Jedro

Položaj tožnika kot denacionalizacijskega upravičenca in položaj tožnika kot zemljiškoknjižnega lastnika, ki se je v zemljiško knjigo vknjižil na podlagi ZLNDL, nista enaka. Tisti, ki so ob uveljavitvi ZLNDL imeli pravico uporabe na nepremičninah (toženka) in so na tej podlagi postali lastniki teh nepremičnin, imajo zoper tistega, ki je vpisan kot lastnik (tožnik), čeprav ob uveljavitvi ZLNDL ni imel pravice uporabe, vložijo lastninsko tožbo. To velja tudi v primeru, če se je zemljiškoknjižni lastnik vpisal v zemljiško knjigo na podlagi ZLNDL, ker je pred tem imel vknjiženo pravico uporabe, pa je dejansko ni imel, saj vpis pravice uporabe ni bil konstitutivne narave. Še toliko bolj to velja, če se je (sedanji) zemljiškoknjižni lastnik v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik na podlagi ZLNDL, pa (v zemljiški knjigi vpisane) pravice uporabe niti ni imel in zato tudi ne podlage za njeno vknjižbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik (oziroma toženec po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnik) je vložil tožbo zoper toženko (oziroma tožnico po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženka) za izročitev nepremičnine parc. št. 1293/2 k. o. ... v neposredno posest ter plačilo uporabnine, toženka pa je z nasprotno tožbo (po združitvi zadev) od tožnika zahtevala ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini, podrejeno pa ugotovitev, da vknjižba lastninske pravice tožnika ni v skladu z določbami Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Sodišče prve stopnje je izdalo delno sodbo in razsodilo, da je toženka dolžna tožniku izročiti sporno nepremičnino v posest in upravljanje ter zavrnilo zahtevek toženke za ugotovitev lastninske pravice na njej. S sklepom je zavrglo podrejeni tožbeni zahtevek toženke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za izročitev sporne nepremičnine v posest in upravljanje ter ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi tako, da je ugotovilo, da je njena lastnica toženka. Razveljavilo je sklep prvostopenjskega sodišča o zavrženju podrednega zahtevka po nasprotni tožbi.

3. Tožnik je zoper drugostopenjsko sodbo vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrne in tožbenemu zahtevku po tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje temu sodišču ter toženki naloži povrnitev priglašenih stroškov na vseh stopnjah.

4. Tožnik navaja, da v času uveljavitve ZLDNL ni bil samo imetnik pravice uporabe, ampak je bil že takrat zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine. Iz zemljiškoknjižnega izpiska št. 13358/94 z dne 3. 10. 1994 izhaja, da je na ta dan na sporni parceli vknjižena lastninska pravica v korist tožnika, istočasno pa je bila vknjižena družbena lastnina. Tožnik je bil vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik sporne parcele na podlagi vloženega predloga z dne 18. 11. 1997 po poizvedovalnem zapisniku z dne 12. 1. 1970 in 3. člena ZLNDL. Najmanj od leta 1970 je zato tožnik lastnik sporne parcele (od nastavitve nove zemljiške knjige), res pa je bila istočasno na njej vknjižena tudi družbena lastnina. Namen ZLNDL ni bil razlastiti obstoječe zemljiškoknjižne lastnike. Toženka ni imela vpisane pravice uporabe, dejansko posest je imelo P. d. d., in sicer že od 1927 do 1950, ko je bil tožnik (razen v času II. svetovne vojne) vpisan v zemljiško knjigo brez omejitev. Upravna odločba o nacionalizaciji z dne 12. 12. 1960 ni bila v celoti izvedena, saj je v zemljiški knjigi ostala vpisana lastninska pravica tožnika. Na podlagi ZLDNL je zato lahko tožnik dosegel, da se je izbrisala le družbena lastnina, njegova lastninska pravica pa je ostala vknjižena.

