Jedro

Res je, da se v motenjski pravdi ne upošteva pravica do posesti, vendar pa je v luči sodnopravne doktrine o ekonomskem interesu za motenjsko pravdo, treba vendarle upoštevati vsaj vsebino posesti, ki naj bi bila motena. Prav tu pa se pokaže, da vsebina posesti, v kateri naj bi bila tožeča stranka protipravno (samovoljno) prizadeta, ni bila več v dejanskem izvrševanju posesti nepremičnine, marveč zgolj še v posedovanju ključa. V sodni praksi je bilo sicer v tovrstnih primerih posestno varstvo priznano, vendar je med temi in obravnavanim primerom podana pravno odločilna razlikovalna prvina. Tožeča stranka namreč ni več imela ključa do gostinskega lokala, marveč zgolj še ključ do izpraznjenega gostinskega lokala z izklopljeno elektriko in vodo. Njena dejavnost, ki je edina vsebinsko napolnjevala pojem izvrševanja posesti, je bila opuščena. V takšnem dejanskem položaju pa po prepričanju pritožbenega sodišča nima več ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi ter se izpodbijani sklep v točkah I. do VI. izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevki, kolikor se nanašajo na prvo toženko, zavrnejo.

II. Izpodbijani sklep se v točki IX. nadomesti z naslednjim izrekom: „Tožeča stranka je dolžna prvotožencu plačati pravdne stroške v višini 754,01 EUR, v 15 dneh od prejema tega sklepa dalje, od tedaj naprej z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Obrazložitev

1. V tej pravdi tožeča stranka uveljavlja sodno varstvo posesti dveh samostojnih delov nepremičnine na naslovu ... Sodišče prve stopnje je njenim posestno varstvenim zahtevkom zoper prvotoženko v celoti, zoper drugotoženko pa delno ugodilo. Zoper tretjotoženko je zahtevke zavrnilo. Nato je odločilo še o stroških postopka.

2. Proti sodbi se pritožuje prvotoženka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(1) ter sodišču predlaga, naj sklep spremeni in zahtevek zavrne. Trdi, da tožeča stranka sploh ni predložila dokazov o posesti. Nadalje trdi, da tožeča stranka motenja posesti prostora, ki predstavlja skupne prostore stavbe, sploh ni uveljavljala. Prvo toženec naj pri menjavi ključavnice sploh ne bi sodeloval. 3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kaj je motilno ravnanje, ki ga zatrjuje tožeča stranka, ni sporno. To je bila menjava obeh ključavnic.

6. Sporno v pritožbenem postopku je, ali je tožeča stranka v času zatrjevanega motilnega ravnanja še imela posest ali pa je to posest dejansko opustila ter ohranila le še ključe. Pritožnik to vprašanje napada kot dejansko vprašanje. Bolj kot za dejanska, gre v tem primeru, po presoji pritožbenega sodišča, za pravno vprašanje. Iz dejanske podlage izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da posesti s takšno vsebino, kot jo je tožeča stranka imela poprej, v času storitve domnevno motilnega ravnanja več ni imela. Prej je namreč opravljala gostinsko dejavnost, v času motilnega ravnanja pa ne. V prostoru sta bili izklopljeni elektrika in voda, lokal pa je bil tudi izpraznjen (25. in 27. točka izpodbijanega sklepa).

7. Res je, da se v motenjski pravdi ne upošteva pravica do posesti, vendar pa je v luči sodnopravne doktrine o ekonomskem interesu za motenjsko pravdo, treba vendarle upoštevati vsaj vsebino posesti, ki naj bi bila motena. Prav tu pa se pokaže, da vsebina posesti, v kateri naj bi bila tožeča stranka protipravno (samovoljno) prizadeta, ni bila več v dejanskem izvrševanju posesti nepremičnine, marveč zgolj še v posedovanju ključa. V sodni praksi je bilo sicer v tovrstnih primerih posestno varstvo priznano, vendar je med temi in obravnavanim primerom podana pravno odločilna razlikovalna prvina. Tožeča stranka namreč ni več imela ključa do gostinskega lokala, marveč zgolj še ključ do izpraznjenega gostinskega lokala z izklopljeno elektriko in vodo. Njena dejavnost, ki je edina vsebinsko napolnjevala pojem izvrševanja posesti, je bila opuščena. V takšnem dejanskem položaju pa po prepričanju pritožbenega sodišča nima več ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti. V takšnem položaju bi šlo le še varstvo kljubovanja tožeče stranke, da ob srečanju 26. 3. 2014 prvo toženi stranki izroči ključe prostorov, v katerih je izvrševanje posesti z dotlejšnjo vsebino dejansko že opustila.

8. Ker glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (33. člen SPZ(2)) tožeča stranka po prepričanju pritožbenega sodišča nima več ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti, je pritožbeno sodišče na podlagi procesnega pooblastila iz 2. točke 365. člena ZPP pritožbi prvo tožene stranke ugodilo ter izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša nanjo, in zahtevke zoper njo zavrnilo.

9. Na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 168. člena ZPP je pritožbeno sodišče na novo odločilo o stroških celotnega postopka v razmerju med tožnico in prvotoženko. Stroški slednje znašajo na prvi stopnji 344,65 EUR (glej stroškovnik na l.št. 64), na drugi stopnji sojenja pa 409,36 EUR (glej stroškovnik na l.št. 83). Te stroške ji je tožnica dolžna povrniti na podlagi pravila iz prvega odstavka 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter se poznejše spremembe osnovnega predpisa).

Op. št. (2): Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002).