Jedro

Tožena stranka tožniku ni vročila niti ni poskušala vročiti opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa s kršitvami v teh opozorilih ni bil seznanjen. Ker tožena stranka ni izpolnila procesne predpostavke za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in je postopek izvedla nezakonito ter v nasprotju z določbo 1. odstavka 85. člena ZDR-1 (ki delodajalcu nalaga dolžnost pisnega opozorila delavca na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila), je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - kot nezakonito, razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ) z dne 10. 2. 2014, ki jo je toženka podala tožniku (tč. I izreka); - PZ sodno razvezalo z 12. 11. 2015 (tč. II izreka); - toženki naložilo plačilo denarnega povračila v znesku 7.891,50 EUR s pp (tč. III izreka); - ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in je trajalo do 12. 11. 2015 (tč. IV izreka); - toženki naložilo, da tožniku prizna delovno dobo za čas od 2. 3. 2014 do 12. 11. 2015 in mu plača plače po predhodnem odvodu davkov in prispevkov v bruto mesečnem znesku 789,15 EUR za čas do 31. 12. 2014, za čas od 1. 1. 2015 do 12. 11. 2015 pa v bruto mesečnem znesku 790,73 EUR in druge denarne prejemke po PZ oz. iz naslova delovnega razmerja, s pp (tč. V izreka); - toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 619,15 EUR s pp (tč. VI izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.), ker sodišče ni uporabilo določbe 8. čl. ZPP oz. te določbe ni uporabilo pravilno in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, ter po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami in zapisniki.

Toženka v pritožbi trdi, da je kot posledica nepravilno uporabljenega pravila iz 8. čl. ZPP nepravilen zaključek sodišča, da ni mogoče ugotoviti dejanskih kršitev, ki naj bi jih 15. 1. 2014 storil tožnik. Takšen zaključek nasprotuje listinskim dokazom in pojasnilom prič (A.A., B.B., C.C., D.D.), ki so vsi povedali, da se je tožnik kritičnega dne neprimerno vedel do svojega nadrejenega, kar je slednji občutil tudi kot grožnjo, saj ga je tožnik izzival k obračunu. Priče so tudi izpovedale, da so bili s tožnikom opravljeni številni razgovori, da bi se ta pri delu discipliniral, spoštoval navodila nadrejenih in se ne bi izmikal naloženemu delu. Šele ko več takih razgovorov ni zaleglo, je toženka posegla po pisnem opozorilu, kar pa tudi ni zaleglo. Tako je toženka ukrepala z uvedbo postopka za redno odpoved PZ iz krivdnega razloga. Sicer pa je tudi tožnik pojasnil, da je nagle jeze in priznal, da je žalil nadrejenega, ni pa priznal groženj. Da je bilo 15. 1. 2014 s tožnikovim ravnanjem nekaj hudo narobe, izhaja tudi iz pojasnila priče C.C., ki je povedal, da je tistega dne tožnik pri njem doma jokal. Vse to pripelje do zaključka, da je bilo ravnanje tožnika 15. 1. 2014 skrajno neprimerno in nevarno, česar se je tožnik tudi zavedal, saj je kasneje doma jokal ter se želel nadrejenemu opravičiti. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo okoliščin oz. kršitev in je zgolj zaključilo, da odpovedni razlog ni dovolj konkretiziran, da tožnik ni kršil delovnih obveznosti viličarista in se ni imel možnosti braniti. To pa preprosto ne drži, saj sta B.B. in A.A. pojasnila, da tožnik ni hotel opravljati odrejenega dela in je delal le tisto, kar je bilo povšeči njemu, pri čemer pa iz PZ in opisa delovnega mesta izhaja, da mora delavec opravljati tudi druga dela po naročilu nadrejenega.

