Jedro

Iz dokazila o plačilu sodne takse sicer izhaja, da je ni plačala tožena stranka, temveč druga pravna oseba zanjo, vendar to ne pomeni, da obveznost tožene stranke za plačilo sodne takse za pritožbo ni bila pravočasno izpolnjena. Tretji člen ZST-1 sicer določa, da je taksni zavezanec za plačilo sodne takse tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. Te določbe pa ni mogoče razlagati tako, da bi moral plačati sodno takso le taksni zavezanec sam oz. da se plačilo sodne takse, ki bi jo plačala druga oseba za taksnega zavezanca, ne bi upoštevalo. Bistveno je namreč, da je bila sodna taksa plačana pravočasno v zahtevani višini (kot se je zgodilo v konkretnem primeru).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo, da je tožena stranka umaknila pritožbo v delu, ki se nanaša na I., II., in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, opr. št. I Pd 38/2012 z dne 10. 5. 2013. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen, ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodna taksa za pritožbo je bila namreč pravilno in pravočasno plačana. Zaradi likvidnostnih težav tožene stranke je bila sodna taksa za pritožbo plačana s strani družbe A. d.o.o. in sicer v pravilnem znesku 20,00 EUR dne 8. 7. 2013, torej pravočasno, z oznako … Pd 38/2012 za B. d.o.o.. Pravilen je tudi račun in referenca, vse je torej v skladu s plačilnim nalogom, zato je sodišče prve stopnje storilo očitno napako, ko je spregledalo plačilo sodne takse. Pritožbi prilaga potrdilo o plačilu sodne takse.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu izdalo sodbo opr. št. Pd 38/2012 z dne 10. 5. 2013, s katero je odločilo o tožbenem zahtevku tožnika, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, na reintegracijo in reparacijo kot posledico nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (I., II., III., točka izreka), na obračun in izplačilo regresa za letni dopust (IV. točka izreka) in na povrnitev pravdnih stroškov (V. točka izreka). Ker tožena stranka takse za pritožbo po tar. št. 2.2.2. Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj.) ni plačala ob vložitvi pritožbe, jo je sodišče prve stopnje na to pozvalo s plačilnim nalogom z dne 2. 7. 2013. Ob ugotovitvi, da tožena stranka sodne takse ni plačala v zakonsko določenem 15-dnevnem roku od vročitve naloga, je sodišče prve stopnje skladno s členom 105.a/3 ZPP štelo, da je tožena stranka umaknila pritožbo zoper I., II. in III. točko izreka prvostopenjske sodbe opr. št. Pd 38/2012 z dne 10. 5. 2013. Ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka sodne takse za pritožbo ni plačala, je zmotna. Tožena stranka je namreč pritožbi priložila dokazilo (list. št. 166), iz katerega izhaja, da je bila dne 8. 7. 2013 (torej pravočasno) preko Banke C. plačana sodna taksa v zahtevani višini, s pravilno navedbo prvostopenjskega sodišča kot prejemnika plačila, banke prejemnika, računa prejemnika, reference prejemnika in namena plačila, vse v skladu z napotki iz zgoraj omenjenega plačilnega naloga. Iz dokazila o plačilu sodne takse sicer izhaja, da jo ni plačala tožena stranka, temveč druga pravna oseba zanjo (A. d.o.o.), vendar pa to po stališču pritožbenega sodišča ne pomeni, da obveznost tožene stranke za plačilo sodne takse za pritožbo ni bila pravočasno izpolnjena. Tretji člen ZST-1 sicer določa, da je taksni zavezanec za plačilo sodne takse tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. Te določbe pa ni mogoče razlagati tako, da bi moral plačati sodno takso le taksni zavezanec sam oz. da se plačilo sodne takse, ki bi jo plačala druga oseba za taksnega zavezanca, ne bi upoštevalo. Bistveno je namreč, da je bila sodna taksa plačana pravočasno v zahtevani višini (kot se je zgodilo v konkretnem primeru). Temu stališču pritrjuje tudi določba 105.a. člena ZPP, iz katere ne izhaja, da bi morala biti sodna taksa (plačilo sodne takse je pogoj za nadaljevanje postopka, razen v primerih iz člena 105.a/3 ZPP) dejansko plačana le s strani taksnega zavezanca.

Ker je potrebno ob upoštevanju zgoraj navedenega zaključiti, da je bila sodna taksa za pritožbo tožene stranke plačana pravočasno in v predpisani višini, je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ker je pritožbo tožene stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v I., II. in III. točki izreka zgoraj navedene sodbe, štelo za umaknjeno. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu napačna. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi se tožena stranka lahko izognila izdaji izpodbijanega procesnega sklepa s tem, da bi sodišče prve stopnje pravočasno obvestila o tem, da je sodno takso za pritožbo zanjo plačala druga pravna oseba (kljub temu, da tega sicer glede na veljavno zakonodajo ni bila dolžna storiti).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.