Jedro

V primeru identičnega dejanskega stanja je pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo glede ugotovitve tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Toženec tako ne more več ugovarjati, da ni vzročne zveze med njegovim dejanjem in nastalo posledico (iz izreka kazenske sodbe izhaja, da je toženec tožnika od zadaj s pestjo roke močno udaril v levo ramo, zaradi česar se je tožnik opotekel in z levo ramo udaril ob rob mize in nato padel na tla), dopusten pa je ugovor o obstoju deljene odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžan tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) v roku 15 dni plačati znesek 7.060,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.920,69 EUR za čas od 16. 11. 2010 dalje do plačila in od zneska 140,00 EUR za čas od 1. 12. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku do zahtevanih 15.504,66 EUR spp oziroma kar je tožnik zahteval več ali drugače, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.473,71 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v dokaz tožnikovega soprispevka predlagal zaslišanje treh prič, ki bi potrdile, da je bil tožnik v času škodnega dogodka tako zelo vinjen, da je to njegovo stanje prispevalo k izgubi ravnotežja in padcu ter posledično nastanku poškodbe. Priče bi lahko povedale, kakšne količine alkohola je takrat spil tožnik. Kljub sprejetemu dokaznemu sklepu o zaslišanju teh prič, jih sodišče prve stopnje v nadaljevanju ni zaslišalo, pri čemer sprejetega dokaznega sklepa ni spremenilo. Zaradi neutemeljene zavrnitve predlaganega dokaza mu je bila odvzeta možnost dokazovanja, da je tožnik prispeval k nastanku poškodbe. Ni prepričljiva obrazložitev, da nobena od strank ni vztrajala pri zaslišanju teh prič. Pred zaključkom glavne obravnave je grajal neizvedbo tega dokaza, kar smiselno pomeni, da je vztrajal pri njegovi izvedbi. Izvedbo tega dokaza bi lahko sodišče prve stopnje opustilo le v primeru, če v roku ne bi založil stroškov za morebitno prisilno privedbo, vendar mu v obravnavanem primeru tega ni naložilo. Prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je previsoka. Primerna odškodnine iz tega naslova znaša 1.000,00 EUR. Dejanske ugotovitve o intenziteti in trajanju telesnih bolečin delno nasprotujejo izvedenskemu mnenju in tožnikovi izpovedi. Sodni izvedenec je namreč pojasnil, da se srednje hude bolečine umirijo, ko oškodovanec vzame analgetik, tega pa je po podatkih spisa tožnik jemal že od prvega dne. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da so se tudi v prvem tednu po poškodbi bolečine med delovanjem analgetika umirile. Kot je izpovedal tožnik, jih v času nošenja imobilizacije ni imel. Iz navedenega izhaja, da je srednje hude bolečine trpel le prvi teden in še to le občasno, ko je delovanje analgetikov popuščalo, sicer pa jih ni trpel. Zmerne bolečine pravzaprav niso bolečine, temveč gre po pojasnilih sodnega izvedenca le za neprijeten občutek. Po končanem zdravljenju tožnik ni imel več bolečin na račun zloma. Tudi njegovo ravnanje ob poškodbah kaže, da kar dobro prenaša bolečine. Nevšečnosti med zdravljenjem ni bilo veliko. Pregled pri nevrologu, EMG preiskava, UZ pregled in fizioterapije v letu 2009 so bili posledica bolezenskih težav tožnika, zato jih ni mogoče šteti za nevšečnosti med zdravljenjem. Iz istega razloga ni mogoče upoštevati niti stroškov, ki so v zvezi z njimi nastali. Tožniku je bila neutemeljeno prisojena odškodnina za strah. Primarnega strahu ni utrpel, saj ga je toženec potrditvah tožnika nepričakovano udaril od zadaj v rame, da je padel po tleh, nato pa takoj odšel ven. Sekundarni strah ni izkazan. Sodni izvedenec ga ni ugotovil, poškodba pa tudi ni bila take teže, da bi lahko pri tožniku vzbudila pravno relevanten strah za izid zdravljenja. Če ni poiskal zdravniške pomoči ob popolnih raztrganinah mišic rotatorne manšete obeh ramen, mu tudi bolečine zaradi zloma niso povzročile zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Kot trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje neutemeljeno in protispisno upoštevalo tožnikovo nezmožnost opravljati dela, pri katerih mora stvari dvigovati, saj je izguba moči dvigovanja po pojasnilih sodnega izvedenca izključno posledica pretrgane tetive dvoglave mišice iztegovalke in ne zloma. Zaradi nekoliko nejasnega osnovnega pisnega mnenja, v katerem je sodni izvedenec govoril o trajnih posledicah poškodb (in ne o posledicah ene poškodbe), je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo omejitve pri prenašanju oziroma metanju sena, dvigovanju zabojev in nakladanju drv, poleg tega tožnik v glavnem kosi z motorno kosilnico. Tožnik ima že sedemdeset let, zato je tudi starost razlog za zmanjšanje zmožnosti opravljanja vsakdanjih aktivnosti in za njegovo zatrjevano, a neizkazano potrebo po pogosti pomoči. Tožnik je desničar, zato na račun nekoliko zmanjšane gibljivosti v levi rami nima hudih omejitev v vsakdanjem življenju. Primerna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zato znaša 1.000,00 EUR.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru tožnik vtožuje odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v istem historičnem dogodku, zaradi katerega je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje toženec že pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja povzročitve hude telesne poškodbe tožnika. V primeru identičnega dejanskega stanja je pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo glede ugotovitve tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost (14. člen ZPP). Toženec tako ne more več ugovarjati, da ni vzročne zveze med njegovim dejanjem in nastalo posledico (iz izreka kazenske sodbe izhaja, da je toženec tožnika od zadaj s pestjo roke močno udaril v levo ramo, zaradi česar se je tožnik opotekel in z levo ramo udaril ob rob mize in nato padel na tla), dopusten pa je ugovor o obstoju deljene odgovornosti (171. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

