Jedro

Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je sodišče prve stopnje na naroku za izrek kazenske sankcije v dokazne namene izvedlo dokaz z zaslišanjem obtoženca in z vpogledom v izpisek iz kazenske evidence, vendar izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kako je ocenilo zagovor obtoženca, torej kako je presodilo dokaz, ki ga je izvedlo zaradi ugotovitve dejstev pomembnih za izrek kazenske sankcije.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Razlogi za pripor, odrejen zoper obtoženega A.A. iz pripornega razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), so še podani.

Obrazložitev

K točki I. izreka sklepa: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A.A., ki je krivdo priznal in je tako priznanje sodišče prve stopnje sprejelo, spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 186. člena KZ-1 ter mu je na podlagi istega določila izreklo kazen sedem let in šest mesecev zapora ter denarno kazen v višini 600 dnevnih zneskov (dnevni znesek 40,00 EUR) to je 24.000,00 EUR, pri čemer je odločilo, da je obtoženec denarno kazen dolžan plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti pa se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 80,00 EUR (dva dnevna zneska) določi en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pripora od 9.7.2014 od 6. ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, stroške zagovornika po uradni dolžnosti in sodno takso po tarifni številki 7116 v višini 500,00 EUR.

Proti taki sodbi je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi odločbe o kazenski sankciji in s tem povezanimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka ter zaradi odločbe o stroških postopka in s tem povezanimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da iz opisa kaznivega dejanja izpusti nekazniva izvršitvena ravnanja, v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da obtožencu izreče blažjo oziroma nižjo kazen zapora, stranske denarne kazni pa ne izreče oziroma podrejeno v nižjem znesku.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko trdi, da dejanje, ki se obtožencu očita v 3., 4. in 14. točki izreka izpodbijane sodbe ni kaznivo dejanje, ker v konkretnih opisih ni navedena vrsta prepovedane droge, kar je znak kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1. Nadalje trdi, da se pri izvršitvenih dejanjih pod točko 7., 8. in 10. nezakonito podvaja očitek kaznivega dejanja, ko se obtožencu najprej očita, da je nabavil prepovedano drogo in nato očita, da je to isto drogo naprej prodal. Po oceni pritožnika bi moralo sodišče prve stopnje očitke kot izhajajo iz 7., 8. in 10. točke izreka izpodbijane sodbe združiti v en samostojni očitek.

Očitana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Dejanje kot je opisano v 3., 4. in 14. točki izpodbijane sodbe ne predstavlja samostojnih očitkov obtožencu, ampak so ti v sklopu očitkov opisanih v uvodu točke I izreka izpodbijane sodbe, kjer je navedeno, da je obtoženec, v okviru hudodelske združbe, katere hudodelski načrt je obsegal nabavo heroina in konoplje na Kosovu, prevoz le-te v Slovenijo in nato v Avstrijo in Nemčijo ali neposredno v Avstrijo, Nemčijo ali Švico, opravljal naloge vodje hudodelske združbe in glavnega organizatorja njene dejavnosti. Okoliščina, da v točki 3 in 4 ni navedena (ponovljena) vrsta prepovedane droge, tako ne pomeni, da ni jasno, ali je šlo za prepovedano drogo oziroma za katero vrsto prepovedane droge, saj je iz celotnega opisa obravnavanega kaznivega dejanja jasno, da je šlo bodisi za heroin ali konopljo, ker je hudodelski načrt obsegal posle z navedenima drogama. Ker je jasno, da je šlo za prepovedano drogo, to je konopljo ali heroin, čeprav ni natančno ugotovljeno katera od teh drog je bila predmet nabave, prevoza oziroma prodaje, kot je izrecno navedeno v točki 14 izreka sodbe, ima po oceni pritožbenega sodišča kaznivo dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe vse znake kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. členu KZ-1. Pritožnik ima prav, da se v 8. in 10. točki očitana prodaja droge, 521,47 gramov heroina in 2.579,00 grama konoplje nanaša oziroma navezuje na očitek obtožencu iz 7. točke, da je to isto drogo tudi nabavil, vendar nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje „predmetne tri očitki združiti v en samostojni očitek“. V primerih iz točk 7, 8 in 10 gre za tri različne historične dogodke (z navedbo različnih alternativno določenih izvršitvenih oblik, z udeležbo različnih oseb pri izvršitvi, različen kraj in čas, ipd.), izvršene v okviru hudodelske združbe zaradi izvedbe hudodelskega načrta. Upoštevati je treba, da je obravnavano kaznivo dejanje opisano v izreku izpodbijane sodbe eno (kolektivno) kaznivo dejanje in se presoja kot celota, poleg tega izvršitvena oblika prodaje droge kot je opisana v točki 8 in 10 po sami naravi stvari ne vključuje tudi nabave z namenom prodaje te iste droge kot je opisano v točki 7 izreka izpodbijane sodbe. Glede na to, da se obtožencu očita, da je imel v hudodelski družbi nalogo vodje in glavnega organizatorja njene dejavnosti, je za konkretizacijo njegove vloge pomembna tako udeležba, ki se mu očita v točki 7 izreka izpodbijane sodbe (nabava droge na Kosovu), kot tudi prodaja te droge, kar je opisano v točki 8 in 10 izpodbijane sodbe.

Pritožnik pa ima prav v delu, ko izpodbija odločbo o kazenski sankciji. Utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (nejasnost in protislovnost glede razlogov po odločilnih dejstvih, ki so vplivali na vrsto in višino izrečene glavne in stranske kazni). Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je sodišče prve stopnje na naroku za izrek kazenske sankcije v dokazne namene izvedlo dokaz z zaslišanjem obtoženca in z vpogledom v izpisek iz kazenske evidence, vendar izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kako je ocenilo zagovor obtoženca, torej kako je presodilo dokaz, ki ga je izvedlo zaradi ugotovitve dejstev pomembnih za izrek kazenske sankcije. Sodišče prve stopnje je, kot je mogoče razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, izhajalo iz okoliščin, ki so razvidne iz opisa kaznivega dejanja za katerega je bil obtoženec spoznan za krivega, poleg tega je upoštevalo še okoliščine razvidne iz osebnih podatkov obtoženca in izpiska iz kazenske evidence, to je, da še ni bil obsojen in da ima tri mladoletne otroke, za katere mora skrbeti. Kot pravilno opozarja pritožnik pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zagovora obtoženca, kot ga je podal na naroku za izrek kazenske sankcije. Nazadnje ima pritožnik prav, da so nagibi oziroma motivi, ki obtoženca vodijo k storitvi kaznivega dejanja pomembni z vidika odmere kazenske sankcije, čeprav nima prav, kar smiselno izhaja iz njegovih pritožbenih trditev, da motiv za storitev kaznivega, ki naj bi ga navedel obtoženec, izključuje koristoljubje.

Pritožnik ima nadalje prav, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na izrek stranske denarne kazni. Prav ima, ko tudi izpostavlja, da v 47. členu KZ-1 ni podlage za odmero denarne kazni po prostem preudarku kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ampak se višina dnevnega zneska določi glede na premoženjske razmere obtoženca, na podlagi podatkov o njegovem zaslužku, drugih prihodkih, vrednosti njegovega premoženja, povprečnih stroških njegovega preživljanja in njegovih družinskih obveznosti, kot je to določeno v tretjem odstavku 47. člena KZ-1. Če pa sodišče podatkov za določitev višine dnevnega zneska ne more pridobiti ali bi bila njihova pridobitev povezana z nesorazmernimi težavami ali zamudo, višino dnevnega zneska določi na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga in drugih ugotovljenih okoliščin o premoženjskih razmerah obtoženca (četrti odstavek 47. člena KZ-1). Pritožnik ima prav, da iz razlogov izpodbijane sodbe ni jasno, kako je sodišče ugotovilo dnevni znesek v višini 40,00 EUR. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz ugotovitve, da je obtoženec brez zaposlitve, brez premoženja ter oče treh mladoletnih otrok, ki jih mora preživljati, je pri določitvi višine dnevnega zneska očitno izhajalo iz drugih prihodkov, ki naj bi jih obtoženec prejemal, vendar tega v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni obrazložilo (podalo razlogov), zato pritožbeno sodišče tega ne more preizkusiti in zato tudi na pritožbene navedbe ne more odgovoriti.

Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj navedeno pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (392. člen ZKP). V ponovljenem postopku bo moralo odpraviti zgoraj navedene kršitve ter o zadevi ponovno odločiti.

K točki II. izreka sklepa: Na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP mora pritožbeno sodišče, če je obtoženec v priporu, preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor. Obtoženec je v priporu iz pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Preizkus v skladu s sedmim odstavkom 392. člena ZKP je pokazal, da so razlogi za pripor pri obtožencu še podani. Obtožencu je bil nazadnje podaljšan pripor s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 16.3.2015, ko je izreklo sodbo. Kljub odločitvi pritožbenega sodišča, ki je izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v ponovno sojenje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se niso spremenile okoliščine, ki terjajo zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obtoženec storil obravnavano kaznivo dejanje, o obstoju pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti ter sorazmernosti in neogibnosti pripora. Novih okoliščin v tej zvezi pritožbeno sodišče ni ugotovilo, presodilo je tudi, da je trajanje pripora še v okviru razumnega časa, ki ga zahteva določba prvega odstavka 20. člena Ustave RS (na kar kažejo okoliščine: da je obtoženec v priporu od 9.7.2014, da sodišče postopa hitro ter posebne okoliščine obravnavane zadeve z vidika teže kaznivega dejanja, ki so bile v obravnavani zadevi že upoštevani pri odreditvi in podaljšanju pripora in se niso spremenile).

PRAVNI POUK: Zoper sklep iz točke II izreka sklepa (o podaljšanju pripora obtožencu) je dopustna pritožba v roku 8 (osem) dni od dneva prejema pisnega odpravka sklepa. Pritožbo se vloži pisno v dveh enakih izvodih pri tem sodišču, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče RS v Ljubljani. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.