Jedro

Zahteva predlagateljice za prvo obravnavo pacientovih pravic je bila vložena pravočasno, glede na nesporno dejstvo, da je bila predlagateljica hospitalizirana v bolnišnici od 12. 3. 2009 do 20. 3. 2009 in so se šele takrat pokazale posledice očitane kršitve iz 11. in 12. člena ZPacP, ki so nastale ob obisku pacientke pri zdravniku fiziatru v januarju in februarju 2009.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Komisija Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic je z izpodbijano odločbo ugodila zahtevku predlagateljice A.A. in Zdravstvenemu domu B. izrekla ukrep po 2. in 6. alineji 2. odstavka 78. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP) in tožeči stranki naložila, da A.A. obrazloži razloge za nastanek nepravilnosti in se ji zanje opraviči tej ji priporočila, da prične z ukrepanjem, ki bo pripeljalo k učinkovitejšemu uveljavljanju pravic iz Zakona o pacientovih pravica. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pacientka A.A. preko zastopnika za varstvo pacientovih pravic C.C. podala zahtevo za prvo obravnavo skladno s 60. členom ZPacP. V zahtevi je navedla, da je 28. 1. 2009 obiskala zdravnika zaradi hudih bolečin v križu in kolkih. Le ta jo je napotil na fizioterapijo. Po desetkratnem obisku fizioterapije se njeno zdravstveno stanje ni izboljšalo, zato je ponovno obiskala zdravnika dne 5. 2. 2009, ki ji je povedal, da ne ve, kaj se z njo dogaja in ji rekel, naj nadaljuje s fizioterapijo. Zaradi hudih bolečin je ponovno prosila zdravnika, naj jo pošlje naprej na pregled k specialistu. Odgovoril ji je, da je nima kam pošiljati in da ni potrebno opravljati nadaljnjih preiskav, saj se vse dogaja v njeni glavi in si bolečine domišlja. Takšno ravnanje jo je hudo prizadelo. Ker so se bolečine stopnjevale, je bila hospitalizirana od 12. 3. 2009 do 20. 3. 2009. Predlog je bil posredovan tožeči stranki. Le ta je odgovorila, da naj bi pacientka zahtevo vložila prepozno in se glede same vsebine zahteve ni opredeljevala. Ker je bila pacientka hospitalizirana v bolnišnici od 12. 3. 2009 do 20. 3. 2009, je po mnenju komisije pacientka zahtevo, ki jo je vložila 16. 4. 2009, vložila pravočasno, saj še ni preteklo tri mesece od omenjene kršitve. Ker je bil odgovor tožeče stranke izključno formalne narave, ne pa vsebinske, je 29. 4. 2009 pooblaščenec zastopnika pacientovih pravic vložil zahtevo za drugo obravnavo, ki se je vršila 1. 7. 2009. Na pripravljalnem naroku je pacientka natančneje razložila, kako je sporni dogodek potekal in na tem naroku tudi predlagala, da se ji zdravnik dr. D.D. ob prisotnosti direktorja zdravstvenega doma osebno opraviči. Zdravstveni dom ali dr. D.D. pa naj ji povrne tudi stroške prevoza. Ker do medsebojnega dogovora ni prišlo, je bila razpisana glavna obravnava dne 1. 9. 2009. Pacientka je svojo odsotnost opravičila, v njenem imenu pa je bil prisoten zastopnik njenih pravic. Po opravljenem dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je dejansko prišlo do kršitve 11. in 12. člena ZPacP. Odnos fiziatra, h kateremu je bila napotena pacientka, je bil neprimeren in do pacientke žaljiv. ZPacP določa, da ima pacient pravico do zdravstvene oskrbe, ki bo primerna, kakovostna in varna ter v skladu z medicinsko doktrino. Prav tako ima pacient pravico do medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe, ki se opravlja na račun javnih sredstev in posebno, če je to po pravilih medicinske stroke potrebno in se glede na sodobno medicinsko doktrino upravičeno pričakuje, da bo pacientu koristil in so pričakovane koristi za pacienta večje od tveganj in obremenitev. Določba 2. odstavka 11. člena tega zakona govori tudi, da je primerna oskrba tista, ki je skladna s pacientovimi potrebami ter z možnostmi zdravstvenega sistema in temelji na enostavnih, preglednih in prijaznih administrativnih postopkih ter vzpodbuja s pacientom odnose delovanja in zaupanja. V konkretnem primeru so bile kršitve nedvomno podane, saj so izjave zdravnika dr. D.D. brez dvoma takšne, ki kažejo na neustrezen odnos do pacienta. Po Ustavi Republike Slovenije ima pacient pravico do obravnave pri zdravniku v materinem jeziku in je dolžnost delodajalca, v konkretnem primeru tožeče stranke, da od zdravnikov zahteva, da se v razgovorih s pacienti poslužujejo slovenskega jezika, saj je to eden izmed pogojev za opravljanje zdravniške službe. Prav tako je na strani tožeče stranke, da zagotovi, da je odnos zdravnika do pacienta strokoven, primeren in kakovosten. Vsega tega tožeča stranka v konkretnem primeru ni storila, v postopku pa je tudi zanikala vsakršno odgovornost za ravnanje omenjenega zdravnika. Senat je zato sprejel odločitev, da se tožeči stranki naloži, da pacientki obrazloži razloge za nastanek nepravilnosti in se ji zanje opraviči ter se ji izreče opomin. Ker gre za prvo kršitev, ki jo je ugotovila komisija pri omenjenem zdravstvenem domu, opomin ne bo objavljen na spletni strani komisije. Hkrati komisija tožečo stranko opozarja, da bo v primeru ponovnih kršitev prišlo do javne objave izrečenega opomina na spletni strani komisije.

