Jedro

V skladu z 79. členom ZDZdr sodišče pred odločitvijo pridobi tudi mnenje socialno varstvenega zavoda, v katerega naj bi bila oseba sprejeta ali premeščena. Mnenje je namenjeno ugotavljanju ali določen socialno varstveni zavod lahko zagotovi ustrezne kadrovske, tehnične in prostorske pogoje, povezane z namestitvijo določene osebe v varovanem oddelku. Mnenje teh zavodov pa ne more biti zavezujoče, ker je nesprejemljivo, da ob okoliščinah, ki narekujejo namestitev osebe v varovani oddelek, ukrep ne bi bil izvedljiv. Ob dejstvu, da nasprotna udeleženka huje ogroža svoje zdravje in življenje in torej ni mogoče odlašati z izvedbo ukrepa sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavod ne glede na prostorsko stisko, ki jo navaja v pritožbi, določilo kot izvajalca institucionalnega varstva.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pravilno glasi:„S.D.Ž. se sprejme v obravnavo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda in jo je ta dolžan sprejeti, in sicer najdlje za čas šestih mesecev, šteto od dneva sprejema.“.

V preostalem delu se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Sežani odločilo, da se S.D.Ž., sprejme na zdravljenje v varovani oddelek Socialno varstvenega zavoda, in da jo je ta dolžan sprejeti, in sicer najdlje za čas šestih mesecev, šteto od dneva, ko je ta sprejeta na zdravljenje (točka I izreka). Stroški postopka se krijejo iz sredstev sodišča (točka II izreka).

Zoper sklep se pritožuje Socialno varstveni zavod (v nadaljevanju socialno varstveni zavod). V pritožbi navaja, da je njegova komisija za sprejeme, premestitve in odpuste dne 14.5.2014 obravnavala sklep sodišča in sklenila, da se z izrekom sklepa ne strinja. S.D.Ž., na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda ne morejo nuditi storitev, ki jih potrebuje, iz več razlogov. V sklepu sodišča je navedeno, da se S.D.Ž. sprejme na zdravljenje. Socialno varstveni zavod je socialna in ne zdravstvena ustanova, zato storitve zdravljenja ne izvaja. Izvedenec na podlagi osebnega pregleda in dosedanje zdravstvene dokumentacije osebe ugotavlja med drugim tudi to, da gre pri njej za duševno manj razvitost, poleg tega pa tudi preganjavico oziroma najmanj za blodnjavo motnjo, ki pa je klasična duševna bolezen, ki spremeni odnos do sveta, poruši realnost in verjetno traja. Tako opis centra za socialno delo kot tudi drugih izvedenčevih kolegov govori v prid tega, da je v ozadju še hujša duševna blodnjava motnja, vendar se za to diagnozo izvedenec ni odločil, ker ni razpolagal z dovolj podatki. Iz vsega navedenega je očitno, da S.D.Ž. potrebuje sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom in menijo, da so za to izpolnjeni vsi pogoji, saj se zdravljenje zaradi zavračanja še ni niti pričelo, kaj šele zaključilo. Bolnišnica pa je tista ustanova, kjer bi ji lahko podali pravilno diagnozo in določili primerno zdravljenje. Oddelek v socialno varstvenem zavodu kadrovsko, tehnično in prostorsko ni primerljiv z oddelkom pod posebnim nadzorom v psihiatrični bolnišnici. V zavod prihaja psihiater le enkrat na teden za vse stanovalce. Pričakovati je, da bi socialno okolje na varovanem oddelku na S.D.Ž. vplivalo negativno, saj so na varovanem oddelku osebe, ki težko komunicirajo, spuščajo neartikulirane glasove, nekaj njih bi gospo nadlegovalo. Ker je imenovana vse življenje živela v isti hiši, vezana na svojo sobo in ji bo že sama premestitev predstavljala velik stres, ji bo prihod v tako okolje predstavljal hudo stisko, ki ji bo stanje najverjetneje še poslabšalo. V zavodu varovani oddelek ni urejen v skladu s Pravilnikom o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva in centra za socialno delo ter v postopku njihove verifikacije (v nadaljevanju: Pravilnik). Njihov varovani oddelek še ni verificiran, torej ne morejo uporabnici nuditi storitev, kot jih zahteva omenjeni Pravilnik. Poudarjajo, da je v vidu prenova varovanega oddelka, v času do prenove pa bodo morali stanovalci bivati še v slabših pogojih kot doslej. V skladu s Pravilnikom bodo morali tudi zmanjšati kapaciteto oddelka za skoraj polovico, imajo pa že sedaj zasedene oziroma presežene posteljne kapacitete. V obrazložitvi sklepa je sicer navedeno, da to ne sme biti ovira za nudenje pomoči osebi po določbah Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), s čimer pa se ne morejo strinjati. Zato tudi ZDZdr navaja, da mora sodišče pridobiti mnenje zavoda kamor se uporabnika namešča brez njegove privolitve s sklepom sodišča. Prepričani so, da se mora mnenje zavoda upoštevati, kot tudi to, da uporabnika nimajo kam namestiti. Sodišče bi pri svoji odločitvi moralo upoštevati tudi mnenje zavoda, saj ne morejo ljudi s sklepom nameščati v ustanove, kjer jim ne morejo nuditi ustrezne obravnave oziroma ustreznih storitev. Po mnenju komisije za sprejeme, premestitve in odpuste v socialnovarstvenem zavodu, kjer so vse članice strokovne delavke, je to iz strokovnega vidika nehumano in nestrokovno.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev, da se nasprotno udeleženko S.D.Ž. sprejme v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda najdlje za dobo šestih mesecev, in da jo mora navedeni zavod sprejeti, sprejelo na podlagi ugotovitve, da nasprotna udeleženka izpolnjuje vse pogoje za sprejem iz 75. člena ZDZdr.

