Jedro

V zadevi ni sporno, da je tožnik v kazenskem postopku sodeloval kot oškodovanec. Pravilno je tudi stališče, da kot tak glede na določbo 421. člena ZKP ni upravičena oseba za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju ZVZ) in pobude Vrhovnemu državnemu tožilstvu za vložitev ZVZ v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper obtoženega A.A. pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II K 2500/2010 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 2500/2010 z dne 30. 10. 2014).

Iz obrazložitve izhaja, da se je kazenski postopek končal s pravnomočno oprostilno sodbo in da je tožnik v njem nastopal kot oškodovanec. Ker po prvem odstavku 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oškodovanec ni upravičenec za vložitev ZVZ, vložitev pobude Vrhovnemu državnemu tožilstvu, naj vloži omenjeno pravno sredstvo, pa ne pomeni uresničevanja pravice do sodnega varstva, bi bila dodelitev BPP v tem primeru nerazumna in s tem v nasprotju s pogojem iz 24. člena iz ZBPP.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi izraža nestrinjanje z odločitvijo v kazenskem postopku. Po njegovem tudi izpodbijana odločba temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, saj kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani ni bil popoln, vsebina sodbe pa ne v skladu z Ustavo RS in zakoni. Zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in mu omogoči zahtevati obnovo kazenskega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je organ utemeljil, zakaj v zadevi ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti oziroma za sestavo pobude tožilcu (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Po prvem odstavku 24. člena ZBPP je treba namreč pri presoji o dodelitvi BPP kot pogoje upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim tudi to, ali zadeva ni očitno nerazumna oz. ali ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Navedeno pomeni, da se BPP dodeli le tistim prosilcem, ki imajo vsaj verjetne izglede za uspeh v sodnem postopku, v zvezi s katerim vlagajo prošnjo, ne pa vsem, ki si to želijo, pa si zaradi svojega slabega premoženjskega stanja ne morejo zagotoviti odvetnika.

V zadevi ni sporno, da je tožnik v omenjenem kazenskem postopku sodeloval kot oškodovanec. Pravilno je tudi stališče, da kot tak glede na določbo 421. člena ZKP ni upravičena oseba za vložitev ZVZ (to pravico imajo vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik). V primeru, če zahtevo vloži nekdo, ki ni imel te pravice (prvi odstavek 421. člena), tako zahtevo zavrže predsednik senata sodišča prve stopnje (drugi odstavek 422. člena ZKP).

Iz tega izhaja, da bi bila vložitev ZVZ v tožnikovem primeru očitno nedovoljena, dodelitev BPP za tako zahtevo pa nerazumna. Na drugačno odločitev zato ne morejo vplivati tožnikova stališča glede same kazenske zadeve.

Ker tudi ni sporno, da pobuda za vložitev ZVZ po nobenem zakonu ne pomeni uresničevanja pravice do sodnega varstva (le zanjo se dodeli BPP), ki se udejanja v postopkih pred domačimi in mednarodnimi sodišči ter v obliki izvensodnega poravnavanja sporov (drugi odstavek 1. člena ZBPP), je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Pri tem glede tožnikovega predloga, naj mu omogoči zahtevati obnovo kazenskega postopka, pojasnjuje, da predmet tega upravnega spora ni presoja dodelitve BPP za obnovo kazenskega postopka, saj se izpodbijana odločba nanjo ne nanaša.