Jedro

Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da ni storil v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga očitane kršitve, in do dokazov, ki jih je v utemeljitev teh navedb predlagal.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana 18. 3. 2009, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 26. 4. 2009 in še vedno traja, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, za vpis delovne dobe v delovno evidenco za čas od 26. 4. 2009 dalje, za prijavo v socialna zavarovanja ter za izplačilo zaostalih plač, odvod davkov in prispevkov ter obračun zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I izreka). Odločilo je, da je vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni, da tožnik ni ustavil na postajališču S., ni upoštevalo vseh izvedenih dokazov in tudi ni pojasnilo, zakaj nekaterih dokazov ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je za podlago svoje odločitve vzelo izključno izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano na podlagi tahografa. Iz tahografskega lističa je sicer možno zanesljivo ugotoviti postanek vozila, ni pa mogoče odgovoriti na vprašanje, kje je tožnik ob 14.08. uri ustavil. Tahografski odčitek beleži le nihanja med vožnjo in omogoča samo sklepanje na podlagi meritev, ki pa niso nujno točne, ampak tolerantne in odvisne od tehničnih zmogljivosti vozila, obrabe gum in sloga vožnje posameznega voznika. Fotografija postajališča, posneta iz kokpita avtobusa kritičnega dne ob kritičnem času, nedvomno beleži, kje je tožnik ustavil vozilo, sodišče prve stopnje pa se do tega gradiva, ki je bil podlaga za prvo ugodilno sodbo v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07, 45/08). Ta posnetek dokazuje, da je tožnik na avtobusnem postajališču S. ustavil po urniku, kar ustreza prvemu postanku na tahografu, da je sledila vožnja s postaje in kratek postanek na semaforju največ 15 sekund, kar ustreza drugemu postanku na tahografu. Napačna in neprepričljiva je ugotovitev izvedenca, da je tožnik vozil mimo postajališča direktno do semaforja, saj primerjava tahografskih kartic voženj tožnika na istem avtobusu in na isti relaciji kaže povsem enake zapise in enake karakteristike, kar navaja na absurden sklep, da tožnik nikoli ni ustavil na postajališču v S.. Razlog za razlike med zapisi tahografa tožnika in ostalih voznikov pa je v tožnikovem načinu vožnje in dobrem poznavanju proge. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za preizkus izvedenskega mnenja z drugim mnenjem, čeprav že malenkostni spregled pri odčrtovanju lahko povzroči povsem drugačno sliko dogodka. Izvedensko mnenje je nezanesljivo tudi zaradi tega, ker temelji na fotokopiji tahografa in ne na originalnem zapisu. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da predloži originalni zapis tahografa in je nato dokaz izvedlo v nasprotju s svojim sklepom, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz tretjega odstavka 329. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni preverilo tožnikovih trditev, da obstajajo okoliščine, ki opravičujejo domnevo, da je bila pri odpovedi pogodbe kršena prepoved diskriminacije. Tožnik je namreč navajal, da se nanj že dalj časa vrši sistematični pritisk. Tožnik je opozarjal na nepravilnosti in nekorektno delo kontrolorjev, zato je prišel z njimi v konflikt, še posebej s kontrolorjem M.Š.. Strah pred tem, da bi tožniku kaj podtaknili, je bil tudi razlog, da si je omislil pisanje kilometrov in fotografiranje postajališč. Te okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje ni posebej raziskovalo in pa konflikten odnos med tožnikom in kontrolorjem M.Š. kažejo na to, da je bila odpoved podana zaradi razlogov iz tožnikove osebne sfere in ne iz krivdnega razloga. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožnikovemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnik ne more imeti interesa za izpodbijanje tistega dela izreka, ki se nanaša na odločitev, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 329. člena ZPP. Ta naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje od tožene stranke zahtevalo, da predloži originalni tahografski listič za vožnjo, ki jo je tožnik opravil z vozilom ... dne 3. 2. 2009, dejansko pa se je dokazni postopek izvajal z že prej v spis vloženo fotokopijo tega tahografskega vložka. Že pojmovno ne more iti za zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sklepi o izvedbi dokazov spadajo med sklepe procesnega vodstva, tretji odstavek 329. člena pa določa, da je sodišče vezano na svoje sklepe, če se ti ne nanašajo na vodstvo pravde. Tudi četrti odstavek 287. člena ZPP določa, da sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep.

Z izvedbo dokaza s fotokopijo tahografskega vložka tudi vsebinsko ni nič narobe, saj je sodni izvedenec za tahografe in tahografske zapise prepričljivo pojasnil, da je bila kopija čista, jasna in da za samo izvedbo naloge to, da je šlo za kopijo ni predstavljalo nikakršnega problema. Načelo proste presoje dokazov pomeni, da ni vnaprej predpisane dokazne vrednosti posameznega dokaza, zato ni formalnih ovir, da sodišče ne bi moglo izvesti dokaza s fotokopijo tahografskega vložka v situaciji, ko ni razpolagalo z originalom. Pri tem ni nepomembno, da tožena stranka opozarja, da je z originalom tahografskega vložka zadnji razpolagal tožnik takrat, ko si ga je skopiral. Izvedenec je mnenje in izvid tako izdelal ravno na podlagi fotokopije, ki jo je v spis predložil tožnik.

Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb, da posnetki z mobitelom dokazujejo, da tožnik ni storil očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ter da je v spornem času avtobus ustavil na avtobusnem postajališču S., kjer naj ne bi bilo nikogar. Bistvena kršitev je podana tudi zaradi tega, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazov, ki jih je v zvezi s tem predložil tožnik. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se do teh izjav opredeli, če so dopustne in za odločitev relevantne ter če niso očitno neutemeljene. Sodišče prve stopnje se do trditev tožnika in predloženih dokazov ni opredelilo, zaradi česar sicer ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano sodbo kljub temu možno preizkusiti. Pač pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer ne pazi po uradni dolžnosti, vendar je potrebno šteti, da tožnik to kršitev smiselno uveljavlja v pritožbi, saj se pritožbene navedbe nanašajo na kršitev dolžnosti sodišča, da se opredeli do dokazov, ki so po mnenju stranke bistveni.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede pravilnosti izvida in mnenja izvedenca za tahografe in tahografske zapise J.C., kakor tudi z dokazno oceno izpovedb prič B.M. in M.L. ter prič M.Š. in M.Z.. Zavajajoče so pritožbene navedbe, da naj bi tudi drugi tahografski vložki tožnikovih voženj na istem avtobusu imeli povsem enake zapise in karakteristike kot tahografski vložek za vožnjo z dne 3. 2. 2009, kar naj bi napeljevalo na absurdni sklep, da tožnik nikoli ni ustavljal na postajališču v S.. V resnici je podobnost podana le glede tahografskega vložka z dne 26. 1. 2009, za katerega je izvedenec pojasnil, da tudi na njem manjka „ta oscilacija, vožnja preko postaje“. Ostali tahografski vložki pa se v tem segmentu razlikujejo od tahografskega vložka z dne 3. 2. 2009 (izvedenec je v izvidu grafično prikazal razliko med tahografskim vložkom z dne 3. 2. 2009 in vložkoma z dne 8. 2. 2009 in 10. 2. 2009).

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za postavitev novega izvedenca. Razlogi, ki jih tožnik v zvezi s tem navaja, so povsem neprepričljivi. Izvid ni nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z izkazanimi okoliščinami v nasprotju, kar bi v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP sicer lahko bil razlog za ponovitev dokazovanja z drugim izvedencem. V mnenju izvedenca tudi ni nasprotja ali pomanjkljivosti, prav tako pa ni nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, kar so sicer v tretjem odstavka 254. člena ZPP našteti razlogi za zahtevo mnenja drugih izvedencev. Osnova za dvom v pravilnost izvedeniškega mnenja ne more biti pavšalna analiza tahografskega vložka s strani priče Z.B., ki jo je kot neprepričljivo utemeljeno zavrnilo tudi sodišče prve stopnje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo, izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu (vse, razen odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je pritožbeno sodišče ocenilo, da ugotovljene kršitve določb pravdnega postopka ne more samo odpraviti oziroma da bi bilo to neracionalno. Sodišče prve stopnje je namreč izvajalo dokaze v zvezi s tožnikovo trditvijo, da posnetki z mobilnim telefonom dokazujejo, da se je tožnik ustavil na postajališču v S., pritožbeno sodišče pa bi te dokaze moralo izvajati znova. Sodišče prve stopnje bo lahko le prebralo zapisnike o do sedaj izvedenih dokazih in mu ne bo potrebno vseh teh dokazov še enkrat izvesti. V novem postopku se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do zgoraj opredeljenih navedb tožnika in dokazov, ki jih je v podkrepitev teh navedb podal ter nato znova odločiti o tožbenem zahtevku.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.