Jedro

Objekt, ki je stal na mestu obravnavane gradnje, je bil pred to gradnjo v celoti odstranjen, torej ne more iti ne za obnovo ne za rekonstrukcijo tega objekta. Po presoji sodišča je zato to gradnjo treba šteti za novogradnjo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je izpodbijano odločbo tožniku naložila, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo kmetijskega objekta na zemljišču s parc. št. 436/2 k.o. ..., ker je nelegalna gradnja (1. točka izreka) in ta objekt do 15. 8. 2013 odstraniti ter vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka), sicer bo začet postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za obravnavani objekt so bile izrečene tudi prepovedi iz 168. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka), poleg tega pa je bilo odločeno, da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je bilo na podlagi inšpekcijskega pregleda ugotovljeno, da je bila po odstranitvi prejšnjega objekta pričeta gradnja novega, tako, da so na novih točkovnih temeljih postavljeni armirano betonski stebri na tlorisni površini 3,6 m x 7,1 m. Gre za gradnjo kmetijskega objekta, in sicer senika ter remize za stroje. Zemljišče obravnavane gradnje se po prostorskem aktu nahaja na območju za stanovanja, na katerem ni dovoljena gradnja kmetijskih objektov. Po določbah Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba) bi bilo na tem zemljišču mogoče brez gradbenega dovoljenja zgraditi le majhno stavbo kot dopolnitev obstoječe pozidave, površine do vključno 20 m2, obravnavani objekt pa ima tlorisno površino 25, 5 m2. Poleg tega se objekt nahaja v varovanem območju kulturne dediščine, zato bi ga bilo mogoče šteti za enostavnega le v primeru, če bi bilo zanj pridobljeno predpisano soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki pa ni bilo pridobljeno. Iz navedenih razlogov prvostopenjski organ ugotavlja, da je bila kršena določba Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), po kateri se gradnja novega objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Če se taka gradnja izvaja brez gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, v obrazložitvi pa se sklicuje na drugi odstavek 3. a člena ZGO-1, po katerem se enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskima aktom. Poleg tega ponavlja ugotovitev prvostopenjskega organa, da obravnavanega objekta ni mogoče šteti za enostavni objekt, ker zanj ni bilo pridobljeno predpisano soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Dodaja še, da v primeru nelegalne gradnje drugačnega ukrepa, kot je bil izrečen, zakon ne predvideva.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je lastnik nestanovanjske stavbe na predmetni parceli, da se ta stavba že od izgradnje leta 1967, deloma 1986, uporablja za kmetijski namen, in da je za prizidek lesenega senika v dimenzijah 3,50 m x 3,80 m njegov pravni prednik pridobil ustrezno upravno dovoljenje – potrditev o priglasitvi del. Leseni senik je bil povsem dotrajan in se je že rušil, tožnik pa je na Upravni enoti Tržič dobil informacijo, da za rekonstrukcijo oziroma vzdrževalna dela na tej stavbi ne potrebuje gradbenega dovoljenja.

Meni, da obravnavana gradnja ni nelegalna, saj ima za „leseni senik v sklopu stavbe št. 244 k.o. ... tlorisnih dimenzij 3,50 m x 3,80 m“ potrdilo o priglasitvi del, izvedel pa je „samo rekonstrukcijo tega objekta na točno istih mestih in iste dimenzije“. Inšpektorica meritev objekta ni izvedla po etapah, kot so bila pridobljena dovoljenja za gradnjo, namreč 3,50 m x 3,80 m v letu 1986, 3,80 m x 3,60 m pa aprila 2013, „po pogojih za gradnjo enostavnega objekta“. Dodaja, da je pri gradnji upošteval vse pogoje iz lokacijske informacije.

Objekt nikoli ni bil registriran ali razglašen za kulturni spomenik, tako iz lokacijske informacije kot iz dopisa Zavoda za varstvo kulturne dediščine pa izhaja, da tožnik za gradnjo tega objekta ne potrebuje nikakršnega soglasja zavoda.

Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in ustavi postopek, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je mogoče povzeti, da toženka obravnavano gradnjo šteje za novogradnjo enotnega objekta v navedenih dimenzijah, in sicer zato, ker je bil objekt, ki je na istem mestu stal prej, v celoti odstranjen. Tožnik sicer tej ugotovitvi izrecno ne ugovarja, meni pa, da del obravnavane gradnje predstavlja rekonstrukcijo objekta, ki je bil zgrajen na podlagi ustreznega upravnega dovoljenja, del pa novogradnjo, ki se je izvajala v skladu s pridobljeno lokacijsko informacijo, in zanjo ne potrebuje gradbenega dovoljenja. Vprašanje, ali je obravnavano gradnjo treba šteti za novogradnjo, ali pa (vsaj deloma) za rekonstrukcijo, je za odločitev v zadevi pomembno zato, ker je toženka izpodbijano odločbo oprla na določbo prostorskega akta, ki na predmetnem območju ne dovoljuje gradnje kmetijskih objektov, vendar pa je po drugi strani dovoljena obnova oziroma rekonstrukcija obstoječih objektov.

Tožnik dejanske ugotovitve toženke, da je bil objekt, ki je stal na mestu obravnavane gradnje, v celoti odstranjen, v ničemer ne izpodbija in svoje stališče, da gre pri tej gradnji za rekonstrukcijo, opira le na navedbo, da je izvedena na istem mestu in v enakih dimenzijah kot prej obstoječi objekt. Po ustaljeni upravnosodni praksi v primeru, če je objekt odstranjen do tolikšne mere, da ne ustreza več temeljnim značilnostim take vrste objekta, ni več mogoče govoriti o rekonstrukciji. Opredelitev rekonstrukcije iz 7.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 namreč pojem rekonstrukcije izrecno veže na obstoječ objekt, njegovo prilaganje oziroma spremembe. Če objekta ni več, tudi rekonstrukcija smiselno ni možna, kar pomeni, da je vprašanje obstoja objekta, na katerem se vrši rekonstrukcija, bistvenega pomena za razmejitev med rekonstrukcijo in novogradnjo. Enako smiselno velja tudi za obnovo.

Ker je bil objekt, ki je stal na mestu obravnavane gradnje, pred to gradnjo v celoti odstranjen, torej ne more iti ne za obnovo ne za rekonstrukcijo tega objekta. Tudi po presoji sodišča je zato to gradnjo treba šteti za novogradnjo.

Med strankama ni sporno, da zemljišče gradnje spada v območje, ki ga Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Tržič (v nadaljevanju PUP) opredeljuje kot območje stanovanjske gradnje (oznaka „S“), v katerem so po drugem odstavku 7. člena PUP dopustne dejavnosti stanovanj, spremljajočih dejavnosti za potrebe stanovanjskih območjih, kvartarnih dejavnosti in proizvodnih dejavnosti, ki ne motijo okolice in po bruto tlorisni površini ne presegajo 120 m2. Med strankama ni sporno niti to, da je obravnavani objekt namenjen kmetijski dejavnosti, kar pomeni, da je njegova gradnja v nasprotju z navedeno določbo PUP. Kot pravilno navaja toženka, po drugem odstavku 3. a člena ZGO-1 enostavnih objektov, za gradnjo katerih sicer ni potrebno gradbeno dovoljenje, ni dovoljeno postavljati v nasprotju s prostorskim aktom. Sodišče se zato strinja tudi z ugotovitvijo toženke, da obravnavana gradnja pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja ne izpolnjuje, da bi zanjo pridobil gradbeno dovoljenje, pa tožnik niti ne trdi.

Ugotovitev toženke, da gre za nelegalno gradnjo, je že iz navedenih razlogov pravilna in zakonita, zato je vprašanje, ali bi bilo treba za to gradnjo pridobiti še kakršnakoli soglasja, za odločitev v zadevi brezpredmetno.

Glede na povedano tožba ni utemeljena, zato jo je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.