5. Sodišče druge stopnje ni pravilno določilo imetnika pravice uporabe. V zemljiško knjigo vpisana lastninska pravica leta 1997 je posledica dejstva, da je bil tožnik lastnik objektov na zemljišču (grobov). Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih v 12. členu določa, da če je stavba, na kateri ima kdo lastninsko pravico, v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, ima njen lastnik pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba obstaja. Ker lastninska pravica na objektih nikoli ni bila odvzeta, je tožnik ex lege imetnik pravice uporabe. Odločitev drugostopenjskega sodišča je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in obstajajo nasprotja med razlogi sodbe in vsebino listin. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je bila lastninska pravica tožnika na zemljišču vpisna že pred uveljavitvijo ZLDNL (od 1970 do 1997).

6. Pritožbeno sodišče je kršilo načelo res iudicata, ker je mimo pravnih sredstev, ki jih določa zakonodaja, spremenilo pravnomočno odločbo, in sicer sklep Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 9034/97 o vpisu tožnikove lastninske pravice v zemljiško knjigo. Odločbo je mogoče izpodbiti le z ustreznimi pravnimi sredstvi ali z izbrisno tožbo, tega pa (pravočasno) ni več mogoče storiti.

7. Pritožbeno sodišče je kršilo ustavno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in ustavno pravico do enakega sodnega varstva iz 22. člena URS. Ustavno sodišče RS je v odločbah Up-20/10-18 z dne 2. 3. 2012 in Up 457/09 z dne 28. 9. 2011 zavzelo stališče, da glede lastninske pravice, o kateri je bilo pravnomočno odločeno v denacionalizacijskem postopku, ni več mogoče odločati v pravdnem postopku, saj gre v nasprotnem primeru za poseg v zasebno lastnino. Revident je po pozivu Upravne enote Maribor, naj zahtevo za vrnitev sporne nepremičnine v denacionalizacijskem postopku umakne, ker je bil izveden vpis v zemljiško knjigo na podlagi ZLNDL, to storil in zato ni bila izdana denacionalizacijska odločba. Upravičeno se je zanašal na pravnomočni sklep Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 9034/97, ki je bil vročen toženki, a zoper njega ni ugovarjala niti ni v roku 3 let vložila izbrisne tožbe. Položaj tožnika bi moral biti v tem primeru varovan enako, kot če bi bila izdana denacionalizacijska odločba, saj gre v obeh primerih za način pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona. V zvezi s tem opozarja na odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-224/00-15 z dne 19. 10. 2000 in U-I-315/04-6 z dne 16. 3. 2006. 8. Zmotno je sklicevanje drugostopenjskega sodišča na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 634/2007 z dne 1. 7. 2010 glede tega, da sklep o vpisu v zemljiško knjigo v sistemu družbene lastnine ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe, zato je treba ugotoviti, kdo je bil imetnik pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL. Judikat ni uporabljiv v obravnavani zadevi, saj je bilo tam bistveno vprašanje, kdo postane lastnik funkcionalnega zemljišča k stavbi po določbah Zakona o urejanju naselij in posegov v prostor in Stanovanjskega zakona. Slednji v 190. členu določa, da med skupne dele večstanovanjske stavbe spadajo zemljišča, na katerih so imeli na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe etažni lastniki, ne glede na to ali so bila ta zemljišča ob uveljavitvi ZLNDL določena kot funkcionalno zemljišče. Glede pokopališča pa ni zakonske podlage, ki bi določala domnevo, kdo je uporabnik spornega zemljišča, zato je sodišče dolžno upoštevati splošno določbo 3. člena ZLNDL.

9. Tožnik je vložil dopolnitev revizije, imenovano „Dokazni predlog k reviziji“, ki je revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj je bila vložena po izteku roka za vložitev revizije.

10. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in obrazloženo predlagala njeno zavrnitev.