6. Drži, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo sprejelo dokazni sklep, da se zaslišijo tri priče, ki jih je toženec predlagal v zvezi z navedbami o tožnikovi vinjenosti kot poglavitnemu vzroku za izgubo ravnotežja in padec, a jih kasneje ni zaslišalo, hkrati pa sprejetega dokaznega sklepa ni spremenilo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sklep, s katerim sodišče odloči o dokaznem predlogu stranke, sklep procesnega vodstva, ki ne postane pravnomočen, zato ni ovir, da ga sodišče kasneje ne bi spremenilo.(1) Pri tem zadošča, da je takšen dokazni sklep vsebovan v končni sodni odločbi, v kateri sodišče obrazloži, katere dokaze je zavrnilo in navede razloge za takšno zavrnitev.(2) V obravnavanem primeru so te zahteve izpolnjene.

7. Toženec v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da mu je odvzelo možnost dokazovanja, da je tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem treh prič v zvezi s trditvam o tožnikovi vinjenosti. S tem, ko jih ni zaslišalo, ni prekršilo toženčeve pravice do dokaza. Res je sicer, da je toženec pravočasno grajal neizvedbo dokaza in da razlog, da se priče niso odzvale vabilu na zaslišanje, ne predstavlja opravičljivega razloga za neizvedbo dokaza z njihovim zaslišanjem, vendar pa je odločilno, da ta dokaz niti ni relevanten. V obravnavanem primeru namreč tožnikova vinjenost, kar je bila dokazna tema, ne predstavlja pravno relevantnega dejstva, na katerem bi bilo mogoče utemeljiti zaključek o tožnikovem prispevku k škodnemu dogodku. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi močan in nepričakovan udarec v zgornji del telesa najmanj zamajal, če ne že porinil naprej oziroma vstran, vsakega normalno grajenega in fizično sposobnega človeka, tožnik pa je bil v času škodnega dogodka star 63 let in oslabel. Navedeno pomeni, da izgube ravnotežja ne bi mogel preprečiti niti v treznem stanju. Tako med tožnikovo izgubo ravnotežja in posledičnem padcem ter njegovo vinjenostjo ni pravno relevantne vzročne zveze.

8. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je v škodnem dogodku z dne 17. 7. 2008 tožnik, ki je bil takrat star 63 let, utrpel zlom vratu leve nadlahtnice.

9. Pritožbeno sodišče nima pomisleka v ugotovljeno intenzivnost in trajanje telesnih bolečin. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki imajo dokazno podlago v jasnem in strokovnem izvedenskem mnenju sodnega izvedenca dr. I. K., je tožnik čutil srednje hude bolečine prvi teden po dogodku stalno, nato pa občasno, in sicer kumulativno tri do štiri tedne. Nato je (po odstranitvi imobilizacije) do zaključka zdravljenja občasno trpel bolečine lažje intenzitete, pri čemer je takšne bolečine, ki jih je mogoče pripisati poškodbi, trpel še med fizioterapijo, ki se je izvajala po zaključku zdravljenja. Pritožba neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za to vrsto škode upoštevati le občasne srednje hude bolečine v trajanju enega tedna. V skladu s sodno prakso so pravno priznana škoda tudi bolečine lažje intenzitete. Tožnikove izpovedi o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo, saj jo je spreminjal oziroma izpovedoval vsakič drugače, med drugim tudi glede bolečin med imobilizacijo roke. Tudi okoliščina, da je tožnik že v prvem tednu po poškodbi jemal analgetike, zaradi česar je po mnenju pritožbe že prvi teden po poškodbi trpel srednje hude bolečine le občasno, pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma v pravilnost dejanskih ugotovitev, saj je to okoliščino sodni izvedenec upošteval pri izdelavi izvedenskega mnenja. Kot nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tritedensko imobilizacijo roke v mehkem Desaultu v poletnem času, kar je tožnika oviralo pri umivanju, opravljanju osebne higiene in preoblačenju, RTG slikanja, ki so zdravju škodljiva (4), jemanje analgetikov, hlajenje rame, preglede pri splošnem zdravniku (5) in specialistih (3), vaje (15) pod vodstvom fizioterapevta, EMG preiskavo in pregled rame z ultrazvokom. V postopku pred sodiščem prve stopnje toženec ni ugovarjal, da med poškodbo in pregledi v letu 2008, med njimi tudi pregledom pri nevrologu in pregledom rame z ultrazvokom, ni vzročne zveze. To je zatrjeval le v zvezi s pregledom EMG in fizioterapijo, ki ju je imel v naslednjih letih, vendar je njegove ugovore sodišče prve stopnje prepričljivo zavrnilo. Na (v pritožbi sporne) preglede in fizioterapijo v letih 2008 in 2009 je bil tožnik napoten v sklopu zdravljenja poškodbe oziroma zaradi težav z levo okončino (v smislu bolečin in zavrtosti rame), ki so se pojavile med zdravljenjem te poškodbe, zato pritožba neutemeljeno meni, da teh pregledov in fizioterapije ni mogoče upoštevati med nevšečnostmi zaradi zdravljenja. Glede na povzeti razpon bolečin in njihovo trajanje ter ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina v znesku 3.000,00 EUR primerna odškodnina za to vrsto škode.