Tožeča stranka v tožbi med drugim navaja, da izpodbijana odločba v delu izreka, da se tožeči stranki priporoči, da prične z ukrepanjem, ki bo pripeljalo k učinkovitejšemu uveljavljanju pravic iz ZPacP, nična, saj tožeči stranki ne nalaga nikakršnih storitev ali opustitev ali dopustitev. Ravno tako ni razvidno, kdo naj bi tožeči stranki priporočil, naj prične z ukrepanjem ter katere ukrepe naj bi tožeča stranka morala izvesti za učinkovitejše uveljavljanje pravic iz ZPacP. Izpodbijane odločbe se v navedenem zato ne da izvršiti in je zato nična. Nična pa je tudi v delu, ki se nanaša na izrek ukrepa po 6. alinei 2. odstavka 78. člena ZPacP. Iz izreka ni razvidno, kdo naj bi opomin izrekel, v kakšni obliki naj se le ta izreče ter kaj naj bi bila vsebina le tega. Vse navedeno je mogoče razbrati le v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ne pa v samem izreku. Kot je razvidno iz uvoda in besedila izpodbijane odločbe, je komisija odločila po opravljeni obravnavi dne 1. 9. 2009, torej pred samo izvedbo ustne obravnave, ki jo je izvedla 8. 9. 2009, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Ker v konkretnem primeru prva zahteva ni bila pravočasno vložena, tožeča stranka meni, da niso podani pogoji, ki jih kot predpostavko za odločanje o drugi zahtevi določa zakon. Komisija je napačno uporabila 3. odstavek 59. člena ZPacP, saj uporabo te določbe opira na hospitalizacijo pacientke, ki se je zgodila 12. 3. 2009. Za morebitno kršitev oziroma domnevno neustreznost odnosa zdravnika pa pacientka ni mogla izvedeti šele ob hospitalizaciji, ampak že ob domnevnem dogodku, torej 5. 2. 2009. Ravno tako pa se posledice domnevne kršitve niso pokazale šele kasneje, ampak ob samem dogodku, saj pacientka v izjavi sama pove, da jo je ravnanje zdravnika dne 5. 2. 2009 hudo prizadelo. Hospitalizacija pacientke s samo očitano kršitvijo torej nima nikakršne zveze. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, kateri so tisti dokazi, na katere komisija opira sprejeto odločitev. V obrazložitvi je navedeno, da je kršitev nedvomno podana, ni pa navedeno, kateri so tisti dokazi, ki to nedvomno izkazujejo. Ravno tako se komisija ni opredelila do navedb tožeče stranke. Obrazložitev odločbe je torej tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Posledica očitanih kršitev pa je tudi napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Odločitev komisije se v celoti opira na navedbe pacientke, pri tem pa ne upošteva navedb in tudi ne dokazov tožeče stranke. Komisija ni izvedla zaslišanja zdravnika, katerega ravnanje naj bi bilo povod za vložitev druge zahteve s strani pacientke. Na zmotno ugotovitev dejanskega stanja kaže tudi dejstvo, da komisija opravičila, ki ga je tožeča stranka podala pacientki z dopisom s 16. 4. 2009, ni upoštevala. Komisija je tudi zmotno uporabila materialno pravo, saj je zaradi izključitve zdravnika iz samega postopka onemogočeno doseči osnovni smoter tega zakona, ki naj bi bil v izgradnji medsebojnega zaupanja in spoštovanja med pacientom in zdravnikom ali drugim zdravstvenim delavcem ter zdravstvenim sodelavcem. Glede na navedeno sodišču predla, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožeči stranki v roku osmih dni od izdaje te sodbe povrniti vse stroške tega postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje, do plačila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je predlagateljica A.A. v skladu z določbami Zakona o pacientovih pravicah (Uradni list RS št. 15/2008, v nadaljevanju ZPacP) pravočasno vložila zahtevo za prvo obravnavo pacientovih pravic ter ali je bil postopek druge obravnave pacientovih pravic pred Komisijo Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (v nadaljevanju Komisija) voden pravilno in zakonito in ali je takšna tudi izpodbijana odločba.