Pritožnik meni, da nasprotna udeleženka potrebuje zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom in navaja razloge zaradi katerih ji ne morejo nuditi storitev, ki jih potrebuje.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da bi bil ukrep sprejema na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom primernejši ukrep od ukrepa sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, ki ga je določilo sodišče prve stopnje. Izvedenec je namreč ugotovil, da gre pri nasprotni udeleženki za duševno manj razvitost z motnjo vedenja, kar je postavil kot diagnozo. Navedel je, da se kljub opisom centra za socialno delo in drugih kolegov, ki govorijo v prid tega, da je v ozadju hujša duševna blodnjava motnja, ki je klasična duševna bolezen, zanjo ni odločil, ker v neposrednem stiku in pogovoru z nasprotno udeleženko ni dobil dovolj podatkov, da bi z gotovostjo stal za tem. Tudi v dopolnitvi mnenja je glede blodnjave motnje pojasnil, da zanjo ni jasnih znakov. Njena nesposobnost razumevanja lastnega stanja je izključno posledica duševne motnje – duševne manj razvitosti, zato ni sposobna učinkovitega logičnega sklepanja, načrtovanja, predvidevanja in odločanja. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, tudi kolikor bi se na podlagi diagnostičnih postopkov (ki bi jih opravili v psihiatrični bolnišnici) pri nasprotni udeleženki ugotovila blodnjava motnja, nasprotna udeleženka ne bi bila sposobna samostojnega življenja v okolju, v katerem je, zaradi česar bi jo bilo potrebno namestiti v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Ker pa je nasprotna udeleženka v glavnem vse življenje živela v isti hiši, vezana je na svojo sobo in ji predstavlja namestitev izven tega izjemen stres, je izvedenec ocenil, da bi bilo zanjo bolj ustrezno, da se jo premesti samo enkrat. Strinjati se je sicer s pritožbo, da varovani oddelek v socialno varstvenem zavodu ni kadrovsko, tehnično in prostorsko primerljiv z oddelkom pod posebnim nadzorom v psihiatrični bolnišnici, vendar je izvedenec ravno glede konkretnega socialnovarstvenega zavoda izpostavil, da ima stalno zdravstveno oskrbo, kot tudi, da bi v primeru izrazitega poslabšanja stanja osebe še zmeraj obstajala možnost premestitve v psihiatrično bolnišnico. Tudi socialno varstveni zavod v pritožbi navaja, da k njim prihaja psihiater enkrat tedensko za potrebe stanovalcev zavoda.

V skladu z 79. členom ZDZdr sodišče pred odločitvijo pridobi tudi mnenje socialno varstvenega zavoda, v katerega naj bi bila oseba sprejeta oziroma premeščena. Mnenje je namenjeno ugotavljanju, ali določen socialno varstveni zavod lahko zagotovi ustrezne kadrovske, tehnične in prostorske pogoje, povezane z namestitvijo določene osebe v varovanem oddelku. Sodna praksa je že zavzela stališče, da mnenje zavodov ne more biti zavezujoče, ker je nesprejemljivo, da ob okoliščinah, ki narekujejo namestitev osebe v varovani oddelek, ukrep ne bi bil izvedljiv.

V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nobeden izmed zavodov, v katerih se glede na mnenje izvedenca psihiatrične stroke izvaja institucionalno varstvo za odrasle, kot ga potrebuje nasprotna udeleženka, ne razpolaga s prostimi kapacitetami za namestitev na varovanem oddelku. Ob dejstvu, da nasprotna udeleženka huje ogroža svoje zdravje in življenje (kar se odraža v izredno slabih higienskih razmerah, v katerih živi in njenem odklanjanju zdravljenja), in torej ni mogoče odlašati z izvedbo ukrepa sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pritožnika ne glede na prostorsko stisko določilo kot izvajalca institucionalnega varstva. Družba je namreč po Zakonu o socialnem varstvu dolžna zagotoviti institucionalno varstvo, kamor spadajo tudi socialno varstvene storitve. Pri odločitvi je sodišče upoštevalo tudi mnenje izvedenca psihiatrične stroke, da je zaradi spremembe okolja v prvi fazi pri namestitvi osebe v zavod ključnega pomena stik z domačimi, bratom in sestro, ki živita v neposredni bližini zavoda. Tudi želja zaslišane najbližje osebe nasprotne udeleženke je bila, da se oseba namesti v konkretni socialno varstveni zavod.

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem se pritožnik sklicuje na neizpolnjevanje pogojev Pravilnika. Na podlagi 13. člena Pravilnika je bil namreč oddelkom, ki so ob njegovi uveljavitvi že izvajali varovanje oseb, priznan status varovanega oddelka s tem, da morajo uskladiti prostorske, tehnične in kadrovske pogoje v roku pet let od uveljavitve Pravilnika. Enako ni upoštevna predvidena prenova varovanega oddelka.

Glede hude stiske, ki naj bi jo nasprotna udeleženka doživela ob prihodu v novo okolje, je pripomniti, da je na to dejstvo opozoril že izvedenec psihiatrične stroke v svojem mnenju, vendar pa je ocenil, da je to zanjo bolj ustrezno, kot da se jo najprej namesti v posebni oddelek psihiatrične bolnišnice in šele nato v socialno varstveni zavod (in bi torej hudo stisko doživela dvakrat).

Glede na navedeno so pritožbeni razlogi neutemeljeni. Pač pa je sodišče tudi samo ugotovilo, da izrek izpodbijanega sklepa ni v skladu z dikcijo zakona, ki ureja postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, zaradi česar ga je ustrezno spremenilo tako, da se glasi, kot izhaja iz izreka tega sklepa, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo (2. in 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).