10. Pritožba neutemeljeno meni, da tožnik ni upravičen do odškodnine za strah. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedi prepričljivo zaključilo, da je tožnik utrpel kratkotrajen, a intenziven primarni strah, nato pa je do postavitve prave diagnoze trpel še strah za izid zdravljenja. Pritožbeno sodišče nima pomisleka, da se je zaradi nepričakovanega in močnega udarca od zadaj tožnik močno prestrašil. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je toženec nato odšel iz zidanice, tega ne more spremeniti. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da glede na težo poškodbe in njegovo siceršnjo sposobnost prenašanja bolečin tožnik ni utrpel sekundarnega strahu. Tožnik do svojega stanja ni bil indiferenten, kot skuša to prikazati pritožba. Potem, ko ob prvem obisku zdravnika ni dobil prave diagnoze, je ob stopnjevanju bolečin v prvem tednu po poškodbi ponovno obiskal zdravnika in šele takrat izvedel, da je utrpel zlom vratu leve nadlahtnice. Glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu predstavlja odškodnina v znesku 700,00 EUR, ki jo je iz tega naslova prisodilo sodišče prve stopnje, pravično denarno zadoščenje.

11. Pritožba se neutemeljeno zavzema za znižanje prisojene denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti iz 3.000,00 EUR na 1.000,00 EUR. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki imajo dokazno podlago v strokovnem in jasnem izvedenskem mnenju, izhaja, da je tožniku zaradi posledic poškodbe ostala slabša gibljivost levega ramena, pri čemer sta slabi dve tretjini omejene gibljivosti levega ramena posledica obravnavane poškodbe, medtem ko je preostalo zmanjšano gibljivost pripisati degenerativnim spremembam. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, v katere pritožbeno sodišče nima pomisleka, je zato tožnik oviran oziroma bistveno omejen pri vsakodnevnih opravilih na svoji kmetiji, ki jih mora opravljati nad nivojem ramen (ta opravila je v razlogih sodbe zgolj primeroma naštelo), zaradi česar večkrat potrebuje pomoč. Izgube moči dvigovanja ni upoštevalo kot trajne posledice poškodbe. Ob upoštevanju ugotovljenih prikrajšanj, ki tožniku povzročajo duševne bolečine, ter njegove starosti, ki jo pritožba še posebej izpostavlja, prisojeni znesek 3.000,00 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino za to vrsto škode, ki je ni mogoče znižati niti ob upoštevanju, da je tožnik desničar. Takšna odškodnina ni previsoka glede na sodno prakso v primerljivih primerih starejših oškodovancev, ki so utrpeli podobno poškodbo s podobnimi omejitvami.

12. Skupaj odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 6.700,00 EUR predstavlja dobrih šest povprečnih neto plač v času sojenja in ustrezno upošteva načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prisojeni znesek odškodnine kot celota je v okviru odškodnin, prisojenih v primerih, v katerih so oškodovanci utrpeli podobne poškodbe in je bil obseg škode primerljiv ali nekoliko manjši oziroma nekoliko večji kot pri tožniku.(3)

13. Iz razlogov, pojasnjenih v 9. točki obrazložitve te sodbe, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo priznati stroškov pregleda pri nevrologu, EMG preiskave, UZ pregleda in fizioterapije.

14. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Zaradi pritožbenega neuspeha toženec sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): VS RS sklep II DoR 224/2013 z dne 12. 12. 2013. Op. št. (2): VS RS sodba III Ips 146/2009 z dne 17. 12. 2012. Op. št. (3): Odškodnine so bile prisojene v razponu od 7 do 13 povprečnih neto plač. Pritožbeno sodišče je pregledalo primere iz knjige Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2010, in iz računalniške baze nepremoženjskih škod.