Jedro

Ker se je tožnik s sporazumom veljavno odpovedal vsem do datuma podpisa zapadlim denarnim terjatvam do tožene stranke, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je pravilno štelo, da se je tožnik s podpisom sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki ga ni izpodbijal, odpovedal v tem sporu vtoževanim terjatvam iz naslova dnevnic in dodatka za delovno dobo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporazum veljaven in ustvarja učinke med strankama. Nepoznavanje vseh okoliščin pred podpisom sporazuma (tožnik je trdil, da sporazuma ni prebral), je lahko razlog za izpodbojnost sporazuma, vendar bi moral tožnik v skladu z drugim in tretjim odstavkom 16. člena ZDR-1 napake volje uveljavljati v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za razloge izpodbojnosti (subjektivni rok) oziroma v roku do enega leta od dneva, ko je bila pogodba (sporazum) sklenjena. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da določba sporazuma, da stranki druga do druge nimata več nobenih finančnih zahtevkov iz naslova zapadlih obveznosti iz delovnega razmerja, ni nična in ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (86. člen OZ). Upoštevaje načelo, da morajo stranke pri sklepanju pogodb ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, pa na veljavnost sporazuma ne vpliva niti tožnikova izjava, da sporazuma ni prebral in ni vedel kaj podpisuje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 1.025,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2019 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 12,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2019 do plačila; 70,40 EUR mesečno za obdobje od 16. 3. 2018 do 30. 2. 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec; zakonske zamudne obresti od zneska 1.025,75 EUR za 18. 4. 2019; 528,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2018 do plačila, ter 968,00 EUR mesečno za obdobje od 16. 3. 2018 do 30. 2. 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na dolžnost tožene stranke odpreti račun na ime tožnika pri KD (III. točka izreka), in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati v korist tožnika prispevke iz naslova poklicnega zavarovanja v višini 70,40 EUR za vsak mesec v obdobju od marca 2018 do vključno marca 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 2.394,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Zavezanec za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji je tožena stranka v višini 7 % (VI. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik in navaja, da je bil tekom postopka angažiran izvedenec grafolog A. A., ki ni mogel z gotovostjo potrditi, da je podpis na sporazumu tožnikov, zato je naslovno sodišče prišlo do popolnoma napačnega zaključka glede podpisa sporazuma na podlagi izpovedi prič B. B. in C. C. Prav tako je tožena stranka sprva trdila, da je sporazum pripravil D. D., ki je bil v spornem času namestnik direktorja, tekom postopka pa je te navedbe spremenila, češ da je sporazum pripravila C. C., ki je seveda na sodišču potrdila, da naj bi tožnik podpisal sporni sporazum. Glede na navedeno bi sodišče moralo posumiti v verodostojnost pričanja C. C. B. B. pa je sin lastnika in dejanskega upravljalca podjetja, zato ščiti toženo stranko. Zakoniti zastopnik E. E. pa je kljub temu, da je bil opozorjen na izpoved resnice, izpovedal, da naj bi bil sporni sporazum, kot tudi dokument z naslovom "Odkaz" podpisan isti dan, kar pa zanesljivo ne drži, saj sta na obeh dokumentih različna datuma, zato bi sodišče moralo ugotoviti, da zakoniti zastopnik ni govoril resnice. Tožniku ni razumljivo, da je naslovno sodišče ob upoštevanju vseh navedb in pričanj prišlo do popolnoma napačnega zaključka, in če bi tožnik dejansko sporazum podpisal, nikakor ne bi vlagal tožbe zoper toženo stranko. Naslovno sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, v posledici tega pa napačno uporabilo materialno pravo in zavrnilo tožbeni zahtevek za čas pred podpisom sporazuma. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper I., V. in VI. točko izreka sodbe in sklepa se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži stroške postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče neutemeljeno tožniku dosodilo dnevnice za mesec marec 2019 in pri tem izhajalo iz napačne podlage, da je dokazno breme glede števila te-teh, na delodajalcu. Tožena stranka se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 191/2018. Glede na navedeno je sodišče po mnenju pritožbe sprejelo napačne zaključke, in sicer da je bil tožnik v mesecu marcu 2019, kot pomočnik voznika, na poti z različnimi vozniki 22 dni. Tožnik namreč navedenih dejstev z ničemer ni dokazal, pač pa je zgolj, kot navaja sodišče v svojih razlogih, navedel, da je bil povprečno v tujini 22 dni v mesecu. Dokaza v ta namen pa ni predložil. Prav tako so povsem pavšalne tožnikove navedbe, da je v času dela pri toženi stranki vozil po Zahodni Evropi - Italiji, Nemčiji in Avstriji. Tožnik v svojih trditvah ni konkretiziral voženj za mesec marec 2019, vsaj toliko, da bi podal trditve, koliko dni v tem mesecu je vozil. Na tako pavšalne trditve dokazno breme ne more preiti na toženo stranko. Dejstvo je, da tožena stranka ne razpolaga s potnimi nalogi, na katerih je naveden tožnik, saj tožnik takih nalogov v marcu 2019 ni oddal. Glede na navedeno je sodišče povsem napačno sklepalo glede dejanskega stanja ter na taki podlagi sprejelo napačno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Napačna pa je tudi odločitev sodišča v delu dosojenega dodatka na delovno dobo, saj je tožnik šele v tožbi podal navedbe glede predhodno pridobljene delovne dobe, dokaze za to pa je predložil šele na prvem naroku. Zato je zgrešen zaključek izpodbijane sodbe, da je tožena stranka kot delodajalec dolžna tožniku izplačati dodatek za delovno dobo. Sodišče je pri odločanju o zatrjevani delovni dobi kot dobo upoštevalo listino, ki kot taka, trditev glede delovne dobe niti ne potrjuje. Gre za listino iz katere izhaja t. im. pokojninska doba v času izdaje potrdila, torej po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožena stranka sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki od 16. 3. 2018 do 5. 4. 2019 na delovnem mestu voznik, za delovni čas 40 ur tedensko, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 11. 12. 2018. Navajal je, da mu tožena stranka v spornem času ni obračunavala dodatka za delovno dobo, prav tako ni prejel izplačanih dnevnic za opravljeno delo v tujini, niti mu niso bili plačani prispevki za poklicno zavarovanje, čeprav je izpolnjeval pogoje. Tožena stranka je trdila, da je tožnik opravljal delo pomožnega voznika, čeprav je po pogodbi bil razporejen na delovno mesto voznik in da je zahtevek tožnika iz naslova vtoževanih dnevnic ter dodatka za delovno dobo neutemeljen, saj tožnik ni predložil nobenega dokaza za svoje trditve. Prav tako je tožena stranka ugovarjala zahtevku tožnika s sklicevanjem na sporazum z dne 3. 4. 2019, v katerem sta stranki o prenehanju delovnega razmerja izrecno izjavili in potrdili, da druga do druge nimata materialnih in zapadlih denarnih zahtevkov. Iz sporazuma z dne 3. 4. 2019 izhaja, da je tožnik 5. 3. 2019 podal pisni predlog za prenehanje delovnega razmerja, posledično pa sta stranki sklenili sporazum dne 3. 4. 2019. V sporazumu je tožena stranka potrdila, da je tožnik opravil osebno razdolžitev in da ji je vrnil torbo, licenco, telefon in kartico pristopne kontrole, tožnik pa, da je od tožene stranke prejel vso osebno dokumentacijo, ki jo je v času opravljanja dela deponiral pri toženi stranki. Stranki sta potrdili, da druga do druge nimata odprtih zadev in da druga do druge nimata materialnih ter denarnih zahtevkov, razen plačila za opravljeno delo tožnika za čas od 1. 3. 2019 do dneva prenehanja delovnega razmerja. Na sporazumu sta podpisa obeh strank, in sicer direktorja tožene stranke in podpis tožnika.

