Jedro

Dejavnost graničarja med služenjem vojaškega roka ni mogoče uvrstiti med nevarne dejavnosti, pa čeprav je tožnik službo opravljal v zimskih razmerah na nadmorski višini preko 1000 m in bil izpostavljen snegu in mrazu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni objektivno, pa tudi ne krivdno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ko je v času služenja vojaškega roka zbolel za bolezijo glomerulonefritis z minimalnim celičnim nefrotskim sindrom.

Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnine v višini 20,99 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi iz naslova premoženjske škode kot izgubo na zaslužku zaradi bolovanja, od dneva zapadlosti posameznih zneskov dalje, ter znesek 1.990.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi iz naslova nepremoženjske škode in sicer za prestane fizične bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem, zaradi strahu, duševnih bolečin in zmanjšanih življenjskih aktivnosti, je zato zavrnilo. S sodbo je odločilo tudi o stroških pravdnega postopka in skladno z določilom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) naložilo tožniku, da plača toženi stranki 93.679,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila v 15 dneh. Zoper sodbo se v zakonitem roku pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in obveže toženo stranko na plačilo stroškov te pritožbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje drugostopne sodbe dalje do plačila, podrejeno pa, da sodbo razveljavi, stroške te pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške tega pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče v zvezi z zavrnitvijo zahtevka po povrnitvi premoženjske škode zaradi zastaranja napačno uporabilo določbo 1. odst. 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Če je že zastaral zahtevek za mesec julij leta 1982, ker je potekel triletni zastaralni rok, pa nikakor ni zastaral zahtevek za mesec oktober 1982, saj je bila tožba vložena oktobra 1985. leta. Sodišče je zmotno zavrnilo zahtevek za celotno vtoževano obdobje. Pritožnik meni, da je potrebno zahtevek presojati po členu 372 in 373 ZOR, pa tudi če ga sodišče pravilno presoja po 1. odst. 376. člena, bo zastaral le tisti del zathevka, ki se nanaša na obdobje pred oktobrom leta 1982. Prav tako tožeča stranka ne soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni odgovorna za tožnikovo obolenje. Tožeča stranka se načelno sicer strinja s stališčem sodišča, da zgolj služenje vojaškega roka ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu 2. odst. 154. člena ZOR, vendar pa meni, da je pri služenju vojaškega roka dejavnost graničarja vendarle dejavnost s povečano nevarnostjo in je dokazno breme torej obrnjeno.

Resda niso predlagali dokaza s pribavo podatkov o povprečnih temperaturah in količini padavin na področju tolminske za čas služenja vojaškega roka tožnika, vendar meni, da gre za splošno znana dejstva, ki opravičujejo zaključek, da je graničar močno izpostavljen različnim vremenskim neprilikam in nevarnostim, ki presegajo običajna. Samo dejstvo, da je tožnik opravil ustrezno usposabljanje ter pozitivno opravil predhodni zdravniški pregled, dokazuje le to, da je bil pred nastopom služenja vojaškega roka popolnoma zdrav.

Pritožnik meni, da bi moralo pritožbeno sodišče zavzeti podobno stališče, kot ga je zavzelo v svoji sodbi opr. št. Cp 692/90, v kateri je odločilo, da je prenočevanje vojakov pod šotorom med nevihto z udarci strele odgovornost, ki se presoja po načelu vzročnosti, to je objektivne odgovornosti. Tožnik navaja, da je prof.

dr. J.D. v zdravniškem mnenju, ki ga je priložil tožbi, podal mnenje, da je izpostavljanje različnim neugodnim vremenskim razmeram, ki jim je bil tožnik izpostavljen v času služenja vojaškega roka, lahko povzročilo tožnikovo obolenje. Izvedenec medicinske stroke doc. dr. R.K. je bil mnenja, da na vprašanje, ali je služenje vojaškeg roka prispevalo k obolenju, ni mogoče odgovoriti pritrdilno. Ker pa je povedal, da se bolezen običajno pojavi po okužbi dihal, kar je tožnik resnično utrpel, tožnik meni, da je prvostopno sodišče mnenje izvedenca glede vprašanja vzročnosti, na katero izvedenec ni z gotovostjo odgovoril, ocenilo v celoti v škodo tožeče stranke. Tudi če bi sodišče izhajalo iz načela krivdne odgovornosti, je v spisu po mnenju pritožnika dovolj dokazov, ki opravičujejo izrek prisodilne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je svoj odškodninski zahtevek utemeljeval na objektivni odgovornosti tožene stranke. Pritožbeno sodišče pa v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, da v sporni zadevi ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke po določbi 2. odst. 154. člena ZOR. Ni sporno, da je tožnik v času služenja vojaškega roka zbolel za boleznijo glomerulonefritis z minimalnimi glomerulnimi spremembami in mu je vsled tega tudi nastala določena premoženjska in nepremoženjska škoda. Vendar se po ZOR objektivno odgovarja samo v primeru, kadar je mogoče ugotoviti kakšno vrsto izrednega rizika, ki ga kdo ustvari in v kolikor iz tako ustvarjenega rizika nastane škoda. Po določilu člena 173 ZOR bi bila toženka objektivno odgovorna tožniku za nastalo škodo le v primeru, če bi do škode prišlo pri toženkinem izvajanju nevarne dejavnosti. Zakon ne pove, kaj je nevarna dejavnost, iz katere izvira povečana nevarnost nastanka škode in za katero objektivno odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, ampak se omeji le na učinke take dejavnosti, kadar zaradi te pride do škode. Kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, je nevarna dejavnost (kot pravni standard) takšna dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu opravljanja povečano nevarnost za nastanek škode na življenju in zdravju ljudi. Tako po mnenju prvostopnega sodišča kot pritožbenega pa se med nevarne dejavnosti ne da uvrstiti tistih, pri katerih lahko pride do škode samo izjemoma. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvam prvostopnega, da tako nevarno dejavnost zato ne more predstavljati dejavnost graničarja med služenjem vojaške obveznosti. Resda je tožnik, kot je izpovedal, opravljal graničarsko službo v zimskih razmerah, na nadmorski višini preko 1000 m in bil izpostavljen snegu in mrazu, saj ga morebitna pravica do ugovora nikakor ne bi oprostila vojaške obveznosti, da mora ukaz izvršiti, pri tem pa je včasih oblekel uniformo, ki se niti do kraja še ni posušila, vendar te okoliščine ne nudijo podlage za zaključek, da je dejavnost graničarja že sama po sebi in po svoji naravi dejavnost s povečano nevarnostjo.

Navkljub trditvam tožnika, da je glede na splošno znano dejstvo o povprečnih temperaturah in količini padavin na področju tolminske, ki so veljale v času služenja vojaškega roka, mogoče zaključiti, da je dejavnost graničarja močno izpostavljena različnim vremenskim neprilikam in naporom sodišče meni, da toženi stranki ni mogoče naprtiti objektivne odgovornosti za neugodne vremenske razmere. V takem primeru bi šlo po mnenju pritožbenega sodišča za neutemeljeno širjenje objektivne odgovornosti preko vseh meja. Tožnik pa je ves čas postopka na prvi stopnji in v pritožbi zatrjeval le objektivno odgovornost tožene stranke zaradi vremenskih razmer. Tudi primerjava, ki jo tožnik navaja v pritožbi, s prenočevanjem vojakov pod šotorom med nevihto z udarci strele, ne vzdrži, saj je bila sodna praksa, da je nevarna dejavnost izvajanje vojaških dolžnosti v nevihtnih razmerah, ko nastane škoda vojaku zaradi udara strele enotna v tem, da se tožena stranka odškodninski odgovornosti v takem primeru ne more izogniti s trditvijo, da gre za višjo silo, ker bi se lahko izognila škodni posledici, saj škodni dogodek v takih razmerah ni nekaj nepričakovanega in izrednega. Izvajanje vojaških dolžnostih v takih razmerah pa ni primerljivo z izvajanjem vojaških dejavnosti v snegu in mrazu. Zato je pravno utemeljen zaključek, da tožena stranka ni objektivno odgovorna tožniku za nastalo škodo v danem primeru.

Tožena stranka bi kvečjemu lahko odgovarjala krivdno, če bi se tekom postopka zatrjevalo, da ni poskrbela za ustrezno nepremočljivo opremo ali dodatno opremo, ki bi jo vojaki lahko uporabili v primeru, če bi se druga zmočila ali ustrezno opremila objekt, v katerem so vojaki bivali, ki bi omogočale, da vojaki premočeno opremo lahko vselej pravočasno za ponovno uporabo posušijo. Vendar tožnik krivdne odgovornosti tožene stranke vse do konca postopka na prvi stopnji ni zatrjeval. V zatrjevanje krivdne se je spustil šele v pritožbi. Ker pa gre v tem primeru za novoto, je pritožbeno sodišče skladno z določilom 1. odst. 337. člena ZPP, ne more upoštevati. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tudi, da toženi stranki niti krivdne odgovornosti za nastanek bolezni ni mogoče naložiti. Glede na trditve, s katerimi je do konca prvostopnega postopka tožnik utemeljeval odškodninsko odgovornost tožene stranke, pa drugače, kot je odločilo, niti ni moglo. Ker tožnikov zahtevek že po temelju ni utemeljen, na pritožbene navedbe glede zastaranja, ni bilo potrebno odgovarjati. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).