11. Revizija ni utemeljena.

12. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednja pravno odločilna dejstva: - leta 1927 je parc. št. 1293/2 k. o. ... kupil prednik tožnika; - od leta 1931 je na njej pokopališče; - tožnik posesti od konca II. svetovne vojne ni imel, nepremičnina je še vedno v posesti toženke; - drugostopenjsko sodišče je ob ponovnem vpogledu v izpiske iz zemljiške knjige iz različnih obdobij ugotovilo, da je bila na podlagi pravnomočne odločbe Oddelka za finance na Občinskem ljudskem odboru ... z dne 26. 12. 1959 na spornem zemljišču vknjižena družbena lastnina in kot upravni organ v zemljiški knjigi zaznamovana občina ... (pravna prednica toženke); - na dan uveljavitve ZLNDL (25. 7. 1997) je imela toženka pravico uporabe; - tožnik se je na predlog z dne 18. 11. 1997 na podlagi poizvedovalnega zapisnika (in 3. člena ZLNDL) na sporni nepremičnini uspel vknjižiti kot lastnik; - tožniku je ob uveljavitvi ZLDNL glede sporne parcele tekel denacionalizacijski postopek. Tožnik je kot denacionalizacijski upravičenec vložil zahtevo za denacionalizacijo zoper toženko kot denacionalizacijsko zavezanko po prvem odstavku 51. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), vendar o zadevi ni bilo vsebinsko odločeno, saj je svojo zahtevo po vpisu v zemljiško knjigo 28. 10. 1999 (na podlagi predloga iz prejšnje alineje) umaknil. 13. Tožnikove trditve, pri katerih vztraja tudi v reviziji, da je bil ves čas od nakupa sporne nepremičnine leta 1927 lastnik sporne nepremičnine, nimajo podlage v ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga na revizijski stopnji ni (več) dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da tožnik ni bil zemljiškoknjižni lastnik sporne parcele vse od vknjižbe družbene lastnine v letu 1960 do leta 1997, ko se je (ponovno) vpisal v zemljiško knjigo. Iz izpiska iz leta 1994 ne izhaja, da je lastnik sporne nepremičnine tožnik, ampak je na zemljišču vpisana družbena lastnina (pravica uporabe v tej (novi) zemljiški knjigi ni vpisana). Iz starejšega zemljiškoknjižnega izpiska pa izhaja, da je imela pravico uporabe na nepremičnini pravna prednica toženke.

14. Tožnik ni ex lege postal imetnik pravice uporabe, saj je bila ta pravica dodeljena toženkini prednici na podlagi pravnomočne odločbe Oddelka za finance pri Občinskem ljudskem odboru ... z dne 26. 12. 1959, št. 04/2-8921/1-59, ki je imela nepremičnino v posesti in z njo tudi de facto upravljala. Iz navedene odločbe ne izhaja, da bi bili objekti na nepremičnini izvzeti iz družbenolastninskega režima. Trditev, da je bil tožnik ves čas lastnik objektov na zemljišču (grobov), zato nima podlage v spisu.

15. Revizijski očitki kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da obstajajo nasprotja med razlogi sodbe in vsebino listin, so neutemeljeni. Pritožbeno sodišče se je do vseh odločilnih dejstev opredelilo in svojo odločitev v zadostni meri in jasno obrazložilo. Opredelilo se je tudi do dejstva, ki ga tožnik v reviziji posebej izpostavlja, da je bila lastninska pravica tožnika na zemljišču v zemljiško knjigo vpisna od 1970 do 1997 (že pred uveljavitvijo ZLDNL), in sicer je ugotovilo, da je bila od leta 1960 na zemljišču vknjižena družbena lastnina, od 1997 pa je kot lastnik v zemljiško knjigo vknjižen tožnik.