8. Glede na to, da se tožnik ni spomnil, da bi navedeni sporazum podpisal in da je trdil, da podpis na sporazumu ni njegov, je sodišče postavilo sodnega izvedenca grafologa, ki je v svojem mnenju z dne 15. 11. 2022 označil podpis na sporazumu za nekoliko bolj verjetno tožnikov, kot ne. Izvedenec je pojasnil, da gre za podpis s tiskanimi črkami, ki omogoča nižjo stopnjo individualizacije, vendar je v pisnem mnenju navedel, da je večja verjetnost, da je podpis tožnikov, kot ne.

9. Sodišče je ob primerjavi dveh podpisov tožnika na dveh sklenjenih pogodbah o zaposlitvi in podpisu pooblastila odvetniku ter zaslišanja priče C. C., ki je sporazum pripravila ter obrazložila sam postopek podpisa sporazuma, zaključilo, da verjame da je tožnik podpisal sporni sporazum, četudi se tega ne spomni. Da je tožnik sporazum podpisal, je izpovedala tudi priča B. B., ki je bil ob samem podpisu prisoten in je pojasnil, da je tožnik podpisal sporazum v pisarni priče C. C. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je priča B. B. v sorodstvenem razmerju z zakonitim zastopnikom tožene stranke, vendar pa je ocenilo verodostojnost njegove izpovedi tudi glede na skladnost izpovedi z izjavo C. C., ki ni v sorodstvenem razmerju z B. B. in prav tako ni več zaposlena pri toženi stranki.

10. Do datuma podpisa sporazuma, tj. do 3. 4. 2019 so zapadli v plačilo vtoževani zneski iz naslova neizplačanih dnevnic, dodatkov za minulo delo in dodatkov za dodatno pokojninsko oziroma poklicno zavarovanje za obdobje od marca 2018 do februarja 2019. Ker se je tožnik s sporazumom veljavno odpovedal vsem do datuma podpisa zapadlim denarnim terjatvam do tožene stranke, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je pravilno štelo, da se je tožnik s podpisom sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 4. 2013, ki ga ni izpodbijal, odpovedal v tem sporu vtoževanim terjatvam iz naslova dnevnic in dodatka za delovno dobo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporazum veljaven in ustvarja učinke med strankama. Nepoznavanje vseh okoliščin pred podpisom sporazuma (tožnik je trdil, da sporazuma ni prebral), je lahko razlog za izpodbojnost sporazuma, vendar bi moral tožnik v skladu z drugim in tretjim odstavkom 16. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) napake volje uveljavljati v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za razloge izpodbojnosti (subjektivni rok) oziroma v roku do enega leta od dneva, ko je bila pogodba (sporazum) sklenjena. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da določba sporazuma, da stranki druga do druge nimata več nobenih finančnih zahtevkov iz naslova zapadlih obveznosti iz delovnega razmerja, ni nična in ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (86. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Upoštevaje načelo, da morajo stranke pri sklepanju pogodb ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, pa na veljavnost sporazuma ne vpliva niti tožnikova izjava, da sporazuma ni prebral in ni vedel kaj podpisuje.

11. Gre za primerljivo situacijo, kot jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo v zadevi VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019, ko je zavzelo stališče, da lahko delavec pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, prosto razpolaga in se ji tudi odpove tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem, v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej poravnava ali sporazume. Po določbi prvega odstavka 1053. člena OZ je lahko predmet poravnave vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga.

12. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče pri svoji odločitvi upoštevati, da izvedenec grafolog A. A. ni mogel z gotovostjo potrditi, da je podpis na sporazumu tožnikov, ter dati večjo težo izvedenskemu mnenju kot izpovedim prič, ki sta pristranski glede na sorodstveno razmerje z zakonitim zastopnikom tožene stranke. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedi priče C. C., ki ni več zaposlena pri toženi stranki in prav tako ni v sorodstvenem razmerju z njenim zakonitim zastopnikom in pravilno obrazložilo, da je izpoved C. C. potrdil tudi priča B. B., ter je sodišče zato priči verjelo, ne glede na sorodstveno razmerje z zakonitim zastopnikom.

13. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo navedbe zakonitega zastopnika E. E., ki je zaslišan kot priča izpovedal, da naj bi bila sporni sporazum kot tudi dokument z naslovom "Odkaz" podpisana istega dne, in glede na predložene listine v spis to dokazuje, da zakoniti zastopnik ni govoril resnice. Iz predložene listine "Odkaz" je razvidno, da gre za pisni predlog tožnika za prenehanje delovnega razmerja z dne 5. 3. 2019, sporazum pa je bil podpisan 3. 4. 2019, kar je bilo med strankama v postopku nesporno, zato tudi če bi se priča E. E. glede datumov zmotil, ne dokazuje, da je govoril neresnico.

