Jedro

Dejstvo, da je družba kasneje, po že uvedenem davčnem postopku, poravnala odmerjeni davčni dolg, za obstoj zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni odločilno. Navedena okoliščina se upošteva kot olajševalna okoliščina pri odmeri kazni, to je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru storilo.

Izrek

Pritožba obtoženčevega zagovornika se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženega A. L. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ in kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Na podlagi 50. in 51. člena KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje, po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ, določilo kazen sedem mesecev zapora, in za drugo kaznivo dejanje, po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ, določilo kazen eno leto in tri mesece zapora, nato mu je po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, sodna taksa pa se plača na poziv sodišča. Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov po ZKP, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V nasprotju s pritožbenimi navedbami obtoženčevega zagovornika pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov in njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva in okoliščine, odločilne za presojo ravnanja obtoženca in njegove krivde. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izredno temeljito, verodostojno in natančno analiziralo tako zagovor obtoženca kot ostale izvedene dokaze, nato je sledeč metodološkemu napotku iz drugega odstavka 355. člena ZKP opravilo skrbno presojo vseh izvedenih dokazov ter sprejelo pravilne zaključke glede ravnanja obtoženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam, stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje glede ravnanja obtoženca in njegove krivde in ker so ti tako pretehtani in razumni, jim ni kaj bistvenega dodati, poleg tega je že v izpodbijani sodbi dejansko vsebovan odgovor na pritožbena izvajanja pritožnika.

Glede kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin pritožnik izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec vedel, da so računi, glaseči se na ime izdajateljice družbe O. d.o.o., navedeni v točki I. izreka izpodbijane sodbe, lažni oziroma da ne odražajo dejanskih transakcij oziroma poslovnih dogodkov med družbama O. d.o.o. in A. d.o.o., kot so na njih navedeni. Poudarja, da je obtoženec po svoji družbi A. d.o.o. plačal navedene račune, vključno z DDV, česar ne bi storil, če bi vedel, da so računi lažni. Podaja svojo dokazno oceno, ki je drugačna od dokazne ocene sodišča prve stopnje. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Sodišče prve stopnje je namreč vse izvedene relevantne dokaze, vključno z zagovorom obtoženca, ustrezno kritično analiziralo in v razlogih izpodbijane sodbe zelo obširno, argumentirano in prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje za dokazano, da je obtoženec očitano mu kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin storil s krivdno obliko direktnega naklepa (točke 11, 12, 13, 14 in 15 izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da argumentom prvostopenjskega sodišča ni kaj dodati, so tako popolni, vsestransko pretehtani in razumni, da jih pritožbena izvajanja, ki ne podajajo nobenih novih argumentov za izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje, temveč le ponavljajo argumentacijo, ki jo je ustrezno ocenilo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje, ne morejo izpodbiti.

Glede kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zatajitve finančnih obveznosti pritožnik trdi, da je družba H. dne 28.11.2012 plačala vstopni DDV, zato velika premoženjska korist ni bila pridobljena in ni podano to kaznivo dejanje. Na te očitke je odgovorilo že sodišče prve stopnje (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe). Dejstvo, da je družba H. kasneje, po že uvedenem davčnem postopku, poravnala odmerjeni davčni dolg, za obstoj zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni odločilno. Navedena okoliščina se upošteva kot olajševalna okoliščina pri odmeri kazni, to je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru storilo. Drugačen pogled pritožnika na materialnopravno relevantnost navedene okoliščine ni sprejemljiv.

Čeprav zagovornik v pritožbi ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v 18. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obtožencu izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerni posamezni zaporni kazni in mu po določbah o steku določilo primerno enotno zaporno kazen in tudi pravilno odmerilo preizkusno dobo. Zato v odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči. Glede na povedano pritožbena izvajanja obtoženčevega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obtoženec na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati kot stroške pritožbenega dela kazenskega postopka sodno takso, ki jo bo sodišče prve stopnje odmerilo v posebnem plačilnem nalogu.