16. Lastninska pravica po ZLNDL se ne pridobi z vpisom, ampak na podlagi zakona,(1) zato ni utemeljen revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče s svojo odločitvijo kršilo načelo res iudicata. Zemljiškoknjižni sklep Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 9034/97 o vknjižbi lastninske pravice v zemljiško knjigo ne pomeni meritorne odločbe, ki bi bila podlaga za vknjižbo lastninske pravice, ampak le sklep, s katerim je bila izvedena vknjižba na podlagi zakona (ZLNDL). Zato tudi ni utemeljen očitek, da bi morala toženka odločbo izpodbiti z ustreznimi pravnimi sredstvi ali izbrisno tožbo, česar ni več mogoče pravočasno storiti. Lastninska pravica kot absolutna pravica ne zastara, zato tudi tožbe, s katerimi se lastninska pravica varuje, ne smejo biti časovno omejene.(2) Pravno naravo izbrisne tožbe je v primerih, ko jo vlaga stvarnopravni upravičenec, dejansko mogoče primerjati z naravo reivindikacijske tožbe (vrnitev lastninske pravice v razmerju do tretjih oseb). Ker uveljavljanje lastninskega zahtevka kot temeljnega stvarnopravnega zahtevka ni časovno omejeno, tudi vložitev izbrisne tožbe, s katero lastnik doseže erga omnes učinek svoje lastninske pravice, ne more biti vezano na rok.(3) Sodna praksa pa glede tega, ali mora tisti, ki trdi, da je dejanski imetnik pravice uporabe, svoj položaj varovati le z ugotovitveno tožbo ali je mogoča tudi izbrisna tožba, če je kumulirana z ugotovitvenim zahtevkom, ali (primarno) le z izbrisno tožbo, dopušča vse tri opcije.(4)

17. Večina nepremičnin v družbeni lastnini se je lastninila na podlagi predpisov, ki so bili sprejeti v obdobju od leta 1991 do leta 1997. ZDen ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (1. člen ZDen). Njegov namen je v popravi krivic, ki so bile zlasti v povojnem obdobju storjene s podržavljanjem premoženja na podlagi predpisov, izdanih do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963 (1. do 5. člen ZDen). Krivice naj bi se popravile tako, da se upravičencem vrne podržavljeno premoženje v naravi oziroma z odškodnino, če vrnitev v naravi ni mogoča. Tiste nepremičnine, ki niso bile predmet lastninjenja po drugih zakonih, so se lastninile na podlagi ZLNDL. Zakon je subsidiarne narave in naj bi veljal za vse tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja še ni uredil drug predpis, in na ta način zaključil lastninjenje.(5) Ne glede na to pa je bil zaradi svoje splošnosti in enostavnosti pogosto uporabljen kot prvi.(6) Metoda lastninjenja, ki jo je uvedel ZLNDL, je ex lege sprememba pravice uporabe nepremičnine v lastninsko pravico tako, da se z uveljavitvijo zakona imetniku pravice uporabe spremeni v lastninsko pravico. Nepremičnine, na katerih ima pravico uporabe država, občina ali mesto, postanejo lastnina teh javnih subjektov. Predpostavka za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v družbeni lastnini po ZLNDL je torej pravica uporabe na tej nepremičnini v času uveljavitve zakona (2. in 5. člen ZLNDL). V 8. členu ZLNDL izrecno določa tudi razmerje med lastninsko pravico, pridobljeno na podlagi ZDen in ZLDNL, in sicer tako, da vknjižba lastninske pravice po ZLNDL nima pravnih posledic za stranke v postopku po ZDen.