Toženka končno tudi navaja, da v kolikor bi vendarle obveljala odločitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo šele 12. 11. 2015, zaradi česar bi mu pripadalo denarno nadomestilo, je prvostopno sodišče to nadomestilo določilo nerazumno visoko. Sodišče ga je odmerilo v višini 10 tožnikovih plač, vendar iz sodbe ne izhaja, kako je sodišče do take odmere prišlo. Omenja se sicer, da je tožnik pri toženki delal več kot pet let (v resnici malo manj kot 5 let), da je invalid oz. prizadeta oseba, ki je težje zaposljiva, saj ima končano osnovno šolo s prilagojenim programom in da je prijavljen kot iskalec zaposlitve. Kako so bile te okoliščine upoštevane pri odmeri nadomestila pa iz sodbe ne izhaja, niti ne, ali so bile upoštevane tudi druge okoliščine, od katerih je višina nadomestila odvisna. Tako bi sodišče moralo upoštevati tudi, da je bil tožnik pri toženki zaposlen vsega dobra štiri leta, da je še mlad (ob odpovedi PZ je imel 28 let) in da je opravil izpit za viličarista, kar pomeni, da glede na znanja in starost ter dejstvo, da nima fizičnih omejitev, ni tako težko zaposljiva oseba. Iz sodbe tudi ni razvidno, da bi sodišče upoštevalo tožnikovo zdravstveno stanje, ki je brez posebnosti, ter socialno stanje, ko tožnik nima obveznosti kogarkoli preživljati, saj je samski. Poleg tega ima urejene bivalne razmere. Končno bi bilo potrebno upoštevati, da je sam prispeval k nastali situaciji, saj se je do svojega nadrejenega neprimerno vedel, zanikal avtoriteto in ponavljal kršitve.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo poudarja, da so vsi očitki v pritožbi neutemeljeni. Zato naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženki naloži plačilo tožnikovih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo in nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 s sprem.) glede podaje redne odpovedi PZ iz krivdnega razloga v 1. in 2. odst. 85. čl. določa: „Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Pisno opozorilo se lahko pošlje tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.

Pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oziroma z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.“ Iz navedenega določila izhaja, da mora delodajalec delavcu podati in vročiti najprej pisno opozorilo pred odpovedjo PZ, nato pa tudi pisno obdolžitev.

ZDR-1 nadalje v 1. odst. 84. čl. določa, da če redno odpoveduje PZ delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani. V 2. odst. 87. čl. pa je še določeno, da mora delodajalec v odpovedi PZ pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved PZ. Ker gre v konkretnem primeru za redno odpoved PZ iz krivdnih razlogov, ker naj bi delavec kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, pomeni, da mora biti razlog za odpoved PZ obrazložen tako, da je natančno opisano ravnanje delavca, to ravnanje pa mora biti tudi časovno in krajevno opredeljeno, torej kdaj in kje se je zgodilo. Samo tako je mogoče očitke delodajalca preizkusiti.

7. Neutemeljen je očitek v pritožbi, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo 8. čl. ZPP in zato nepravilno zaključilo, da sploh ni mogoče ugotoviti dejanskih kršitev, ki naj bi jih tožnik storil 15. 1. 2014. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženka v vabilu na zagovor z dne 23. 1. 2014 (priloga A5) tožniku očitala, da se je 15. 1. 2014 vedel neprimerno in nasilno. Svojemu nadrejenemu je grozil z fizičnim obračunom, ker ga je opozoril, da znova ne izpolnjuje svojih delovnih obveznosti. V izpodbijani odpovedi PZ z dne 10. 2. 2014 (priloga A3) je toženka zapisala, da je tožnik 15. 1. 2014 kršil svoje delovne obveznosti, in sicer je zopet odklonil delo in grozil svojemu nadrejenemu, ko je bil opozorjen, da ne opravlja svojih delovnih obveznosti. Tožnik je vse te očitke zanikal, nadrejenemu ni grozil, rekel mu je le grdo besedo „p. m.“.Ker je dokazno breme bilo na strani tožene stranke (čl. 84/1 ZDR-1), je sodišče prve stopnje zaslišalo s strani toženke predlagane priče. Iz njihovih izpovedb pa dejansko sploh ni mogoče ugotoviti, kaj se je 15. 1. 2014 zgodilo. Celo tožniku nadrejeni A.A., ki naj bi bil tega dne „aktiven“ s tožnikom, ni povedal nič konkretnega. Edini možen zaključek je bil le, da je tožnik resnično nadrejenemu rekel „p. m.“, pa še to je povedal C.C., ki pri izreku teh besed ni bil prisoten, mu pa je to povedal A.A.. S tem je bila torej potrjena kvečjemu tožnikova izpovedba, kar pa nima nič z očitki v odpovedi PZ. Tudi izpovedba C.C., da je tožnik 15. 1. 2014 pri njem doma jokal, ker naj bi dokazovalo, da je bilo s tožnikovim ravnanjem nekaj hudo narobe, ne spremeni dejanske ugotovitve, da še vedno ni mogoče ugotoviti, kaj konkretno se je tega dne res zgodilo. Zato je ugotovitev prvostopnega sodišča v celoti pravilna oz. je mogoče tudi zaključiti, da toženka zatrjevanih odpovednih razlogov ni dokazala, zaradi česar je izpodbijana odpoved PZ nezakonita.

8. Neutemeljena je pritožba v delu, kjer toženka prvostopnemu sodišču očita, da okoliščin oz. kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja sploh ni ugotavljalo. Že iz obrazložitve v prejšnji točki izhaja ravno nasprotno. Zato ponovno zatrjevanje toženke, da iz izpovedb B.B. in A.A. izhaja, da tožnik ni hotel opravljati odrejenega dela in je delal le tisto, kar je bilo povšeči njemu in da je tožnik „druga dela po naročilu nadrejenega“ odklanjal, ni utemeljeno. Nobena od navedenih prič namreč ni vedela povedati, kdaj natančno oz. katerega dne se je to zgodilo in katera dela je tožnik odklonil. To tudi ni razvidno iz pisne obdolžitve, vsebovane v vabilu na zagovor. Zato ponovno obvelja ugotovitev, da toženka obstoja zatrjevanih odpovednih razlogov ni dokazala.

9. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi ugotovitev in zaključek sodišča, da je izpodbijana redna odpoved PZ iz krivdnega razloga nezakonita tudi zato, ker toženka ni izpolnila t.i. procesne predpostavke za podajo takšne odpovedi PZ in je postopek odpovedi izvedla nezakonito in v nasprotju z določbo 1. odst. 85. čl. ZDR-1. Prvostopno sodišče je namreč ugotovilo, da toženka opozoril z dne 9. 1. 2014 in 7. 2. 2013 (priloge B2, B3) tožniku ni vročila, niti ne poskušala vročiti, tožnik pa s kršitvami v teh opozorilih sploh ni bil seznanjen. Toženka se v pritožbi glede navedenih ugotovitev dejanskega stanja sploh ni spuščala, kar pomeni, da je ugotovitev sodišča v tem delu pravilna. Posledično je izpodbijana odpoved PZ nezakonita že iz tega razloga, kar je ugotovilo tudi prvostopno sodišče. 10. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu glede višine prisojenega denarnega povračila. ZDR-1 v 1. odst. 118. čl. določa, da lahko sodišče delavcu prisodi denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo PZ. V 2. odst. 118. čl. pa ZDR-1 določa kriterije za določitev povračila, in sicer: trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja PZ, pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je te kriterije dosledno upoštevalo, pomoto je storilo le pri ugotovitvi trajanja zaposlitve, ko je navedlo, da je tožnik delal pri toženki več kot 5 let, v resnici pa je do izteka odpovednega roka zaposlitev trajala dobra 2 meseca manj kot 5 let, kar pa na določitev višine povračila bistveno ne more vplivati. Upoštevalo pa je tudi, da je tožnik invalid oz. prizadeta oseba in zato zagotovo težje zaposljiv (ne glede na tečaj za viličarista), da ima le osnovno šolo s prilagojenim programom, da je iskalec zaposlitve in od prenehanja delovnega razmerja brezposeln. Ni pa upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja PZ. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče le poudarja, da bi upoštevanje tega kriterija kvečjemu narekovalo določitev višjega nadomestila. Popolnoma neupoštevne pa so navedbe v pritožbi glede tožnikove starosti, njegovega zdravstvenega stanja in socialnih kriterijev, da je samski, ima urejene bivalne razmere in da je sam prispeval k nastali situaciji. Zlasti slednje ni res, saj bi v nasprotnem toženka morala uspešno dokazati njegove kršitve oz. odpovedne razloge. Vse ostale pripombe toženke pa ne sodijo v kriterije, ki jih ZDR-1 določa, sploh pa ne „težko in siceršnje stanje toženke“. Prvostopno sodišče je torej pri odmeri nadomestila popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter utemeljeno tožniku prisodilo nadomestilo v višini 10 bruto plač oz. v znesku 7.891,50 EUR.

11. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost izpodbijane odpovedi PZ, je na predlog toženke in skladno z izpovedjo tožnika glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, pravilno odločilo po 118. čl. ZDR-1 ter PZ razvezalo z dnem odločitve sodišča. Posledično je tožniku utemeljeno in zakonito za čas od 2. 3. 2014 do 12. 11. 2015 priznalo delovno dobo, bruto plače v višini, ki bi mu pripadale, v kolikor bi bil zaposlen po PZ, ter druge denarne prejemke iz delovnega razmerja. Ker je tožnik v pravdi uspel, mu je sodišče utemeljeno priznalo tudi stroške postopka in jih tudi pravilno odmerilo.

12. Pritožbeno sodišče je o stroških pritožbe odločilo na podlagi 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožniku sodišče stroškov odgovora na pritožbo na podlagi 1. odst. 155. čl. ZPP ni priznalo, ker niso bili potrebni in ni v ničemer prispeval k odločitvi.

13. Na podlagi navedenega in skladno s čl. 353 ZPP je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.