Jedro

Višje sodišče je z izpodbijano pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika, ne da bi odločilo tudi o obsojenčevi pritožbi. Zato je sodišče druge stopnje na ta način kršilo obsojenčevo pravico do pritožbe, ta kršitev pa je po svoji naravi tako pomembna, da je vplivala na zakonitost sodbe.

Izrek

1. Zahtevi zagovornika obsojenega E.H. za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

2. Zahteva obsojenčevega zagovornika zoper pravnomočni sklep o odmeri stroškov kazenskega postopka se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

K zahtevi zoper pravnomočno sodbo: Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 30.08.2000 obsojenega E.H. pod točko II. spoznalo za krivega kaznivega dejanja obrekovanja po 1. odstavku 170. člena KZ in mu na podlagi 50. člena istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 170. člena KZ določilo kazen en mesec zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec v skladu s 6. točko 2. odstavka 92. člena ZKP dolžan plačati povprečnino odmerjeno na 100.000,00 SIT in na podlagi 7. točke 2. odstavka 92. člena ZKP potrebne izdatke zasebne tožilke in nagrado ter potrebne izdatke njenega pooblaščenca. Pod točko I. sodbe pa je po 1. točki 357. člena ZKP zoper obdolženca zavrnilo obtožbo, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, kaznivo dejanje razžalitve po 2. odstavku 169. člena KZ, obrekovanja po 1. odstavku 170. člena KZ, pet kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ in eno kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov po 1. odstavku 154. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23.11.2000 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 98. člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, in sicer povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Zoper obsodilni del te pravnomočne sodbe je zagovornik obsojenega E.H. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da se je zoper prvostopenjsko sodbo dne 03.11.2000 pravočasno pritožil tudi obsojenec. O tej pritožbi pa višje sodišče ni odločilo in tako kršilo določbe kazenskega postopka, obsojenčevo pravico do obrambe in pritožbe, saj je bil kazenski postopek pravnomočno končan, ne da bi bilo odločeno o obsojenčevi pritožbi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

Pooblaščenec zasebne tožilke R.M., odvetnik S.P. iz L., v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da vložnik ni konkretno obrazložil, katera kršitev zakona je podana. Čeprav višje sodišče v izreku formalno ni zapisalo, da je zavrnilo tudi obsojenčevo pritožbo, pa to po mnenju pooblaščenca zasebne tožilke ne pomeni, da o njej ni odločilo, saj jo je glede na razloge vsebinsko zavrnilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva je utemeljena.

Pravica do pravnega sredstva je ustavna pravica. Po 25. členu je vsakomur zagotovljena pravica do (učinkovite) pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, s katerimi ta odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Pritožba je redno pravno sredstvo, vložitev tega sredstva pa procesno dejanje, s katerim upravičenci izpodbijajo praviloma prvostopenjsko odločbo, sprejeto v kazenskem postopku in s katerim zahtevajo, da se ta razveljavi ali spremeni. Posledica vložitve pravnega sredstva je, da sodišče druge stopnje (judex ad quem) preizkusi odločbo prvostopenjskega sodišča (judex ad quo) ter odvisno od rezultata tega preizkusa odločbo razveljavi, spremeni ali potrdi. Namen in upravičenost pravnih sredstev je v odpravljanju napačnih odločitev. Ta pa bi bil popolnoma izničen, če sodišče druge stopnje o pritožbi ne bi odločilo, s tem pa bi bilo tudi negirano načelo dvostopenjskega sojenja.

Vložnik v zahtevi resda ni opredelil, katero določbo ZKP je prekršilo pritožbeno sodišče, vendar je iz vsebine določno razvidno, da se očitek nanaša na kršitev 1. in 2. odstavka 388. člena ZKP. Po tej določbi mora sodišče druge stopnje o pritožbi odločiti na enega od taksativno naštetih načinov, če pa je pritožb zoper isto sodbo več, o vseh odločiti z eno odločbo. Pravica do pritožbe ni sama sebi namen, pač pa se udejanja skozi preizkus prvostopenjske odločbe, ki ga na podlagi tega rednega pravnega sredstva opravi sodišče druge stopnje, zato mora sodišče o njej odločiti. Če pa je pritožb zoper isto sodbo več, bi bilo procesno gledano nevzdržno, če bi v istem kazenskem postopku zoper določenega storilca, zaradi istega kaznivega dejanja, hkrati obstajali pravnomočna sodba in sodba, ki jo je še mogoče izpodbijati s pritožbo.

Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika, ne da bi odločilo tudi o obsojenčevi pritožbi, vloženi dne 03.11.2000, ki jo je, kakor je razvidno iz predložitvenega poročila, sodišče druge stopnje prejelo dne 08.11.2000. Zato je treba pritrditi obsojenčevemu zagovorniku, da je sodišče druge stopnje na ta način kršilo obsojenčevo pravico do pritožbe, ta kršitev pa je po svoji naravi tako pomembna, da je vplivala na zakonitost sodbe. Presoja s tega vidika zato pokaže, da je zahteva zoper izpodbijano pravnomočno sodbo utemeljena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva zagovornika obsojenega E.H. za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo utemeljena in ji je zato po 1. odstavku 426. člena ZKP ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Ljubljani, da odloči o pritožbah obsojenca in njegovega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje.

K zahtevi zoper izpodbijani pravnomočni sklep o odmeri stroškov: Okrajno sodišče v Ljubljani je na podlagi 2. odstavka 93. člena ZKP na predlog pooblaščenca zasebne tožilke temu priznalo nagrado v višini 4.600 točk, oziroma 414.000,00 SIT ter 19 % davka na dodano vrednost v višini 70.965,00 SIT ter potrebne izdatke v višini 5.287,50 SIT, skupaj 490.252,50 SIT. Odločilo je, da je obsojenec tak znesek dolžan plačati na žiro račun pooblaščenca zasebne tožilke. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom ugodilo pritožbi pooblaščenca zasebne tožilke in sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da mora obsojenec od zneska, kolikor znašajo priznani stroški pooblaščenca zasebne tožilke, plačati tudi zakonite zamudne obresti po preteku 8 dni od dneva pravnomočnosti sklepa.

Zoper ta pravnomočni sklep je obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve določb kazenskega zakona, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi poudarja, da zoper sklep sodišča prve stopnje pritožbe ni vložila samo zasebna tožilka, temveč je to dne 22.02.2001 priporočeno po pošti vložil "po svojem pooblaščencu" tudi obsojenec, o tej pritožbi pa, da senat ni odločil. Navaja, da bi moral zunajobravnavni senat okrožnega sodišča hkrati odločiti o pritožbah (pooblaščenca) zasebne tožilke in obsojenčevi pritožbi, česar pa ni storil. Meni, da je zato zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi izrecno ne navaja, katero kršitev zakona uveljavlja, vendar je iz vsebine razvidno, da ima v mislih kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave in kršitev 2. odstavka 388. člena v zvezi s 1. odstavkom 403. člena ZKP.

Vložniku ni mogoče pritrditi, da so podane zatrjevane kršitve, saj iz spisa ni razvidno, da bi zoper sklep sodišča prve stopnje, obsojenec ali njegov "pooblaščenec" sploh vložila pritožbo. V zahtevi vložnik sicer navaja, da kot dokaz prilaga obsojenčevo pritožbo z dne 22.2.2001 z recepisom, vendar tega dokaza ni priložil. Glede na navedeno se zato izkaže, da obsojenčeva pravica do pritožbe ni bila kršena in da navedene določbe Zakona o kazenskem postopku v zvezi s to pravnomočno odločbo niso bile kršene. Vrhovno sodišče je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, vendar pa si določbe 1. odstavka 424. člena ZKP in mogoče razlagati tako, da bi bilo treba v skladu z načelom konsekutivnega odločanja posledično razveljaviti tudi pravnomočni sklep o stroških kazenskega postopka.

Kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odmeri stroškov sklicuje obsojenčev zagovornik, niso podane, zato jo je Vrhovno sodišče po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.