Jedro

Ni mogoče ugotoviti, kateri del tožbenega zahtevka se nanaša na odškodninsko terjatev zaradi škode na stvareh, kateri del tožbenega zahtevka pa na stroške sanacije zaradi odprave napak, s tem v zvezi pa tudi, ali so te napake zajete v pogodbi o poravnavi ali ne. Navedeno pomeni, da je tožba ostala nesklepčna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 72.100,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2012 do plačila in pravdnimi stroški ter naložilo tožniku, da povrne toženki pravdne stroške v znesku 5.013,59 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvo sodišče napačno štelo, da je 10-letni objektivni rok za vložitev tožbe začel teči s 24. 5. 2001. Dela so bila izvedena šele v letu 2003. Šele tedaj je lahko začel teči zastaralni rok. Zmotno je tudi stališče prvega sodišča o poteku 3-letnega zastaralnega roka, saj je tožnik izpovedal, da je višino škode ugotovil šele z izvedenskim mnenjem z dne 11. 7. 2012. Napačno je tudi stališče prvega sodišča, da ni nastopilo pretrganje zastaranja 10-letnega roka za odgovornost proizvajalca za napake na proizvodu. Toženka je pripoznala dolg 19. 10. 2007. S tem je bilo pretrgano zastaranje. Prvo sodišče se ni opredelilo, ali je bila napaka v materialu ali v slabi izvedbi del. Prvo sodišče je zavzelo stališče, da naj bi pogodba o poravnavi z dne 19. 10. 2007 zapadla pod 2-letni zastaralni rok po 37.c členu ZVPot, pri čemer pa prvo sodišče ni ugotovilo odločilnih dejstev, ali je napaka v materialu ali pa v slabi izvedbi del. Toženka je le na splošno navajala, da vztraja pri ugovoru zastaranja, pri čemer se je ta ugovor nanašal le na garancijo, ki ni predmet obravnavanja, poleg tega pa je bila njena navedba, da so zastarani tudi vsi odškodninski zahtevki, povsem splošna. Gre za zahtevek iz pogodbenega razmerja, ki ni zastaral in v tem delu toženka ugovora zastaranja tudi ni podala.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvega sodišča je pravilna, delno tudi iz drugih materialnopravnih razlogov. V prvem sojenju je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek le zaradi napačnega stališča, da toženka ni pasivno legitimirana, zato je bilo predmet presoje pritožbenega sodišča v zadevi I Cp 3201/2014 le vprašanje toženkine pasivne legitimacije v tem sporu. Glede na trditveno podlago tožbe je moralo prvo sodišče presojati zadevo tudi z vidika določb ZVPot. Tožnik je trdil, da je kot naročnik (fizična oseba) v letu 2001 (tedaj Slovenija še ni bila članica EU) sklenil z izvajalcem I. d. o. o. pogodbo o izvedbi krovsko kleparskih del na njegovi stanovanjski hiši, pri čemer je toženka dobavila izvajalcu kritino za tožnikov objekt. Iz tožnikovih navedb je še izhajalo, da je toženka bila pooblaščena zastopnica proizvajalca kritine oziroma njen dobavitelj (uvoznik). Glede na tožnikove trditve je zato toženka bila pasivno legitimirana tako z vidika uveljavljane odškodnine za škodo, ki naj bi nastala na tožnikovem objektu oziroma njegovih stvareh (v letu 2001 veljavni 4. člen ZVPot), kot z vidika odprave napak po pogodbi o poravnavi z dne 19. 10. 2007 (priloga A7), s katero se je toženka zavezala odpraviti v tej listini navedene napake (ob upoštevanju trditev tožnika, da je toženka kasneje zavrnila odpravo napak in ob za tožnika najugodnejšem razumevanju njegovih trditev, da vtoževana terjatev zajema tudi strošek odprave tistih napak, ki se jih je toženka zavezala odpraviti v pogodbi z dne 19. 10. 2007 – da tožnik zahteva tudi plačilo zneska, potrebnega za odpravo teh napak s pomočjo drugega izvajalca). V tem delu je toženka s pogodbo o poravnavi pristopila k dolgu oziroma obveznosti izvajalca odpraviti napake.

6. Kolikor tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu zaradi zatrjevanih napak na kritini nastala na drugih njegovih stvareh, je pravilno stališče prvega sodišča, da je tožbeni zahtevek zastaral (v tem delu). Toženkine trditve so bile z vidika presoje ugovora zastaranja dovolj konkretizirane. Ker je tožnik zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, že leta 2007 oziroma najpozneje 2008, je bila tožba vložena po preteku 3-letnega zastaralnega roka (prvi odstavek 352. člena OZ, enako prvi odstavek 376. člena ZOR). Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka je odločilno, da oškodovanec ve oziroma da bi ob dolžni skrbnosti (prvi odstavek 6. člena OZ, enako prvi odstavek 18. člena ZOR) moral in mogel vedeti za škodo in povzročitelja, to pa je bilo glede tožnika najkasneje v letu 2008. Glede tega se tožnik ne more uspešno sklicevati na izvedensko mnenje z dne 11. 7. 2012 (da je šele tedaj zvedel za oba pogoja za začetek teka zastaralnega roka). V tem delu se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe.

