Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba U 1859/2007

ECLI:SI:UPRS:2009:U.1859.2007 Javne finance

davek od dobička pravnih oseb opredmeteno osnovno sredstvo investicijska olajšava poslovna raba dokazno breme
Upravno sodišče
17. marec 2009
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Na tožeči stranki, ki je nepremičnino opredelila kot opredmeteno osnovno sredstvo, je breme dokazovanja njene poslovne rabe, še zlasti ob upoštevanju, da gre za stanovanjski objekt v solasti tožeče stranke in soproge zakonitega zastopnika tožeče stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad A. je tožeči stranki v postopku inšpiciranja poslovnih knjig za leto 2001 in določene dokumentacije za leta 1997, 1998, 1999 in 2000 z v upravnem sporu izpodbijanim delom odločbe št. ... z dne 23. 4. 2003 naložil, da plača: davek od dobička pravnih oseb za leto 1997 v znesku 3.234.525,00 SIT (pod točko I/1); davek od dobička pravnih oseb za leto 1998 v znesku 712.169,00 SIT (pod točko I/3); davek od dobička pravnih oseb za leto 1999 v znesku 704.810,00 SIT (pod točko I/5); davek od dobička pravnih oseb za leto 2000 v znesku 354.488,00 SIT (pod točko I/7), vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva izvršljivosti odločbe do plačila. V točki I/8 izreka sta v obračunu davka od dobička pravnih oseb za leto 2001, ob spremenjeni višini davčnih osnov I in II ter spremenjeni višini davčnih olajšav, ugotovljena davčna osnova II in davčna obveznost v višini 0 SIT. Iz obrazložitve odločbe sledi, da davčni organ tožniku ni priznal 40% olajšave iz naslova investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva in sicer zneska za nakup polovice stanovanjske hiše v A., ... ulica št. 1 (za leto 1997) in za dodatna vlaganja v ta objekt (za leta 1997, 1998 in 1999), davčno pa tožniku tudi niso bili priznani odhodki amortizacije objekta za leta 1999, 2000 in 2001. Med postopkom je bila predložena Prodajna pogodba z dne 2. 7. 1997, ki jo je tožnik kot kupec sklenil s prodajalko B.B. Predmet pogodbe je polovica stanovanjske hiše na naslovu ... ulica št. 1 in z izrecnim dogovorom, da ta polovica predstavlja podstrešni del hiše, klet na jugozahodni strani hiše s souporabo ostalih kletnih prostorov (kurilnice in pralnice) in desnega dela garaže ter polovico vrta. Na podlagi te pogodbe je bila v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica tožnika do 1/2. Tožnik je bil v času nakupa najemnik poslovnega prostora v Ulici ... št. 4. Za nakup in adaptacijo objekta se je po izjavi stranke odločil zato, ker je s povečanjem števila zaposlenih najeti prostor postal pretesen. V letu 1998 se je po izjavi tožnika pokazala priložnost za odkup poslovnih prostorov v ... ulici št. 16 od C.C.C. v stečaju pod ugodnimi pogoji. Za nakup so se odločili, ker je le-ta za tožnika predstavljal trajnejšo rešitev. Pravna podlaga za priznanje davčne olajšave v višini 40% je določena v 39. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 do 34/94, v nadaljevanju: ZDDPO), ki v 9. členu napotuje na SRS. SRS 1.21 kot opredmetena osnovna sredstva opredeljuje stvari, ki: jih podjetje poseduje, da z njimi lahko opravlja dejavnost; jih podjetje pridobi ali izdela z namenom, da jih bo uporabljalo samo; niso namenjene prodaji v okviru rednega delovanja; jih ima podjetje v lasti ali finančnem najemu. Tožnik po ugotovitvah davčnega organa obravnavanega objekta ni uporabljal v okviru svoje dejavnosti in iz tega naslova ni izkazal nobenih prihodkov. Med postopkom je bila predložena le odločba o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti v poslovnem prostoru na sedežu podjetja na ... ulici št. 6, A. Trditvi tožnika, da je poslovni prostor uporabljal direktor družbe za sestanke s poslovnimi partnerji, davčni organ ne sledi. Listinski dokazi za to, da bi se