato pa spis s svojim obrazloženim predlogom pošlje vrhovnemu sodišču. Takšen postopek pa doslej še ni bil opravljen.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov tega postopka temelji na določbah 98.a člena ter 4. odstavka 95. člena ZKP in je bila sprejeta na podlagi podatkov o obsojenkinih premoženjskih razmerah v času izdaje pravnomočne sodbe.