7. Glede na potek subjektivnega zastaralnega roka pred vložitvijo tožbe je brezpredmetno razpravljanje o objektivnem zastaralnem roku. Pri tem je zmotno stališče prvega sodišča, da predstavlja rok iz 9. člena ZVPot objektivni zastaralni rok, saj gre za časovno omejitev proizvajalčeve odgovornosti za škodo, ki jo povzroči izdelek z napako, v trajanju 10 let od dneva, ko je dal ta izdelek v promet. Pogodba o poravnavi z dne 19. 10. 2007 ne more predstavljati pripoznave odškodninske obveznosti toženke, saj se ta pogodba ne nanaša na škodo na tožnikovih stvareh, ampak na odpravo napak izvajalčevega dela (bodisi zaradi napak v uporabljenem materialu bodisi zaradi slabe izvedbe del). S tega vidika ni aktualno niti vprašanje pretrganja zastaranja tožnikove odškodninske terjatve.

8. Za tisti del tožbenega zahtevka, ki temelji na pogodbi o poravnavi z dne 19. 10. 2007 in se nanaša na odpravo napak oziroma plačilo stroškov odprave teh napak (samo tistih napak, ki so opredeljene v pogodbi o poravnavi, v povezavi s trditvijo tožnika, da je toženka zavrnila odpravo napak iz pogodbe o poravnavi), je zmotno stališče prvega sodišča o zastaranju tega dela zahtevka. V tem obsegu gre za vprašanje pogodbene obveznosti, ki zastara v 5-letnem zastaralnem roku (ta je začel teči po 19. 10. 2007 oziroma glede na dogovorjeni rok sanacije spomladi 2008 in do vložitve tožbe še ni potekel – za ta primer ni aktualen rok iz 37.c člena ZVPot, ki se nanaša le na uveljavljanje jamčevalnega zahtevka proti izvajalcu storitve). Tudi ni šlo za nepogodbeno odškodninsko obveznost. Kljub temu je odločitev prvega sodišča o zavrnitvi (tudi) tega dela tožbenega zahtevka pravilna. Iz tožnikovih trditev ni razvidno, kateri del tožbenega zahtevka se dejansko nanaša na odškodninsko obveznost toženke zaradi zatrjevane škode na tožnikovih stvareh, kateri del tožbenega zahtevka za plačilo stroškov sanacije se nanaša na napake, ki se jih je toženka zavezala odpraviti s pogodbo o poravnavi in kateri del tožbenega zahtevka morda predstavlja strošek sanacije tistih napak, ki jih pogodba o poravnavi z dne 19. 10. 2007 ne zajema (glede teh toženka ne bi bila pasivno legitimirana, saj lahko ta del zahtevka bremeni le izvajalca krovsko kleparskih del na tožnikovem objektu, ne pa tudi toženko, zato bi bila zavrnitev tožbenega zahtevka, ki bi se nanašal na ta del terjatve, pravilna tudi zaradi pomanjkanja toženkine pasivne legitimcije).

9. Toženka je v tem pogledu izrecno opozorila na nesklepčnost tožbenih trditev (pripravljalna vloga z dne 20. 5. 2014), zato prvo sodišče ni bilo dolžno opraviti materialnoprocesnega vodstva v tej smeri. Tožnik je v tožbi trdil le, da zahteva povrnitev škode v znesku 72.100,00 EUR in se skliceval na izvedensko mnenje z dne 11. 7. 2012 kot del svojih tožbenih trditev, vendar pa tudi iz tega mnenja ni razvidno, katere postavke v okviru zneska 72.100,00 EUR predstavljajo škodo na tožnikovih stvareh in v kateri višini, katere postavke pa predstavljajo napake izvršenega dela ter so zajete v pogodbi o poravnavi z dne 19. 10. 2007 v celoti in v kateri višini (gledano z vidika za tožnika najugodnejšega razumevanja tožbenih trditev, da vse ostale postavke, ki ne predstavljajo škode na tožnikovih stvareh, predstavljajo napake, ki se jih je toženka zavezala odpraviti s pogodbo o poravnavi z dne 19. 10. 2007), oziroma katere postavke predstavljajo napake, zajete tudi v pogodbi o poravnavi, in v kateri višini, katere napake in v kateri višini pa v tej pogodbi niso zajete. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 6. 5. 2014 le povzema postavke „sanacijskih“ del iz izvedenskega mnenja, pri čemer jih ne razčleni na zatrjevano povzročeno škodo in na katerih stvareh ter na napake, ki bi bile zajete v pogodbi o poravnavi in zakaj, poleg tega pa jih ne opredeli niti po višini. Tako ni mogoče ugotoviti, kateri del tožbenega zahtevka se nanaša na odškodninsko terjatev zaradi škode na stvareh, kateri del tožbenega zahtevka pa na stroške sanacije zaradi odprave napak, s tem v zvezi pa tudi, ali so te napake zajete v pogodbi o poravnavi ali ne. Navedeno pomeni, da je tožba ostala nesklepčna (tožnik ni odpravil nesklepčnosti do konca glavne obravnave), zaradi česar je tožbeni zahtevek neutemeljen, zato je njegova zavrnitev utemeljena (tudi oziroma predvsem) iz tega razloga.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik ni uspel s pritožbo, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).