14. Ker se je tožnik s sporazumom z dne 3. 4. 2019 veljavno odpovedal vsem, do datuma podpisa zapadlim denarnim terjatvam, je sodišče v tem delu njegov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo ter v nadaljevanju odločalo zgolj še o spornih nezapadlih terjatvah na dan podpisa sporazuma, kar pa izpodbija tožena stranka v pritožbi. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 191/2018), ki je zavzelo stališče, da mora delavec, v kolikor meni, da mu vtoževano število dnevnic pripada, navesti dejstva, ki to dejstvo potrjujejo in predložiti ustrezne dokaze. Ne gre za primerljivo zadevo. V zadevi, na katero se sklicuje tožena stranka, je šlo za spor o plačilu nadurnega dela.

15. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na 44. člen ZDR-1, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Delavec je upravičen do plačila stroškov v zvezi z delom in v relevantnem obdobju je toženo stranko zavezovala določba 76.a člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo, ki je v zvezi s pogoji za izplačilo in višino dnevnic za službena potovanja v tujini napotovala na uporabo Uredbe o davčni obravnavi povračil in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Tožnik je navedel, da je povprečno bil vsak mesec 22 dni v tujini, in sicer Italiji, Nemčiji in Avstriji, kar bi naj bilo razvidno iz potnih nalogov, s katerimi tožnik ne razpolaga in je predlagal, da jih predloži tožena stranka. Navedel je, da v tem času ni imel zagotovljene prehrane, prav tako pa mu tožena stranka ni izplačala dnevnic. Tožena stranka na poziv sodišča, naj predloži potne naloge bodisi voznika, ki ga je spremljal tožnik kot pomožni voznik, bodisi potne naloge, ki jih je oddal tožnik kot voznik v mesecu marcu 2019, teh ni predložila. Tožena stranka je navedla, da ne more ugotoviti, katere voznike je tožnik spremljal kot pomožni voznik ter potnih nalogov več ne hrani. Navedeno je potrdila F. F., referentka v računovodstvu tožene stranke.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožnik podal ustrezno trditveno podlago in predlagal dokaze v zvezi z vtoževanimi dnevnicami, zato je trditveno in dokazno breme prešlo na toženo stranko, ki pa potnih nalogov za mesec marec 2019 ni predložila z obrazložitvijo, da z njimi več ne razpolaga. Pravilno je sodišče zaključilo, da se tožena stranka ne more razbremeniti svojega dokaznega bremena z navedbo, da potnih nalogov za mesec marec 2019 ne hrani več, ker je po Zakonu o evidencah na področju dela in socialne varnosti dolžna poskrbeti, da vodi ustrezne evidence z zahtevanimi podatki. Zato so obširne pritožbene trditve tožene stranke, da tožnik ni zadostil trditvenemu bremenu o upravičenosti do plačila 22 dnevnic, neutemeljene.

17. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do dodatka za delovno dobo, ki ga je odmerilo za mesec marec 2019, v višini 70,40 EUR. Tožnik je predložil podatke predhodnih zaposlitvah (skupna delovna doba pred zaposlitvijo pri toženi stranki je znašala 14 let, 10 mesecev in 4 dni). Pri tem ni bistveno, da je tožnik navedbe o doseženi delovni dobi podal v tožbi, dokaze pa predložil šele na prvem naroku, saj jih je predložil pravočasno. Tožena stranka se ne more razbremeniti zakonske obveznosti s sklicevanjem, da je tožnik v času zaposlitve ni obvestil o trajanju skupne delovne dobe. Delodajalec je dolžan na podlagi 129. člena ZDR-1 delavcu plačati dodatek za delovno dobo, višina dodatka pa se določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Sodišče je pravilno dolžino skupne delovne dobe ugotovilo na podlagi overjenega prevoda kopije delovne knjižice in kopije potrdila pristojnega Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbske (priloga A8 - A9), zato so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi uporabilo listino, ki ne dokazuje delovne dobe.

18. Glede na vse navedeno in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.