Jedro

Stranka mora natančno opredeliti, katero sporno dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 144308/2013 z dne 24. 9. 2013 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati nadaljnje pravdne stroške v višini 457,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi imela takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, vendar pritožbenih očitkov ne konkretizira do te mere, da bi lahko višje sodišče nanje konkretneje odgovorilo. Po prepričanju višjega sodišča ima izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si niso v nasprotju, ter je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Enako nekonkretizirani so ostali tudi pritožbeni očitki o zmotni uporabi določbe 7. člena ZPP oziroma o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (ki jih tudi sicer v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati).

7. V sporu majhne vrednosti namreč ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, niti ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Stranki in višje sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. To velja tudi za dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka uspela dokazati, da je bilo blago, ki je predmet vtoževanih računov, izročeno toženi stranki. Kot izhaja iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje to pravno pomembno dejstvo ugotovilo z vpogledom v dobavnice v spisu (priloga A4, A7 in A9). Poleg tega je upoštevalo tudi to, da tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da se na dobavnici nahaja podatek o dejstvu, da je bilo blago izročeno prav toženi stranki (drugi odstavek 214. člena ZPP), česar tožena stranka s pritožbo ne izpodbija, čeprav po prepričanju višjega sodišča ni mogoče šteti, da lahko (neprerekana) vrednostna „dokazna ocena“ ene pravdne stranke v zvezi z listinskim dokazom sodišča odveže dokazne ocene teh dokazov (torej da je zmotno šteti, da dobavnica dokazuje prejem blaga, ker tožena stranka ni zanikala trditev tožeče stranke, kje se nahaja podatek o dejstvu, da je bilo blago izročeno toženi stranki). Tožena stranka izpodbija predvsem dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, s čemer pa zaradi omejenosti pritožbenega preizkusa v sporu majhne vrednosti ne more uspeti. To velja za pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je toženi stranki dejansko dobavila blago, saj dobavnice niso podpisane. Enako velja tudi za pritožbene navedbe, da trditve tožeče stranke, kje na dobavnicah je podpis tožene stranke, nikakor ne dokazujejo, da je tožena stranka blago dejansko prevzela. Glede na to, da se tožena stranka s temi pritožbenimi navedbami protivi presoji sodišča prve stopnje, tudi ni mogoče reči, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, zakaj šteje, da je tožeča stranka dobavila blago toženi stranki, kar slednja očita sodišču prve stopnje v nadaljevanju pritožbe.

8. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, ker tožeča stranka ni konkretizirala blaga, ki ga je dobavila toženi stranki, velja pripomniti, da je tožeča stranka že v dopolnitvi tožbe (red. št. 21 spisa) zatrjevala, da je toženi stranki dobavila različne cevi in plošče, poleg tega pa je k tej vlogi priložila še vse račune (priloga A2, A6, A8 spisa), v katerih so cevi natančno specificirane (širina, dolžina, premer, količina). Nadalje je tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi (na katero tožena stranka ni odgovorila) navedla, da se glede količine in vrste blaga, ki je bilo dobavljeno, sklicuje na priložene račune, dobavnice in naročilnice (red. št. 25 spisa). Tožena stranka bi se lahko v drugi pripravljalni vlogi do vseh teh trditev tožeče stranke še opredelila, vendar je ni vložila, zato so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da ji ni bila dana možnost odgovoriti na navedbe tožeče stranke o dobavljenem blagu, češ da le-te niso bile dovolj konkretizirane.

9. Tožena stranka v pritožbi navaja tudi to, da ni ugovarjala zgolj temelju vtoževane terjatve, temveč tudi njeni višini, saj tožeča stranka ni navedla, po kakšni ceni je dobavila blago, ter kolikšna je bila njena provizija. Ugotoviti je, da so njene pritožbene navedbe neutemeljene. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe namreč specificirala, kolikšen znesek zahteva po posameznih računih, tožena stranka pa tem njenim trditvam ni v ničemer nasprotovala, ter tudi višini vtoževane terjatve ni v ničemer ugovarjala (npr. da je cena previsoka, da količina ni prava, ipd...- prim. list. št. 82). Zato ni bilo potrebe, da bi tožeča stranka nadalje utemeljevala višino vtoževane terjatve. Zato so tudi neutemeljene njene pritožbene navedbe, da ji je kršena pravica do obrambe, ter da izpodbijana sodba temelji na splošnih in pavšalnih navedbah tožeče stranke.

10. Nadalje tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je bilo mogoče o spornih dejstvih v zvezi z dobavo blaga odločati že na podlagi listinskih dokazov (drugi odstavek 454. člena ZPP), s čemer smiselno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti narok za glavno obravnavo (10. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Meni namreč, da bi moralo zaslišati A. D. (toženo stranko), s čemer smiselno uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa višje sodišče ugotavlja, da so vsi gornji očitki neutemeljeni.

11. Sodišče prve stopnje se je namreč pravilno oprlo na procesno določbo drugega odstavka 454. člena ZPP, po katerem lahko izda sodbo brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v vlogah, navedenih v 452. členu ZPP, ni zahtevala. Tožena stranka ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naroka ni predlagala, ampak navaja, da o spornem dejanskem stanju (glede dobave blaga) ni bilo mogoče odločiti že na podlagi listinskih dokazov, vendar pa teh trditev ne konkretizira na način, da bi se lahko višje sodišče do njih opredelilo, oziroma ne pojasni, katero je tisto zatrjevano dejstvo, o katerem sodišče prve stopnje ni moglo sklepati na podlagi listinskih dokazov. Po prepričanju višjega sodišča je sodišče prve stopnje lahko na podlagi podpisanih naročilnic in dobavnic (listinskih dokazov) odločalo o obstoju pravno relevantnih dejstev (torej ali je tožena stranka naročila blago pri tožeči stranki in ali ji je bilo blago tudi dobavljeno). Sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno zaslišati A. D. (tožene stranke), saj ta dokazni predlog ni bil substanciran (prim. list. št. 82 spisa). Tožena stranka ob dokaznem predlogu ni pojasnila, v zvezi s katerim pravno relevantnim dejstvom naj se jo zasliši. Stranka mora namreč natančno opredeliti, katero sporno dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi (prim. VS RS II Ips 206/2002 z dne 13. 3. 2003, VSL I Cp 1803/2000 z dne 13. 12. 2000). Zato ji sodišče prve stopnje tudi ni kršilo pravice do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je ni zaslišalo.

12. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za tožečo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).