18. Tožnik v tej pravdi kot zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine, ki se je v zemljiško knjigo vpisal na podlagi ZLNDL (zato pa kot denacionalizacijski zavezanec umaknil zahtevo v postopku denacionalizacije), zahteva izročitev sporne nepremičnine v posest (in plačilo uporabnine) od toženke, ki z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev lastninske pravice na isti nepremičnini, ker trdi, da je bila v času uveljavitve ZLNDL ona imetnica pravice uporabe sporne nepremičnine in je zato na podlagi 5. člena ZLNDL postala njena lastnica. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da je za odločitev v zadevi pomembno, kdo je bil v času uveljavitve ZLNDL imetnik pravice uporabe na spornem zemljišču. Iz ugotovitev pritožbenega sodišča izhaja, da je bila sporna parcela nacionalizirana na podlagi pravnomočne odločbe Oddelka za finance na Občinskem ljudskem odboru ... z dne 26. 12. 1959, s katero je bila na spornem zemljišču vzpostavljena in vknjižena družbena lastnina. Kot upravni organ je bila določena in v zemljiški knjigi zaznamovana pravna prednica toženke. Sodišče druge stopnje je na podlagi tega in na podlagi ugotovitve, da je imela toženka sporno zemljišče ves čas v posesti in z njim preko P. d. d., tudi upravljala, ugotovilo, da je imela toženka pravico uporabe na spornem zemljišču ves čas, tudi v času uveljavitve ZLNDL (25. 7. 1997). Tožnik se je sicer po predlogu z dne 18. 11. 1997 na podlagi poizvedovalnega zapisnika RZ 528/69-2238 z dne 12. 1. 1970 (in 3. člena ZLNDL) uspel na sporni nepremičnini vknjižiti v zemljiško knjigo kot lastnik, vendar za to ni bilo podlage. V navedenem zapisniku in posestnem listu je bilo ugotovljeno (le), da sta parceli 1293/2 in 1299, obe k. o. ..., ki ustrezata stari parceli št. 793 k. o. ..., v družbeni lasti, tožnik je naveden kot bivši lastnik. Pravica uporabe tožnika ni razvidna niti iz zapisnika niti ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Iz zemljiškoknjižnega izpiska nasprotno izhaja le pravica uporabe toženke.

19. Tožnik kot lastnik zemljišča pred nacionalizacijo nikoli ni imel pravice uporabe na tem zemljišču, tudi ne v času uveljavitve ZLNDL, kar posledično pomeni, da lastninske pravice tudi v letu 1997 ne glede na vpis v zemljiško knjigo na podlagi 3. člena ZLNDL ni mogel pridobiti. Sam vpis v zemljiško knjigo tožniku ne daje enakega pravnega položaja, kot bi ga imel, če bi bilo o njegovem upravičenju denacionalizacijskega upravičenca odločeno s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji.(7) Zato sklicevanje revidenta na odločbi Ustavnega sodišča RS Up-20/10-18 in Up 457/09 ni ustrezno, saj položaj tožnika kot denacionalizacijskega upravičenca in položaj tožnika kot zemljiškoknjižnega lastnika, ki se je v zemljiško knjigo vknjižil na podlagi ZLNDL, nista enaka. Tisti, ki so ob uveljavitvi ZLNDL imeli pravico uporabe na nepremičninah (toženka) in so na tej podlagi postali lastniki teh nepremičnin, imajo zoper tistega, ki je vpisan kot lastnik (tožnik), čeprav ob uveljavitvi ZLNDL ni imel pravice uporabe, materialnopravno upravičenje za vložitev lastninske tožbe. To velja tudi v primeru, če se je zemljiškoknjižni lastnik vpisal v zemljiško knjigo na podlagi ZLNDL, ker je pred tem imel vknjiženo pravico uporabe, pa je dejansko ni imel, saj vpis pravice uporabe ni bil konstitutivne narave.(8) Še toliko bolj to velja, če se je (sedanji) zemljiškoknjižni lastnik v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik na podlagi ZLNDL, pa (v zemljiški knjigi vpisane) pravice uporabe niti ni imel in zato tudi ne podlage za njeno vknjižbo.

20. Vsa upravičenja do denacionalizacije, ki jih je tožnik kot denacionalizacijski upravičenec imel pred vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo, dokler je tekel denacionalizacijski postopek, je (glede na potek roka za njeno vložitev) z umikom zahteve za denacionalizacijo izgubil, tudi če lastninske pravice po ZLNDL na koncu ni pridobil oziroma jo je izgubil. Zahtevo za denacionalizacijo je zato umaknil na lastno tveganje. Šele v reviziji (prepozno in neizkazano) tožnik trdi, da ga je Upravna enota Maribor pozvala, naj zahtevo za vrnitev sporne nepremičnine umakne. Dejstvo, da je bil tožnik s strani upravnega organa zaveden, bi bilo sicer v luči varstva ustavne pravice do zasebne lastnine iz 33. člena URS lahko pomembno,(9) a ga revizijsko sodišče na tej stopnji ne more (več) upoštevati. V (tem) pravdnem postopku sodišče tudi ne more odločati o morebitni odškodnini za podržavljena zemljišča, ki jih prejšnjemu lastniku ni bilo mogoče vrniti v naravi.(10)

