Jedro

Logična predpostavka pasivnosti enega družbenika je seveda aktivnost najmanj enega drugega družbenika. Ker v enoosebnih družbah z omejeno odgovornostjo drugih družbenikov ni, je že po naravi izključeno, da bi jim bilo mogoče priznati status pasivnega družbenika.

Izrek

Pritožba dolžnice se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice A.K. ter odločilo, da je dolžnica dolžna povrniti upniku izvršilne stroške v višini 7,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper ta sklep se je po svojem pooblaščencu pritožila dolžnica A.K. V pritožbi navaja, da se je vseskozi tekom postopka sklicevala na status pasivnega družbenika. Pri opredelitvi tega statusa pa je treba upoštevati dejanski in ne le formalni vpliv družbenika. Pritožnica pa je do sedaj že pojasnila, da je bil njen položaj v družbi le formalni, da je poslovne odločitve aktivno sprejemal drugi družbenik in hkrati prokurist R.M., ki se je tudi z upnikom dogovoril za najem spornega posojila in tudi porabil prejeti denar za svoje lastne potrebe v času dolžničine odsotnosti iz zdravstvenih razlogov. Zatrjevala je torej, da je imela družba dva družbenika in dva zastopnika – dolžnico kot direktorico in R.M. kot prokurista. Če bi dolžnica navedeno zatrjevanje dokazala, je ne bi bilo mogoče šteti za aktivno družbenico in odgovorno za dolgove izbrisane družbe. Za te svoje navedbe pa je predlagala konkretne dokaze, ki pa jih sodišče prve stopnje sploh ni izvajalo. Ena temeljnih pravic strank je pravica do izjave, do kontradiktornega postopka. Element te pravice pa je tudi pravica stranke, da navaja dokaze in do izvedbe predlaganih relevantnih dokazov. Kršitev te pravice predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, je zagrešilo prav tovrstno kršitev. Sprejelo je vnaprejšnjo dokazno oceno o uspehu dokazovanja. Ne drži pa tudi očitek sodišča prve stopnje, da ni pojasnila o čem naj bi predlagane priče izpovedale. V konkretni zadevi bi moralo sodišče izvesti narok za obravnavanje ugovora, na njem izvesti predlagano zaslišanje prič in šele ne tej podlagi sprejeti dokazno oceno, ali je dolžnico šteti za aktivno ali pasivno družbenico izbrisanega starega dolžnika. Zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba dolžnice ni utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, to pa potrjujejo tudi listinski dokazi na katere se sodišče prve stopnje sklicuje, je razvidno, da je bila pritožnica edina družbenica, poleg tega pa tudi njena zakonita zastopnica, iz sodnega registra izbrisanega prvotnega dolžnika družbe D. d.o.o.. Pritožbene trditve, da naj bi poslovne odločitve pri izbrisani družbi aktivno sprejemal drugi družbenik in hkrati prokurist M.R., torej nimajo podlage v izvedenih dokazih, saj podatki sodnega registra izkazujejo, da je R.M. prenehal status družbenika dne 14.07.1998, prokurista v družbi D. d.o.o.. pa že pred tem dne 15.12.1997. Vse od izstopa R.M. dalje pa je bila edina družbenica izbrisane družbe, hkrati pa tudi njena zakonita zastopnica, ravno pritožnica. Prav slednja pa je tudi, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje z upnikom sklenila Pogodbo o zastavi nepremičnin dne 27.3.1997 in istega dne tudi Kreditno pogodbo, ki je temelj terjatve v obravnavani zadevi. Družbo pa je zastopala tudi pri sklenitvi Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Ob takem dejanskem stanju tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pritožnica v nobenem primeru ne zmore uspeti s trditvijo, da je bila v izbrisani družbi zgolj pasivna družbenica v smislu ustavne odločbe U-I-135/00. Po tč. 76. citirane ustavne odločbe je temelj odgovornosti družbenikov nedelujočih družb po ZFPPod vpliv, ki so ga imeli na poslovanje družbe in na nastanek obveznosti te družbe. Za neprave pasivne družbenike pa se štejejo le tisti družbeniki, ki vpliva na poslovanje niso imeli. Trditev, da družbenica, ki je kot zakonita zastopnica podpisala vse pogodbe, ki so podlaga za uveljavljanje terjatve v obravnavanem primeru in ki je bila ob izbrisu družbe iz sodnega registra celo njena edina družbenica v enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo, nima statusa aktivne družbenice, ne vzdrži pritožbene presoje. Tako iz obrazložitve tč. 50, kot tudi iz obrazložitve tč. 74 že navedene ustavne odločbe izhaja, da se opredelitev, ali gre za neprave pasivne družbenike, ali za aktivne družbenike, presoja skozi različnost položajev med posameznimi družbeniki oziroma iz različnosti v njihovih notranjih razmerjih. Že iz tega izhaja, da je mogoče priznati status pasivnega družbenika le v družbi z omejeno odgovornostjo, ki ima več kot enega družbenika. Logična predpostavka pasivnosti enega družbenika je seveda aktivnost najmanj enega drugega družbenika. Ker v enoosebnih družbah z omejeno odgovornostjo drugih družbenikov ni, je že po naravi izključeno, da bi jim bilo mogoče priznati status pasivnega družbenika.

Pritožba ima sicer prav, da velja načelna obveznost sodišča, da izvede predlagane dokaze. Vendar pa ta obveznost ni neomejena, sodišče sme zavrniti predlagane dokaze, kadar za to obstajajo upravičeni razlogi. V takem primeru je dolžnost sodišča le v tem, da svojo odločitev o neizvedbi predlaganih dokazov ustrezno obrazloži. Prav to pa je sodišče prve stopnje tudi storilo. Za vstop oziroma izstop družbenika iz družbe velja po ZGD stroga obličnost. Zato se status družbenika v družbi ne dokazuje s pričami, pač pa z listinskimi dokazi. Že to pomeni, da je zasliševanje prič o tem, kdo je bil v določenem obdobju družbenik izbrisane družbe, neprimeren dokaz. Z zaslišanjem prič se tudi ne dokazuje, kakšno je bilo stanje družbe ob njenem izbrisu. To je razvidno iz podatkov sodnega registra, pa tudi iz objave v Uradnem listu. Zato je tudi v tem primeru dokaz z zaslišanjem prič docela neprimeren. Glede na navedeno ter nenazadnje tudi upoštevajoč dejstvo, da je iz listinskih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje tudi ustrezno dokazno ocenilo, razvidno, da je vse pogodbe, ki predstavljajo temelj obravnavane obveznosti, ko je zakonita zastopnica in tudi s statusom družbenice podpisala pritožnica, je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno in ne da bi s tem kršilo načelo kontradiktornosti postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zavrnilo predlagane dokaze. Pri tem tudi ni moč pritrditi pritožbenemu stališču, da gre v takem primeru za vnaprejšnjo dokazno oceno o uspehu dokazovanja, saj je bila zavrnitev, kot izhaja iz konteksta obrazložitve sodbe, utemeljena z neprimernostjo predlaganih dokazov. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.