Tudi po presoji sodišča je zahteva predlagateljice za prvo obravnavo pacientovih pravic, ki jo je vložila 10.4.2009, glede na določbo 3. odstavka 59. člena ZPacP, vložena pravočasno. Po navedeni določbi lahko pacient vloži prvo zahtevo v treh mesecih po preteku rokov iz prejšnjih odstavkov, če je za kršitev zvedel kasneje oziroma če so se posledice kršitve pokazale kasneje, glede na nesporno dejstvo, da je bila predlagateljica hospitalizirana v bolnišnici od 12.3.2009 do 20.3.2009 in so se šele takrat pokazale posledice očitane kršitve iz 11. in 12. člena ZPacP, ki so nastale ob obiskih pacientke pri zdravniku- fiziatru v mesecu januarju in februarju 2009. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilen pa je bil tudi postopek pred izdajo le-te.

Res je, da je v uvodu in obrazložitvi odločbe naveden datum glavne obravnave dne 1.9.2009, iz podatkov spisa pa je razvidno, da je bila ustna obravnava izvedena 8.9.2009, vendar pa je že na prvi pogled očitno, da gre samo za pisno napako pri navedbi datuma glavne obravnave v izpodbijani odločbi, kar na odločitev ni vplivalo, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je podana bistvena kršitev določb postopka, saj naj bi komisija izdala odločbo pred izvedbo ustne obravnave. Poleg tega je bila izpodbijana odločba izdana 14.10.2009, torej po izvedeni ustni obravnavi dne 8.9.2010. Ker tožeča stranka tekom postopka zaslišanja zdravnika ni predlagala, komisija pa ga po določbah ZpacP tudi ni dolžna zaslišati po uradni dolžnosti, ni utemeljen tožbeni ugovor, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka je imela tekom upravnega postopka več kot dovolj priložnosti, da predstavi tudi stališče zdravnika dr. D.D. oz. predlaga, da se ga na ustni obravnavi tudi zasliši, vendar tega ni storila. Tudi ni res, da komisija ni upoštevala opravičila, ki ga je tožeča stranka podala pacientki z dopisom z dne 16.4.2009. Iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 8.9.2009 namreč izhaja, da se po mnenju komisije opravičilo z dne 16.4.2009 ne more šteti za ustrezno, saj gre za povsem pavšalno zapisan stavek „če je bila pacientka osebno prizadeta zaradi odnosa zaposlenih, se ji opravičujemo“.

Ker je izrek izpodbijane odločbe skladen z odločitvami, ki jih zakon predvideva v 2. in 6. alineji 2. odstavka 78. člena ZpacP, niso utemeljeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ničnost izpodbijane odločbe, saj tožeči stranki naj ne bi nalagala nikakršnih storitev ali opustitev ali dopustitev. Gre namreč zgolj izrek v zakonu naštetih odločitev, ki jih zakon predvideva v primeru, da komisija zahtevi pacienta ugodi. Kdo je te odločitve sprejel, izhaja iz uvoda izpodbijane odločbe, kdo mora te ukrepe izvesti, pa izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Katere ukrepe mora tožena stranka sprejeti z namenom učinkovitejšega uveljavljanja pravic iz ZPacP, pa je v domeni tožene stranke.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08-odl.US, 107/09-odl. US in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), to pa zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).