21. Upoštevajoč navedeno, zlasti pa okoliščino, da je bila toženka (oziroma njena pravna prednica) imetnica pravice uporabe na sporni nepremičnini na presečni datum (ob uveljavitvi ZLNDL 25. 7. 1997), je pravilen materialnopravni zaključek pritožbenega sodišča, da je toženka lastninsko pravico na njej pridobila na podlagi 5. člena ZLNDL.

22. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

23. Vrhovno sodišče ni odločalo o stroških, ker jih toženka ni priglasila.

Op. št. (1): Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-2677/08-21 z dne 15. 4. 2010. Op. št. (2): M. Tratnik in R. Vrenčur, Zemljiškoknjižno pravo, Inštitut za nepremičninsko pravo Maribor, Maribor 2008, str. 48. Op. št. (3): Več o tem glej J. Hudej, Časovna (ne)omejenost izbrisne tožbe (na primeru lastninske pravice), Pravnik, št. 7-8/2012, str. 529. Op. št. (4): Glej J. Hudej, Izbrisna tožba – analiza aktualne sodne prakse s komentarjem, PiD, 2014/8, str. 1445 - 1461, http://sodisce.iusinfo.si/LITE/Besedilo.aspx?SOPI=L030Y2014V8P1445-1461N1 (str. 7).

Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 159/2006 z dne 12. 7. 2008, II Ips 38/2007 z dne 3. 12. 2009, II Ips 440/2008 z dne 24. 11. 2011, II Ips 438/2008 z dne 9. 2. 2012 in II Ips 882/2009 z dne 20. 7. 2013. Op. št. (5): M. Damjan, Lastninjenje nekdanjih dobrin v splošni rabi in varstvo javnega interesa, Pravni letopis 2009, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 137. Op. št. (6): Prav tam, str. 138. Op. št. (7): Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-2677/08-21 z dne 15. 4. 2010, 16. točka obrazložitve.

Op. št. (8): Odločba Ustavnega sodišča RS Up-2677/08-21 z dne 15. 4. 2010. Tudi očitek pritožbenemu sodišču, da je sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 634/2007 z dne 1. 7. 2010 neustrezno, je neutemeljen. Judikat je uporabljiv z vidika (ne)konstitutivnosti vpisa pravice uporabe v zemljiško knjigo, in ne z vidika domneve, kdo ima pravico uporabe, saj toženka ne zatrjuje svoje pravice uporabe na podlagi domneve, ampak na podlagi odločbe Oddelka za finance pri Občinskem ljudskem odboru ... z dne 26. 12. 1959, št. 04/2-8921/1-59. Op. št. (9): Prim. odločbe Ustavnega sodišča RS Up–696/08 z dne 13. 5. 2010 in Up–1061/12 z dne 29. 5. 2014, ki obravnavajo razmerje med uveljavljanjem pravice do vrnitve premoženja po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in ZDen.

Op. št. (10): Pravdno sodišče za to ni pristojno (prvi odstavek 54. člena ZDen), poleg tega je vezano na zahtevek (načelo dispozitivnosti - prvi odstavek 2. člena ZPP).

Toženka je navedbam tožnika, da je zahtevo za denacionalizacijo umaknil zaradi vknjižbe na podlagi ZLNDL, nasprotovala tudi iz razloga, ker jo je s tem prikrajšal za ugovore iz prvega odstavka 19. člena ZDen, ki določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če služi za opravljanje javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje (pokopališke) dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški.