Jedro

Tožnica je delala v vojnem času kot prodajalka-blagajnik v prosto carinski prodajalni. Ko se je agresija na Slovenijo začela, je delala v dnevni izmeni v objektu C13. Nesporno je, da je res preživela noč v tem objektu zaradi objektivnih okoliščin (obleganja s strani agresorja mejnega prehoda Šentilj), vendar pa ta dejstva še ne pomenijo takšnih okoliščin, na podlagi katerih bi se tožnici lahko priznal status vojnega veterana na podlagi določb ZVV, ki določno opredeljujejo vse okoliščine za priznanje statusa vojnega veterana. Po presoji sodišča je bil ugotovitveni postopek pred izdajo odločbe pravilno izveden in je upravni akt na zakonu utemeljen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravna enota zavrnila zahtevek tožnice za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov za obdobje od 26. 6. 1991 do 27. 6. 1991. V obrazložitvi navaja, da je A.A. (tožnica v tem sporu) vložila zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana za obdobje od 26. 6. 1991 do 27. 6. 1991. Zahtevku je priložila potrdilo B. z dne 11. 11. 2014, iz katerega izhaja, da je bila zaposlena v družbi C. od 15. 10. 1985 do 30. 11. 2000. Iz tega potrdila tudi izhaja, da je v času agresije na Republiko Slovenijo delala kot prodajalka blagajničarka v prosto carinskih prodajalnah na mejnem prehodu Šentilj. Delala je v dnevni izmeni v objektu C13. Ker je bila situacija takšna, da tistega dne ni mogla zapustiti objekta zaradi obleganja mejnega prehoda s strani vojske, je noč preživela v tem objektu. V nadaljevanju navaja zaslišanje treh prič.

2. Pravna podlaga za priznanje statusa vojnega veterana je Zakon o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV). 1. člen, peta alinea 2. člena in sedma alinea tega člena določno navajata, katere osebe so vojni veterani oziroma kakšni pogoji so potrebni za takšno priznanje. Upravni organ zaključuje, da je nedvomno, da se je tožnica počutila ogroženo, ko ji je bilo v času agresije na Republiko Slovenijo v težkih okoliščinah 26. 6. 1991 s strani vodstva odrejeno, da morata s sodelavko v noči iz 26. 6. 1991 na 27. 6. 1991 varovati objekt prosto carinske prodajalne in blago v njem. Vendar pa se naloga, ki jo je opravljala ne more upoštevati kot naloga, ki se je izvajala po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost. 3. S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega upravnega organa in navaja enake dejanske in pravne razloge za odločitev.

4. Tožnica v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Predlaga, da se posveti pozornost pritožbenim navedbam z dne 29. 1. 2015, ker nobeden od upravnih organov ni odgovoril in upošteval podanih dejstev. Službena dolžnost zaposlenih je samo 8 ur. Predlaga, da ji sodišče pojasni, kaj je ostalo kot opravljeno delo ali nadaljevano delo nje same in njene sodelavke po izteku delovnega časa, ker bi ga tudi sami v tistem času raje preživeli na kavču. 5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je ZVV, ki v prvem odstavku 1. člena določa, da je vojni veteran oseba, ki je v vojaški agresiji nad Republiko Slovenijo opravljala vojaške dolžnosti za obrambo Republike Slovenije, oseba, ki je v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti Republike Slovenije in oseba, ki je bila na podlagi odločitve poveljstva pristojnega organa, v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen odpor. ZVV v šesti alinei 2. člena določa, da je vojni veteran pripadnik teritorialne obrambe Republike Slovenije, policist, operativni delavec kriminalistične in obveščevalno varnostne službe, oborožen pripadnik narodne zaščite ter pripadnik enot za zveze republike in občin, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljal dolžnost pri obrambi Republike Slovenije. V sedmi alinei istega člena so določene osebe, ki so poleg že naštetih v prejšnji zakonski določbi, v vojaški agresiji tudi opravljale naloge in dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije. V točki J sedme alinee 2. člena ZVV je določeno, da je vojni veteran tudi obveznik delovne dolžnosti v podjetjih za distribucijo električne energije, železniškem gospodarstvu, v PTT podjetjih, v cestnih podjetjih, podjetju za opravljanje vzdrževanje avtocest, Aerodromu Ljubljana in RTV Slovenija - oddajniki in zveze, ki je dejansko opravljal naloge po določitvah Republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost. 8. Glede na navedene zakonske določbe, na podlagi nesporno med strankami postopka ugotovljenega dejanskega stanja, sta oba upravna organa pravilno odločila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov za obdobje od 26. 6. 1991 do 27. 6. 1991. Organ prve stopnje je navedel dokazni postopek, v katerem je ugotovljeno, da je tožnica delala v tistem času kot prodajalka-blagajnik v prosto carinski prodajalni na mejnem prehodu Šentilj. Ko se je agresija na Slovenijo začela, je tistega dne delala v dnevni izmeni v objektu C13. Nesporno je, da je tožnica res preživela noč v tem objektu zaradi objektivnih okoliščin (obleganja s strani agresorja mejnega prehoda Šentilj), vendar pa ta dejstva še ne pomenijo takšnih okoliščin, na podlagi katerih bi se tožnici lahko priznal status vojnega veterana na podlagi prej navedenih določb ZVV, ki določno opredeljujejo vse okoliščine za priznanje statusa vojnega veterana. Po presoji sodišča je bil ugotovitveni postopek pred izdajo odločbe pravilno izveden in je upravni akt na zakonu utemeljen.

9. Ker gre za izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana in ker tožnica v tožbenih ugovorih ne navaja okoliščin, zaradi katerih bi bila odločitev sodišča drugačna, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).