Jedro

Razumljivost izreka ni vprašljiva, če se presoja v povezavi z utemeljitvijo sodbe, ki izrek dopolnjuje; tako ni dvoma, da je sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni eno leto in devet mesecev zapora poleg kazni, določene za obravnavano kaznivo dejanje, upoštevalo tudi enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani. Zato zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka po 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP ni podana.

Izrek

Pritožbi obdolženca in državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. čl. KZ ter mu določilo kazen pet mesecev zapora, nato pa na podlagi 1. odst. 48. čl. KZ, ob upoštevanju te kazni ter enotne kazni eno leto in sedem mesecev zapora iz "pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7.1.1998" izreklo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora. V to kazen mu je vštelo "v že prestano kazen po sodbi opr. št. I K 575/97 z dne 7.1.1998". Po 4. odst. 95. čl. ZKP pa je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi sta se pritožila državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in obdolženec brez navedbe pritožbenih razlogov in obrazložitve pritožbe. Državni tožilec je predlagal, da naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v odločbi o kazni in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obdolženčeva pritožba pa predloga ne vsebuje.

Višje državno tožilstvo je predlagalo zavrnitev obeh pritožb in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

1. K pritožbi državnega tožilca Pritožnikovo utemeljeno opozorilo na nejasnost izreka o enotni kazni višje sodišče ni ocenilo kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka (11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP), pač pa kot predlog državnega tožilca za izdajo popravnega sklepa. Nejasnost izreka izpodbijane sodbe povzroča dodaten stavek v pisno izdelani sodbi ("ob upoštevanju kazen pet mesecev in dvajset dni zapora iz preklicane pogojne obsodbe"), ki ga izvirnik sodbe ne vsebuje. Na predlog višjega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odst. 365. čl. ZKP izdalo popravni sklep (list. št. 84), s čimer je bila dosežena uskladitev pisno izdelane sodbe s sodbo, ki je bila razglašena (1. odst. 364. čl. ZKP).

Kljub navedeni uskladitvi izrek sodbe sicer še vedno ostaja nekoliko pomanjkljiv, ker pri naštevanju posameznih kazni kot podlage za izrek enotne kazni ni navedena tudi kazen pet mesecev in dvajset dni zapora iz preklicanega pogojnega odpusta in ker je naveden samo datum, ne pa tudi opravilna številka prejšnje sodbe. Ne glede na to pa razumljivost izreka po izdaji popravnega sklepa ne more biti več vprašljiva, če se presoja v povezavi z obrazložitvijo sodbe, ki pojasnjuje njegovo vsebino in s tem odpravlja omenjene pomanjkljivosti. Glede na obrazložietv tako ni dvoma, da je sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni eno leto in devet mesecev zapora upoštevalo poleg kazni pet mesecev zapora za obravnavano kaznivo dejanje tudi enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani (opr. št. K 575/97 z dne 7.4.1998). Zato po mnenju višjega sodišča zatrjevana procesna kršitev ni podana.

Ker v obrazložitvi pritožbe državni tožilec opozarja tudi na kršitev kazenskega zakona, je moralo pritožbeno sodišče odgovoriti tudi na te pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje določb o enotni kazni "ni uporabilo dvakrat", kot zatrjuje pritožnik. Pri izreku enotne kazni po določbi 1. odst. 48. čl. KZ je kot osnovo za izrek pravilno upoštevalo enotno kazen, ki je postala pravnomočna in izvršljiva in ne posameznih določenih kazni.

Pritožnik pravilno ugotavlja, da je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil v času pogojnega odpusta po sodbi opr. št. I K 141/95. Vendar pa sodišče prve stopnje v tem primeru ni imelo zakonske podlage za odločanje o preklicu pogojnega odpusta. Po določbi 6. odst. 110. čl. KZ se sme namreč pogojni odpust preklicati najpozneje v enem letu, odkar je čas pogojnega odpusta pretekel; ta čas je v konkretnem primeru potekel 20.7.1997 Da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki ima lahko za posledico preklic pogojnega odpusta, pa je bilo z izpodbijano sodbo ugotovljeno šele 19.8.1998. Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja državni tožilec, torej po navedenem niso podani.

2. K pritožbi obdolženca Obdolženčeva pritožba je brez razlogov in obrazložitve, ki bi se dotikala bistva presojene stvari, pač pa pritožnik v pritožbi med drugim navaja, da bo "pritožbo napisal, ko bo ozdravel".

Pritožbo s takšno vsebino, ki je bila vložena v korist obdolženca, je bilo višje sodišče dolžno preizkusiti v mejah, ki jih določa 2. odst. 383. čl. ZKP, torej glede posameznih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca ter v odločbi o kazni. Omenjenih kršitev kazenskega zakona višje sodišče ni ugotovilo. Kot primerno je ocenilo tudi kazen, ki je bila obdolžencu izrečena za storjeno kaznivo dejanje. Obdolženec je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti res storil med prestajanjem pripora, vendar pa podatki o obdolženčevem dosedanjem življenju in kazenskih obsodbah, potrjujejo oceno, da je obdolženec pogost storilec kaznivih dejanj in da je tudi obravnavano kaznivo dejanje izraz njegove osebnosti.

Tudi obseg in vsebina groženj, ki jih je obdolženec v pismu izrekel državnemu tožilcu, višje sodišče prepričujejo, da je izrečena zaporna kazen prilagojena teži dejanja in stopnji obdolženčeve krivde, kot tudi njegovi osebnosti.

Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče kot neutemeljeno zavrnilo tudi obdolženčevo pritožbo.

Iz enakih razlogov kot na prvi stopnji je bil obdolženec oproščen tudi plačila stroškov pritožbenega postopka (4. odst. 95. čl. v zvezi s 1. odst. 98. čl. ZKP).