Jedro

Obtožnico je glede na njene sestavne dele šteti kot z zakonom predpisano celoto (269.čl. ZKP), zato je preizkus v ugovornem postopku možen glede vseh sestavnih delov obtožnice, to je tudi po 5. in 6. točki 1.odst.269.čl. ZKP, ki sta v novi obtožnici - predlog, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi in obrazložitev - dopolnjena glede na rezultate dopolnjene preiskave. Ni torej sprejemljivo stališče, da je presojati naravo obtožnice zgolj po vsebini izreka, ne pa tudi po njenih sestavnih delih: predlogu za izvedbo dokazov in obrazložitvi.

Izrek

Zahtevi zagovornika obtožene dr. M.E.-L. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 12.1.1999 razveljavi ter zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v nov postopek zaradi vročitve obtožnice.

Obrazložitev

Oškodovanca kot tožilca F.Š. in I.Š. sta po pooblaščenki L.Š.U., odvetnici iz L., dne 28.2.1997 vložila obtožnico zoper dr. M.E.-L. zaradi kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu KZ. Zoper to obtožnico je zagovornik obdolžene vložil 18.3.1997 ugovor, v katerem je uveljavljal ugovorni razlog iz 4. točke 1. odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker da ni zadosti dokazov, da bi bila obdolženka utemeljeno sumljiva dejanja, ki je predmet obtožbe. Ob reševanju ugovora je zunajobravnavni senat s sklepom z dne 7.5.1997 odločil, da se obtožnica vrne oškodovancema kot tožilcema, ki morata v roku treh dni od vročitve overjenega prepisa tega sklepa pri preiskovalnem sodniku Okrožnega sodišča v Mariboru zahtevati dopolnitev preiskave. Pooblaščenka oškodovancev kot tožilcev je dne 20.5.1997 vložila predlog za dopolnitev preiskave. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je postopek z dopolnitvijo preiskave 17.11.1998 zaključil in z dopisom z dne 24.11.1998 obvestil pooblaščenko oškodovancev kot tožilcev, da je dopolnjena preiskava končana z opozorilom, ki se glasi: "V skladu z določilom čl. 186/III ZKP vas opozarjam, da morate v roku 15 dni od prejetja tega obvestila vložiti obtožnico ali morebitni dodatni predlog za dopolnitev preiskave, saj se bo v nasprotnem primeru smatralo, da odstopate od nadaljevanja kazenskega pregona in bo postopek s sklepom preiskovalnega sodnika ustavljen." Pooblaščenka oškodovancev kot tožilcev je dne 15.12.1998 vložila pri Okrožnem sodišču v Mariboru obtožnico, ki je glede predmeta obtožbe enaka prvotni obtožnici, dopolnjen pa je predlog v smeri izvajanja dokazov na glavni obravnavi glede na rezultate dopolnjene preiskave; v smeri predloga dopolnjenega predloga za izvedbo dokazov na glavni obravnavi je dopolnjena tudi obrazložitev obtožnice. Navedena obtožnica ni bila vročena ne obdolženki in ne njenemu zagovorniku.

Zunajobravnavni senat je po vložitvi obtožnice z dne 15.12.1998 s sklepom z dne 12.1.1999 ugovor zagovornika obdolžene dr. M.E.-L. kot neutemeljen zavrnil in med drugim v obrazložitvi navedel, da je pooblaščenka oškodovancev kot tožilcev vložila obtožnico dne 15.12.1998, ki pa je identična obtožnici z dne 3.3.1997, glede katere mora zunajobravnavni senat o vloženem ugovoru odločiti. Glede na rezultate dopolnjene preiskave je zunajobravnavni senat prišel do zaključka, da ugovor zoper obtožnico ni utemeljen, saj je sedaj zbranih dovolj podatkov, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je podan utemeljen sum oziroma takšna stopnja verjetnosti, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje. Pri tem je v obrazložitev povzel rezultate dopolnjene preiskave in ob koncu obrazložitve navedel, da je izrek obtožnice z dne 15.12.1998 enak obtožnici z dne 3.3.1997, zato naj jo razpravljajoči senat šteje kot dopolnitev dokaznega predloga oškodovancev kot tožilcev, katere dokaze naj sodišče izvede na glavni obravnavi.

Zagovornik obdolženke dr. M.E.-L. je 22.1.1999 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vložnik zahteve zatrjuje, da obtožnica z dne 15.12.1998 ni bila vročena niti obdolženki niti zagovorniku in zato zoper njo nista mogla vložiti ugovora, s čemer so nedvomno bistveno kršene določbe kazenskega postopka tako po 2. kot po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Stališče zunajobravnavnega senata, da je izrek obtožnice oškodovancev kot tožilcev z dne 15.12.1998 enak izreku z dne 3.3.1997 in gre torej za eno samo obtožnico, je po prepričanju zagovornika nesprejemljivo in predstavlja grobo kršitev ZKP v škodo obdolženke. Pri tem opozarja, da je obtožnica sestavljena tako iz izreka, kakor tudi iz obrazložitve, vsled česar ni mogoče trditi, da gre v obravnavanem primeru za identično obtožnico glede na sicer enak izrek v obeh obtožnicah. Vsekakor bi moralo sodišče obdolženki in zagovorniku poslati tudi drugo obtožnico, da bi se lahko o njej izjasnila ter vložila zoper njo ugovor, ker bi jima bilo le tako omogočeno izraziti svoje stališče do dokazov, ki so bili v preiskavi izvedeni po prvem ugovoru z dne 16.3.1997. Po stališču sodišča je sedaj pravnomočna obtožnica z dne 3.3.1997, druga obtožnica (datum v zahtevi je naveden napačno), ki obdolženki ni bila vročena, pa tudi ni mogla postati pravnomočna in je vprašljivo, katera obtožnica naj se sedaj obravnava na glavni obravnavi. Sicer pa ima obdolženka interes izjaviti se v ugovornem postopku o vseh doslej izvedenih dokazih v zvezi z obstojem utemeljenega suma, ker utegne priti na podlagi reševanja ugovora glede na sedanje stanje stvari do drugačne odločitve od tiste v napadnem sklepu. Zaradi navedenega predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Oškodovanca kot tožilca v odgovoru, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, prvenstveno oporekata pravočasnosti vložene zahteve za varstvo zakonitosti glede na to, da je 23.1.1999 začel veljati nov zakon, ki pravi, da je to izredno pravno sredstvo možno uporabiti samo v slučaju pripora, do tega datuma pa je veljal star zakon, vendar je zagovornik ta rok zamudil, ko je vložil zahtevo 25.1.1999. Zahteva za varstvo zakonitosti je pravočasna in utemeljena.

Po načelu akuzatornosti (19. člen ZKP) lahko kazenski postopek teče le na podlagi z zakonom določene zahteve upravičenega tožilca. Načelo kontradiktornosti določa, da mora tožilec navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze s katerimi ta dejstva dokazuje (2. odstavek 16. člena ZKP). Obtožnica je eden od dveh procesnih aktov (poleg sodbe) za katerega zakon predpisuje obvezno vsebino in določa tudi poseben postopek za njen preizkus. Strogo določena vsebina obtožnice izhaja iz njene funkcije. Obtožnica daje okvir obtožbi, o kateri odloča sodišče (1. odstavek 354. člena ZKP) in hkrati daje obtožencu možnost za pripravo svoje obrambe (1. in 3. alinea 29. člena Ustave, 3. odstavek 16. člena ZKP).

Zakon o kazenskem postopku določa v 2. odstavku 270. člena preizkus obtožnice, ki naj bi preprečeval, da bi zoper nekoga tekel kazenski postopek na podlagi obtožnice, ki ni sposobna za obravnavanje. Prav tako ugovorni postopek omogoča ustavitev kazenskega postopka oziroma zavrženje obtožnice, kadar obtožni akt ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa zakon.

Po določbi 5. točke 1. odstavka 269. člena ZKP obtožnica obsega predlog, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi z navedbo imen prič in izvedencev, spisov, ki naj se preberejo in predmetov, ki so potrebni za dokazovanje, po določbi 6. točke pa obrazložitev, v kateri se po uspehu preiskave opiše stanje stvari, navedejo dokazi, s katerimi se ugotavlja odločilna dejstva, navede zagovor obdolženca in stališče tožilca o navedbah obrambe.

Iz tako določene funkcije obtožnice pa nadalje izhaja, da za obtožnico, ki je pogoj in podlaga za presojo ali je nekdo storil kaznivo dejanje, ni dovolj, da obsega elemente, ki jih določa 269. člen ZKP, ampak mora tudi po svoji vsebini določati predvsem presojo, ali je zadosti dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. Tožilec se mora na takšne dokaze sklicevati oziroma predlagati, naj se izvedejo na glavni obravnavi in izrecno navesti, s katerimi dokazi naj se ugotavljajo odločilna dejstva, navesti mora zagovor obdolženca in navesti svoje stališče o navedbah obrambe.

Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in njihove razlage je Vrhovno sodišče presojalo utemeljenost obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena pravočasno glede na to, da je bila vložena priporočeno po pošti 22.1.1999, to je zadnji dan pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP (Uradni list RS, št. 72/98), ki je začel veljati 23.1.1999 (88. člen). Opozorilo oškodovancev kot tožilcev v odgovoru glede pravočasnosti vložene zahteve za varstvo zakonitosti je zato neupoštevno. Pritrditi pa je vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da bi moralo sodišče prve stopnje ob prejemu nove obtožnice z dne 15.1.1999 isto vročiti obdolženki in njenemu zagovorniku s poukom o pravici vložitve ugovora. Nepravilno je stališče zunajobravnavnega senata prvostopnega sodišča, da gre glede na povsem enak izrek obtožbe s prvotno vloženo obtožnico z dne 5.3.1997 za isto obtožnico. Na podlagi poziva preiskovalnega sodnika je namreč pooblaščenka oškodovancev kot tožilcev vložila glede na rezultate dopolnitve preiskave obtožnico z dodatnimi predlogi za izvedbo dokazov na glavni obravnavi in z dopolnjeno obrazložitvijo. To obtožnico je ob upoštevanju zgoraj citiranih določb ZKP šteti za novo obtožnico, glede katere veljajo vsa procesna določila ZKP v zvezi z njenim preizkusom, to je, da jo je potrebno s predpisanim pravnim poukom o pravici ugovora vročiti obdolženki in njenemu zagovorniku. Ob vložitvi nove obtožnice pa je reševanje vloženega ugovora na prvotno obtožnico postalo brezpredmetno, glede na to, da je bila prvotna obtožnica nadomeščena z novo obtožnico. Obtožnico je namreč šteti glede na njene sestavne dele kot z zakonom predpisano celoto (269. člen ZKP), zato je preizkus v ugovornem postopku možen glede vseh sestavnih delov obtožnice, to je tudi po 5. in 6. točki 1. odstavka 269. člena ZKP, ki sta v novi obtožnici - predlog kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi, kot tudi obrazložitev - dopolnjeni glede na rezultate dopolnjene preiskave. Ni torej sprejemljivo stališče zunajobravnavnega senata prvostopnega sodišča, da je presojati naravo obtožnice zgolj po vsebini izreka, ne pa tudi po njenih sestavnih delih: predlogu za izvedbo dokazov in obrazložitvi.

Zunajobravnavni senat pa je odločal o ugovoru zoper prvotno obtožnico, ki je bila nadomeščena z novo obtožnico, pri čemer pa je o (ne)utemeljenosti ugovora odločal na podlagi stanja stvari po dopolnjeni preiskavi, ne da bi bilo obdolženki in zagovorniku omogočeno, da se izjavita o dopolnjenih dokaznih predlogih in obrazložitvi nove obtožnice.

V obravnavanem primeru vložena nova obtožnica ni bila vročena niti obdolženki niti njenemu zagovorniku. S tem je bila obema odvzeta pravica podati ugovor zoper novo obtožnico (274. člen ZKP). Ob vsem povedanem so bile v ugovornem postopku pred sodiščem prve stopnje kršene pravice obrambe, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Zato je Vrhovno sodišče skladno s 426. členom ZKP ta sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v zakonit postopek od vložitve obtožnice dalje.