dejavnost v poslovnem prostoru opravljala, niso bili predloženi. Če je tam opravljal storitve, kot navaja v pripombah, bi se to moralo odražati v njegovih poslovnih knjigah. Na predlog tožnika je bil opravljen tudi ogled nepremičnine v delu, ki po navedbah tožnika služi poslovnemu namenu - kletnih prostorov in visokega pritličja (dnevna soba s kaminom, kuhinja, WC in hodnik). Ugotovljeno je bilo, da gre za stanovanjsko hišo, ki je do ene polovice v lasti tožnika, in ki je tožnik ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Zato do davčne olajšave ni upravičen. Tudi iz cenilnega zapisnika o vrednosti poslovno-stanovanjskega objekta ... ulica št. 1, A., ki ga je v postopku preverjanja pripomb na zapisnik predložil tožnik, izhaja, da se poslovna etaža objekta nahaja v visokem pritličju, medtem ko je tožnik na podlagi prodajne pogodbe pridobil lastninsko pravico na podstrešnem (po cenitvi stanovanjskem delu objekta). Poslovnih prostorov po navedenem tožnik ni kupil in jih tudi ni imel v lasti in posesti. Ugotovitve, vezane na vprašanje lastninske pravice tožnika, je tožnik v pripombah na zapisnik izpodbijal s predložitvijo dveh aneksov k pogodbi. Z aneksom št. 1, datiranim novembra 1997, je zaradi nejasnosti same pogodbe specificiran predmet prodajne pogodbe, ki predstavlja eno polovico celotne hiše v obliki idealnega deleža. Z aneksom št. 2 z dne 1. 7. 2001, pa sta pogodbenika podaljšala rok plačila kupnine do 1. 7. 2005. Ker dokumenta davčnemu organu nista bila predložena že v času inšpiciranja, podpisi strank na pogodbi pa niso overjeni, se po mnenju davčnega organa zastavlja vprašanje njune verodostojnosti. Odločitev, da se amortizacija ne prizna, je ob ugotovitvi, da tožnik objekta ni uporabljal za opravljanje svoje dejavnosti (SRS 13.14) utemeljena v 9. členu ZDDPO in v določbi 12. člena ZDDPO.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. ... z dne 31. 7. 2007 pritožbo tožnika zoper ukrepe pod točkami I/1, 3, 5, 7 in 9 v z odločbo št. ... z dne 7. 3. 2007 neodpravljenem delu, kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev je po presoji pritožbenega organa skladna z določbami 39. člena ZDDPO v zvezi s SRS 1. Pri iskanju podrobnejših rešitev se kot obvezni okvir uporabljajo tudi mednarodni računovodski standardi (MRS). V skladu z MRS 16 je treba sredstvo, ki ga pravna oseba evidentira med opredmetena osnovna sredstva, kot takšno tudi pripoznati, če je verjetno, da bodo prihodnje gospodarske koristi, povezane s tem sredstvom, pritekale v podjetje. Zato mora podjetje oceniti stopnjo gotovosti, ki jo pripisuje teku prihodnje gospodarske koristi na podlagi razpoložljivih dokazov v času začetnega pripoznavanja. Načelo prednosti vsebine pred obliko (Uvod v SRS) pomeni, da je treba poslovne dogodke obračunavati in predstavljati v skladu z njihovo vsebino, ne pa zgolj formalno, glede na njihovo pravno obliko. V obravnavanem primeru to pomeni, da za uveljavljanje davčne olajšave zaradi investiranja v opredmetena osnovna sredstva ne zadošča zgolj nakup opredmetenega osnovnega sredstva in njegov vpis v poslovne knjige v razred 0, temveč mora davčni zavezanec za priznanje te olajšave verodostojno izkazati tudi izpolnjevanje vsebinskih pogojev glede uporabe osnovnega sredstva, glede katerega uveljavlja olajšavo (tako Upravno sodišče v sodbi U 202/2001 z dne 24. 4. 2003). Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da tožnik na naslovu sporne nepremičnine ni imel sedeža in tudi sam navaja, da je imel najprej najete poslovne prostore, nato pa je leta 1998 kupil poslovne prostore na ... ulici št. 6. Prostore na ... ulici št. 1 naj bi uporabljal za srečanja s poslovnimi partnerji, prav tako pa naj bi jih po navedbah tožnika uporabljal direktor za svoje delo. Vendar pa tožnik za to ne predloži dokazov, čeprav je po določbi 15. člena ZDavP dokazno breme na njegovi strani. Tožnik je torej tisti, ki bi moral dokazati vsebinsko izpolnjevanje pogojev za to, da se njemu lastni delež nepremičnine na ... ulici št. 1 pripozna kot osnovno sredstvo. Tožnik ni z ničemer dokazal, da navedeni del nepremičnine dejansko uporablja. V postopku je dokazoval uporabo dnevne sobe s kaminom, kuhinje in sanitarij, ki niso bili predmet prodajne pogodbe. V prvem nadstropju, v katerem ima stanovanje B.B., pa ogled ni bil opravljen. Prisotnost kozarcev na mizi po obisku poslovnih partnerjev, po mnenju pritožbenega organa ni dokaz, ki bi vzdržal resno pravno presojo. Prodajna pogodba ni nejasna in natančno definira predmet prodaje. Z aneksom, ki naj bi bil sklenjen zaradi nejasnosti pogodbe, se po mnenju pritožbenega organa predmet pogodbe spremenil oziroma prilagodil ugotovitvam prvostopnega organa. Z aneksom št. 2 sta stranki podaljšali rok plačila kupnine do 1. 7. 2005. Podpisi na aneksih so neoverjeni, kar potrjuje stališče o njuni neverodostojnosti. Tožnik je listini sicer predložil pred izdajo odločbe, vendar pa pritožbeni organ iz podatkov spisa ugotavlja, da se nanju v postopku do izdaje zapisnika ni skliceval, niti iz ostalih podatkov in okoliščin ni razvidno, da bi z njima razpolagal že pred izdajo zapisnika. Ker gre za neoverjeni listini, ki ju je mogoče vzpostaviti naknadno, drugostopni organ že zato dvomi v njuno verodostojnost. Po presoji pritožbenega organa pa tudi ni slediti navedbam tožnika, da mu prostori na ... ulici št. 1 služijo tudi za parkiranje službenih avtomobilov. Za parkiranje ima namreč tožnik na dvorišču stavbe ... ulica št. 6 (kjer ima sedež) tudi 9 parkirnih mest. Pritožbeni organ poudarja še, da gre v obravnavanem primeru za stanovanjsko hišo, ki je do ½ v lasti žene direktorja tožnika, ki je pri tožniku tudi zaposlena, zato je možnost uporabe prostorov v neposlovne namene, kar po mnenju drugostopnega organa terja strožjo presojo izpolnjevanja zahteve iz SRS (sodba Upravnega sodišča, št. 353/2001). Ker tožnik uporabe stavbe v poslovne namene ni dokazal, je pritožba v tem delu neutemeljena. Pravilna je po presoji pritožbenega organa odločitev tudi v delu, ki se nanaša na stroške amortizacije. Ker gre za nepravnomočno rešeno zadevo, je pritožbeni organ utemeljenost odločitve presojal še na podlagi 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 108/2002, v nadaljevanju: ZDDPO-C) ter na podlagi Pravilnika o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca (Uradni list RS, št. 3/03). Slednji v 2. členu določa, da se za davčno nepriznane odhodke štejejo tisti, ki ne pripomorejo k poslovanju, ker so nepotrebni ali neupravičeni oziroma odhodki, ki niso običajni za poslovanje. Nadalje se za davčno nepriznane štejejo odhodki, ki niso povezani z obdavčenimi prihodki oziroma stroški, ki se nanašajo na zasebno življenje lastnikov ali povezanih oseb. Ob ugotovljenem dejanskem stanju torej tudi na novi pravni podlagi ne gre za davčno priznane odhodke.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov kršitve pravil upravnega postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava. Odločbo v tožbi in na glavni obravnavi v še neodpravljenem delu izpodbija v celoti. Sporno v zadevi je stališče tožene stranke, da ½ nepremičnine na ... ulici št. 1 v A. ne predstavlja osnovnega sredstva tožnika. Razlogi, s katerimi navedeno stališče utemeljuje, ne držijo. Po prodajni pogodbi z dne 2. 7. 1997 je tožnik kupil ½ celotne hiše. Prodajalka je bila v času prodaje izključna lastnica celotne nepremičnine na podlagi treh pravnih naslovov – na podlagi darilne pogodbe z dne 16. 2. 1983 in na podlagi sklepov o dedovanju z dne 11. 2. 1985 in z dne 13. 12. 1996. Ker je predmet te pogodbe ½ celotne hiše, katera je bila v izključni lasti prodajalke, je bila pogodba v 2. odstavku 1. točke nejasna. Prodajalka kupcu definitivno ni mogla prodati točno dogovorjenega lastniškega deleža (dela stavbe), temveč mu je lahko prodala le ½ solastnine. Napaka je bila popravljena že v intabulacijski klavzuli, iz katere jasno izhaja, da prodajalka kupcu dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah do idealne ½ celote. Z aneksom št. 1 je bila nejasna formulacija pogodbe glede predmeta prodaje odpravljena. Pa tudi sicer je v konkretnem primeru potrebno upoštevati najprej veljavne določbe stvarnega, šele nato določbe obligacijskega prava. V času sklepanja darilne pogodbe v letu 1983 so bile po sklenitvi te pogodbe nepremičnine v lasti treh oseb, in torej v solastnini. Tudi če so trije solastniki (mati, oče in hči) v okviru darilne pogodbe sklenili kakršenkoli dogovor o razdružitvi te solastnine, ga v zemljiški knjigi niso realizirali. Tako bi se tak sporazum upošteval tudi ob dedovanju. Sicer pa je nepremičnina po smrti obeh zapustnikov in z dedovanjem prodajalke spet poslala ena celota. Prodajalka je z njo lahko prosto razpolagala. Če bi se tožniku res odločila prodati točno določene dele nepremičnine, bi morala že intabulacijska klavzula vsebovati točen opis, kateri del te nepremičnine s prodajo postane izključna last kupca. S takim sporazumom bi se solastnina razdelila in vzpostavila izključna lastnina na posameznih delih nepremičnine. Že iz pogodbe o prodaji izhaja, da je predmet prodaje idealni delež nepremičnine, na njeni podlagi sta prodajalka in kupec še vedno zemljiškoknjižna lastnika nepremičnin vsak do 1/2. Njuna obligacijsko pravna pravica pa je, da se odločita, na kakšen način si bosta to solastno nepremičnino v naravi dejansko razdelila. Odločila sta se za delitev, kot izhaja iz Cenilnega poročila. Neizpodbitno torej je, da je bil tožnik od 2. 7. 1997 dalje solastnik nepremičnin, navedenih v prodajni pogodbi, do 1/2. Tožena stranka pa v lastninska razmerja nima pravice posegati. Tožnik ima po navedenem sredstvo v lasti in ga poseduje, to pa je osnovni pogoj za to, da se pripozna kot osnovo sredstvo. Kateri so poslovni deli objekta in kateri stanovanjski, ter kaj je tožnik prenovil, izhaja tudi iz Cenilnega poročila z dne 15. 9. 1998. Namesto da bi tožena stranka, kolikor se z ugotovitvami cenitve ne strinja, te izpodbila, zavzame stališče, da tožnik tega dela nepremičnine nima v lasti, ker niso bile predmet kupoprodajne pogodbe. Napačna je tudi ugotovitev, da tožnik nepremičnine ni uporabljal za poslovne namene. V tej zvezi tožeča stranka vztraja pri svojih dosedanjih navedbah, in sicer: da je bil del objekta kupljen in preurejen v uglednejši poslovni prostor za namene sprejemanja pomembnejših poslovnih partnerjev ter delovnemu mestu direktorja družbe. Tu so potekali številni sestanki s poslovnimi partnerji, kar ne dokazuje zgolj namena uporabe prostorov, ampak je posredno omogočalo doseganje poslovnih prihodkov. Tožena stranka bi namesto subjektivne ocene konferenčnega dela z „nepomitimi kozarci“ na mizi, svoje dvome lahko preverila na sedežu tožeče stranke z vpogledom v zapisnike razgovorov in dokumente o sklenjenih poslih. Stališče, da je treba v poslovne knjige zavesti vsak poslovni dogodek, je zmotno, saj to v primerih poslovnih sestankov na sedežu tožnika ni mogoče. Posredno bi se dalo ugotoviti po porabi napitkov (stroškov reprezentance iz naslova nabave pijač) ter znižanjem stroškov reprezentance po usposobitvi obravnavanih prostorov. Pri presoji poslovne namembnosti in upravičenosti uporabe opredmetenega osnovnega sredstva je treba upoštevati tudi stroške reprezentance, ki bi tožeči stranki nastali, kolikor bi poslovne partnerje vodila na poslovna kosila izven svojega sedeža. Čeprav je tožena stranka ugotovila, da je tožnik v kletnih prostorih hranil arhivirano poslovno in računovodsko dokumentacijo, tudi to ni bilo dovolj za priznanje poslovne rabe prostorov. V nasprotnem bi nastali stroški najema drugih prostorov in stroški hrambe. Da taki stroški niso nastali, bi se tožeča stranka v postopku lahko prepričala. Navedena dejstva pričajo ravno o nasprotnem, kot v obrazložitvi odločbe ugotavlja tožena stranka. Če bi res pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, bi se prav z natančnim vpogledom v poslovno dokumentacijo lahko prepričala o neobstoju poslovnih listin glede oportunitetnih stroškov, ki bi sicer nastali, kolikor tožeča stranka zadevnih nepremičnin ne bi uporabljala v poslovne namene. Tožnik dvomi v objektivnost izdane odločbe. O zadevi je odločal organ tožene stranke, katerega delavci so v delovnem razmerju pri toženi stranki in od nje finančno odvisni. Po Ustavi RS ima vsakdo pravico, da o njegovi pravici odloča nepristransko sodišče, zato tožnik vztraja, da sodišče za potrebe tega postopka angažira neodvisnega izvedenca s področja davčnega prava in računovodsko finančne stroke, ki bo podal mnenje o tem, ali so podani pogoji za priznanje navedene nepremičnine kot opredmeteno osnovno sredstvo. Ker so po navedenem pogoji za pripoznanje opredmetenega osnovnega sredstva izpolnjeni, tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži vračilo vseh po izpodbijani odločbi plačanih davkov in zakonskih zamudnih obresti v skupnem znesku 23.606.174,00 SIT (98.506,82 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2003 dalje do plačila in povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe dalje do plačila.

Tožena stranka z odgovorom na tožbo vztraja pri pravilnosti in zakonitosti svoje odločbe in predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz drugostopne odločbe.

Na glavni obravnavi stranki vztrajata pri svojih dosedanjih stališčih in predlogih.

Tožba ni utemeljena.

Po tem, ko je na glavni obravnavi slišalo obe stranki in vpogledalo vse listine, ki se nahajajo v spisu (drugi dokazni predlogi tožeče stranke so bili kot nedopustne tožbene novote zavrnjeni), je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi za zavrnitev pritožbenih ugovorov, navedenimi v odločbi organa druge stopnje.

V zvezi z vprašanjem lastninske pravice na nepremičnini v A., ... ulica št. 1, med strankama ni spora o tem, da je tožnik na podlagi prodajne pogodbe z dne 2. 7. 1997 zemljiškoknjižni lastnik navedene nepremičnine do ½ (ene idealne polovice). Spora tudi ni, da sta stranki z navedeno pogodbo dogovorili tudi fizično delitev solastnine. Za to, da se v prodajni pogodbi prodajalec in kupec dogovorita tudi o fizični delitvi nepremičnine, na kateri se s sklenitvijo pogodbe vzpostavi solastnina kupca in prodajalca, ni ovir. Tak dogovor je lahko, ob izpolnitvi predpisanih pogojev, tudi podlaga za morebitno vzpostavitev etažne lastnine. Ovir tudi ni za kasnejšo sporazumno spremembo prvotno dogovorjene delitve. Z vidika davčnega prava v zvezi s SRS v primeru, kot je obravnavani, sklenitev tovrstne pogodbe terja že zahteva po presoji izpolnjenosti pogojev za priznanje investicijske olajšave za nakup in dodatna vlaganja v objekt ter po presoji izpolnjenosti pogojev za to, da se stroški, vezani na uporabo nepremičnine, davčno priznajo. Davčno nevtralna pa v takem primeru tudi ne more biti sprememba prvotno dogovorjene fizične delitve. Pogodba, s katero bi tožeča stranka s prodajalko dogovorila spremembo prvotno dogovorjene fizične delitve nepremičnine, v postopku ni bila predložena. Predložen je bil aneks št. 1, po katerem je predmet pogodbe polovica nepremičnine v obliki idealnega deleža. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi oba davčna organa navedenemu aneksu odrekata verodostojnost. Da je bila tožeča stranka k sklenitvi aneksa pozvana s strani zemljiške knjige, ker vknjižba pogodbe, glede na njeno vsebino, ni bila mogoča, tožeča stranka navaja šele na glavni obravnavi. Sodišče se strinja z odgovorom tožene stranke, da aneks ni mogel biti sestavljen v posledici takega poziva že zato, ker ni sestavljen v obliki, ki bi vknjižbo na njegovi podlagi dopuščala, hkrati pa na njegovi podlagi vknjižba tudi dejansko ni bila opravljena. Prav ima sicer tožeča stranka, da pravica uporabe izhaja že iz solastninske pravice, vendar pa je k temu dodati še, da je na tej podlagi (kolikor fizična delitev solastne nepremičnine ni dogovorjena) upravičena le do njene uporabe skupaj z drugimi solastniki, sorazmerno svojemu delu, in da se, ob upoštevanju namembnosti objekta, ta pravica nanaša na souporabo stanovanjskega objekta. Da bi bila namembnost dela nepremičnine iz stanovanjskih v poslovne prostore kdajkoli spremenjena, tožnik v postopku niti ne zatrjuje, hkrati pa tudi ne prereka ugotovitve davčnega organa, da prostori v pritličju, ki jih je tožnik pokazal kot poslovni del objekta, v naravi predstavljajo del stanovanjske hiše, in sicer dnevno sobo (s kaminom), kuhinjo, WC in hodnik. Da idealna polovica nepremičnine v solasti tožnika po pogodbi v naravi predstavlja stanovanje, pa med strankama ni spora.

Tožnik v postopku tudi ni dokazal uporabe nepremičnine v poslovne namene. Davčni organ stališče, da bi se poslovni dogodki morali odražati v tožnikovih poslovnih knjigah, zavzame v zvezi s tožnikovo pripombo na zapisnik, da je v obravnavanih prostorih opravljal storitve. Tega v nadaljnjem postopku več ne zatrjuje, vztraja pa pri navedbi, da je prostore uporabljal za sestanke s poslovnimi partnerji. Dokazov k navedeni trditvi v postopku ni ponudil. Šele na glavni obravnavi predlaga seznam poslovnih partnerjev, katerih zaslišanje bi njegove navedbe potrdilo, s protispisno trditvijo, da je dokaz predlagal že v davčnem postopku. Sodišče je zato dokaz kot nedopustno tožbeno novoto zavrnilo. Druge, tožbenim enake ugovore in navedbe, pravilno presodi že pritožbeni organ. Sodišče se zato na njegove razloge le sklicuje in jih ne ponavlja. Navedbo tožeče stranke, da davčni organ v postopku ni dokazal neposlovne rabe prostorov, pa sodišče, enako kot drugostopni organ zavrača kot neutemeljeno. Na tožniku, ki je nepremičnino opredelil kot opredmeteno osnovno sredstvo, je namreč breme dokazovanja njene poslovne rabe, še zlasti ob upoštevanju, da gre za stanovanjski objekt v solasti tožnika in soproge tožnikovega zakonitega zastopnika, v katerega je tožnik investiral še v letih 1998 in 1999, torej po tem, ko je že pridobival oziroma pridobil poslovne prostore v A., ... ulica št. 6, kjer je registriran tudi sedež družbe, in ki glede na površino celo presegajo potrebe družbe. V zvezi s tožbeno trditvijo, da bi davčni organ poslovno rabo prostorov lahko ugotovil na sedežu tožnika z vpogledom v zapisnike razgovorov in dokumente o sklenjenih poslih, ki vsebujejo tudi imena oseb, ki so v razgovorih in poslih sodelovale, pa sodišče poudarja, da ni na davčnem organu dolžnost, da išče dokaze k trditvam tožeče stranke. Ta pa sama dokumentov, ki naj bi jih poiskal davčni organ, ni predložila niti v davčnem postopku niti v upravnem sporu.

Navedbe tožnika na glavni obravnavi ugotovitev davčnega organa, da obravnavana nepremičnina v naravi predstavlja stanovanjsko hišo, ki je do ene polovice v lasti tožnika in ki je tožnik ne uporablja za opravljanje dejavnosti, po presoji sodišča le še dodatno potrjujejo. Na glavni obravnavi tožnik namreč pove, da kupnina tudi po spornem aneksu št. 2 ni bila plačana in da je tožnik kasneje nepremičnino povratno prodal prodajalki - ženi njegovega zakonitega zastopnika.

Ker po navedenem tožba ni utemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/2006, dalje: ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia