Jedro

V okviru tožbenega predloga, da sodišče odpravi prvostopno in drugostopno odločbo, je sodišče izdalo sodbo, s katero je ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe. Odločba je nezakonita, ker temelji na z zakonom neskladnem podzakonskem predpisu. Kršitev materialnega prava je po ZUS-1 sicer sankcionirana z odpravo izpodbijane odločbe (4. točka prvega odstavka 64. člena), ki pa v obravnavanem primeru ne bi bila ustrezna.

Izrek

Tožba se ugodi tako, da se ugotovi, da je odločba Generalnega državnega pravobranilca št. Pers. 30/99 z dne 20. 12. 2007 nezakonita.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi določb 3. in 48. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 95/07, v nadaljevanju ZSPJS-UPB7) in 44. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 94/07, 17/06 in 57/07, v nadaljevanju ZDPra-UPB2) je generalni državni pravobranilec odločil: da je pravna podlaga za izdajo odločbe Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-UPB7), Zakon o državnem pravobranilstvu (ZDPra-UPB2) in Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 109/07) (točka I. izreka); da se s to odločbo tožeči stranki določijo osnovna plača na podlagi uvrstitve njene funkcije v plačni razred, prevedena in primerljiva plača pred prvim obračunom plač po ZSPJS, osnovna plača v skladu s prvim obračunom plač po ZSPJS, varovanje plače, upravičenost do dodatkov, upravičenost do napredovanja in plačila delovne uspešnosti, začetek obračuna in izplačila plače v skladu z ZSPJS in prenehanje veljavnosti določb individualnih aktov (točka II. izreka); da se plača obračunava za povprečno mesečno delovno obveznost v trajanju 174 delovnih ur (točka III. izreka); navedel osnovni količnik za plačilni razred tožeče stranke po ZDPra, ki se uporablja do začetka izplačila plač po ZSPJS, skupni količnik, upoštevajoč pri tem dodatek zaradi nezdružljivosti funkcije in dodatek za opravljanje funkcije na sedežu po ZDPra, ki se uporablja do začetka izplačila po ZSPJS, osnovo za obračun, nominalni znesek osnovne plače, skupne dodatke, prevedeni plačni razred in pripadajočo prevedeno osnovno plačo pred prvim obračunom plače v skladu z ZSPJS (točka IV. izreka); določil tožeči stranki plačni razred po 7. členu ZSPJS in osnovno plačo po 9. členu ZSPJS ter način odprave nesorazmerij po dinamiki, določeni v 49.č členu ZSPJS (točka V. izreka); odločil o varovanju plače tožeče stranke do primerljivega zneska plače, določenega po ZSPJS, v skladu z 49.f členom ZSPJS (točka VI. izreka); odločil, da tožeči stranki pripadajo dodatki v skladu z ZSPJS (točka VII. izreka); odločil o upravičenosti tožeče stranke do napredovanja in plačila delovne uspešnosti (točka VIII. izreka); navedel, da se plača tožeče stranke obračuna mesečno ter da se prvi obračun in izplačilo plače v skladu s to odločbo izvede za mesec januar 2008 (točka IX. izreka); navedel, da s to odločbo prenehajo veljati vse določbe individualnih aktov, izdanih tožeči stranki, ki se nanašajo na uvrstitev v plačilni razred po predpisih, ki so se uporabljali do začetka izplačila plač po ZSPJS oziroma na obračun plače po predpisih, ki so se uporabljali do začetka izplačila plač po ZSPJS (točka X. izreka); navedel, da je sestavni del odločbe priloga s pregledom in oznako podatkov, potrebnih za odločbo oziroma obračun plače (točka XI. izreka); navedel, da odločba začne veljati s 1. 1. 2008 (točka XII. izreka). V obrazložitvi se sklicuje tudi na Akt o prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač funkcij in prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač funkcionarjev Državnega pravobranilstva ter njihovi uvrstitvi v plačne razrede št. DP-AO1-324/2007 z dne 13. 12. 2007, ki ga je izdal generalni državni pravobranilec, ter prilogi 1 in 3 ZSPJS. Z izpodbijano odločbo je bil nominalni znesek osnovne plače tožeče stranke preveden v 49. plačni razred oziroma je bila tožeča stranka uvrščena v 48. plačni razred.

Vlada RS je z odločbo z dne 29. 5. 2008 zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. Presodila je, da je bila plača tožeče stranke prevedena skladno s četrtim odstavkom 49. c člena ZSPJS, v skladu z 9. členom tega zakona pa je bila določena osnovna plača. Izpodbijana odločba je obrazložena v okviru izreka odločbe. Pojasnjuje, da ZSPJS loči prevedbo nominalnega zneska osnovne plače – ta se opravi na podlagi četrtega odstavka 49. c člena, in uvrstitev v plačni razred – kar določa drugi odstavek 9. člena. Ker tožeča stranka v funkciji državne pravobranilke še ni dosegla napredovanj, ne more biti uvrščena višje kot v izhodiščni 48. plačni razred. Varovanje osnovne plače je določeno v 49. f členu ZSPJS. Ker bi tožeča stranka po ZSPJS prejela plačo v nižjem znesku kot po predpisih, ki so se uporabljali do začetka obračuna plač po ZSPJS, se ji do izenačitve obeh zneskov izplačuje višji znesek. Izpodbijana odločba tako ni v nasprotju z 42. členom ZDPra, v nasprotju z načelom zaupanja v pravo in načelom spoštovanja pridobljenih pravic. Odločba vsebuje tudi vse elemente, ki jih zahteva določba drugega odstavka 48. člena ZSPJS. Pojasnjuje tudi, da se dodatek za nezdružljivost funkcij po ZSPJS ukinja, upoštevan pa je pri izračunu nominalnega zneska plače in s tem pri prevedbi, prav tako tudi v plačnih razredih, določenih za funkcionarje Državnega pravobranilstva po ZSPJS.

V tožbi tožeča stranka ugovarja, da so ji bile z uvrstitvijo v 48. plačni razred kršene ustavne pravice in to pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), prepoved retroaktivne veljave zakonov (155. člen Ustave RS), usklajenost pravnih aktov (153. člen Ustave RS) in načelo pravne in socialne države ter zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS). V neskladju z zakonom je tudi Akt o prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač funkcij in prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač funkcionarjev Državnega pravobranilstva ter njihovi uvrstitvi v plačne razrede št. DP-AO1-324/2007 z dne 13. 12. 2007. Predlaga, da sodišče prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti ZPSJS in Akta pred Ustavnim sodišče RS. Navaja, da primerljivi znesek plače znaša 3331,21 EUR. Nominalni znesek osnovne plače 2974,30 EUR je preveden v plačni razred 49, katerega osnovna plača na dan 1. 7. 2007 znaša 2940,75 EUR. Prevedena plača je bila na podlagi Akta uvrščena v 48. plačni razred. Tako ji pripada osnovna plača 48. plačnega razreda v znesku 2827,64 EUR. Prevedba osnovne plače z uvrstitvijo v 48. plačni razred je v nasprotju s četrtim odstavkom 49.c členom ZSPJS. Izpodbijana odločba tudi ne vsebuje razlogov za takšno uvrstitev in je v tej smeri ni možno preizkusiti. Glede na to določilo je edino pravilna prevedba z uvrstitvijo v 49. plačni razred. Z določbo, da funkcionar po ZSPJS ne more biti uvrščen v nižji plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem, je varovan zgolj minimum pridobljenih pravic. ZSPJS ne določa, da mora biti funkcionar, ki je bil na podlagi ZDPra uvrščen v prvi plačni razred, tudi s prvo uvrstitvijo po ZSPJS uvrščen zgolj v prvi plačni razred. Z ZSPJS je varovan nominalni znesek plače, zato je z 49.c členom skladna le prevedba, ki se opravi z uvrstitvijo v plačni razred, ki je po vrednosti najbližji znesku osnovne plače, kot jo je dosegla do dneva prevedbe. Z uvrstitvijo v 49. plačni razred bi bila razlika med nominalno plačo, ki jo je dosegla pred prevedbo, in plačo po prevedbi zgolj 33,55 EUR v njeno škodo, z uvrstitvijo v 48. členi razred pa znaša ta razlika 146,66 EUR. Akt, ki plače državnih pravobranilcev na sedežu prevede v 49. do 54. plačni razred, uvrsti pa v 48. do 51. razred, prevedbo brez zakonske podlage ločuje na fazo prevedbe in fazo uvrstitve. Akt prevede zneske osnovnih plač državnih pravobranilcev na sedežu v šest plačilnih razredov, nato pa te uvrsti v štiri plačilne razrede. Plačni razredi, ki so veljali pred ZSPJS, niso ne po številu in ne po vrednosti primerljivi s plačnimi razredi po ZSPJS. Tožeča stranka navaja, da se ji tudi ob, z določbo 49.c člena ZSPJS pravilni uvrstitvi v 49. plačni razred, plača zniža, kar je v nasprotju s pravico do plače, ki ji jo zagotavlja peti odstavek 42. člena ZDPra, po katerem se državnemu pravobranilcu osnovna plača med trajanjem funkcij ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. Prevedba plače po ZSPJS ni dopusten razlog znižanja plače po 49. členu ZDPra, je v nasprotju z načelom zaupanja v pravo in načelom spoštovanja pridobljenih pravic. Poleg tega se ji je plača od 1. 1. 2008 znižala tudi zaradi znižanja dodatka na delovno dobo z 0,5% za vsako začeto leto delovne dobe na 0,3% za zaključeno leto delovne dobe. Varovana primerljiva plača vsebuje le dodatek na delovno dobo do 31. 12. 2007, za nadaljnje obdobje pa se dodatek sploh ne obračunava, znižuje se le znesek razlike med varovano primerljivo plačo in primerljivo plačo po ZSPJS. Dodatek na delovno dobo je kot sestavina plače trajna pravica v zvezi s pravico do plače. To pravico priznava delovna zakonodaja, Zakon o delovnih razmerjih. Nobenega razloga ni, da bi bil položaj državnih pravobranilcev, ki so v službenem razmerju, v tem pogledu drugačen kot položaj delavcev. Odmera dodatka na delovno dobo, ki ga je tožeča stranka dosegla po ZDPra, se mora upoštevati po tem zakonu, za delovno dobo, ki jo je dosegla po začetku izplačevanja plač po ZSPJS 1. 1. 2008 pa po spremembah ZDPra. Dodatek za delovno dobo v primerljivi plači po ZSPJS se v individualnih odločbah o prevedbi plače ne navaja, čeprav bi se moral glede na šesti odstavek 49. f člena ZSPJS. Zato je odločba tudi v nasprotju z 48. členom ZSPJS. Tožeča stranka predlaga, da sodišče prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti določbe 3. člena Akta in 49. člena ZSPJS ter odpravi obe odločbi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Sklicuje se na določbi 49.a in 49.c člena ZSPJS-UPB7. Glede varstva, ki ga za osnovno plačo določa ZDPra v 42. členu, meni da ga zagotavlja tudi ZSPJS, ki varovanje plače ureja v 49.f členu. Pojasnjuje, da ZSPJS loči prevedbo nominalnega zneska osnovne plače od uvrstitve v plačni razred. Prevedba se opravi na podlagi četrtega odstavka 49.c člena, drugi odstavek 9. člena pa določa, da je osnovna plača določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščena funkcija oziroma s plačnim razredom, pridobljenim z napredovanjem. Glede znižanja dodatka za delovno dobo pa odgovarja, da je v okviru primerljivih zneskov plač po sedmem odstavku 49.f člena ZSPJS zajet tudi ta dodatek.

V pripravljalni vlogi je tožeča stranka vztrajala pri svojih navedbah. Meni, da se 9. člen ZSPJS nanaša na urejanje plačnih razmerij javnih uslužbencev in funkcionarjev, ki so v službeno razmerje vstopili po začetku izplačevanja plač po ZSPJS, za druge pa vejajo določbe XIII. poglavja. Tudi njena osnovna plača je bila določena z odločbo Generalnega državnega pravobranilca št. Pers. 30/99-85 z dne 1. 6. 2006. Zato je lahko zakonito prevedena zgolj na podlagi določb XIII. poglavja. To pa pomeni uvrstitev plače v po vrednosti najbližji plačni razred iz Priloge 1, kar je 49. in ne 48. plačni razred. Če bi zakonodajalec želel doseči namen, kot ga pojasnjuje tožena stranka, bi moral zapisati določbo, da mora biti prevedena plača uvrščena v plačni razred, ki je enak številu plačnih razredov, ki jih je funkcionar dosegel z napredovanjem do dneva prevedbe. Take določbe kot je prvi odstavek 49.č člena glede javnih uslužbencev, ZSPJS za funkcionarje nima. Prevedena plača, ki se ji izplačuje od 1. 1. 2008, je dejansko nižja od plače, ki jo je prejemala do 1. 1. 2008, kar je kršitev ZDPra. Zato se ji izplačuje dodatek, ki se ji bo izplačeval vse do izenačitve zneska plače, izplačevane po 1. 1. 2008, z zneskom, do katerega je bila upravičena do prevedbe, po 42. členom ZDPra pa tudi po prevedbi. Plača se ji je znižala tudi zaradi tega, ker se do izenačitve obeh zneskov ne bo usklajevala. V zvezi z dodatkom za delovno dobo pa tožeča stranka opozarja tudi na neenakopravno obravnavanje uslužbencev in funkcionarjev. ZSPJS je za funkcionarje dodatek za delovno dobo v tretjem odstavku 25. člena določil v višini 0,3% osnovne plače, za javne uslužbence pa je ta dodatek določen s KPJS v višini 0,33% osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe. Tožena stranka javnim uslužbencem priznava za 10% višji odstotek dodatka za delovno dobo ter javnim uslužbenkam še dodatek v višini 0,1% osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe nad 25 let. Za tako razlikovanje ni utemeljenega razloga, to predstavlja kršitev 14. člena Ustave RS. Zato tožeča stranka predlaga prekinitev postopka in vložitev zahteve presojo ustavnosti določbe tretjega odstavka 25. člena ZSPJS v povezavi z določbo 35. člena KPJS.

Tožba je utemeljena.

Po določbi četrtega odstavka 49.c člena ZSPJS-UPB7 se nominalni znesek osnovne plače funkcionarja, izračunan v skladu s 49.a in 49.b členom prevede v plačni razred po tem zakonu z uvrstitvijo v po vrednosti najbližji plačni razred iz priloge 1, vendar ne nižje kot v plačni razred, ki je za toliko razredov višji od plačnega razreda funkcije, kot jih je funkcionar dosegel do dneva prevedbe. Prevedba se določi z aktom organa uporabnika proračuna, ki je pristojen za urejanje pravic in obveznosti iz delovnih razmerij. Na tej podlagi je Generalni državni pravobranilec izdal Akt o prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač funkcij in prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač funkcionarjev Državnega pravobranilstva ter njihovi uvrstitvi v plačne razrede št. DP-AO1-324/2007 z dne 13. 12. 2007 (v nadaljevanju Akt), s katerim je bil nominalni znesek osnovne plače funkcije državnega pravobranilca na sedežu preveden v 49. plačni razred, uvrščen pa v 48. plačni razred, nominalni znesek osnovne plače funkcije državnega pravobranilca na zunanjem oddelku je bil preveden v 47. plačni razred, uvrščen pa v 48. plačni razred, nominalni zneski osnovnih plač državnih pravobranilcev na sedežu so bili prevedeni v 49. do 54. plačni razred, uvrščeni pa v 48. do 51. plačni razred, nominalni zneski osnovnih državnih pravobranilcev na zunanjem oddelku pa so bili prevedeni v 47. do 52. plačni razred, uvrščeni pa v 48. do 51. plačni razred.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka pred prevedbo zasedala mesto državne pravobranilke na sedežu, uvrščena pa je bila v plačilni razred I. s koeficientom 2,89. Po določbi 42. člena ZDPra (Uradni list RS, št. 20/97) je to pomenilo, da je bila uvrščena v začetni plačilni razred. Preveden plačni razred (po vrednosti najbližji plačni razred iz priloge 1) je bil 49. Glede na uvrstitev, predpisano z Aktom, je bila osnovna plača tožeče stranke uvrščena v 48. plačni razred. Kot izhaja iz obrazložitve (drugostopne odločbe), je bila tožeča stranka uvrščena v izhodiščni razred, ker še ni dosegla napredovanj.

Po presoji sodišča je Akt, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, nezakonit. V času izdaje Akta je veljal ZDPra-UPB2 (obsega noveli ZDPra-A, Uradni list RS, št. 17/06 in ZDPra-B, Uradni list RS, št. 57/07), ki je 51. členu določal, da državni pravobranilci lahko napredujejo za šest plačnih razredov, v višji plačni razred pa je državni pravobranilec lahko napredoval vsaka tri leta (52. člen). Napredovanje je zajemalo napredovanje v višje plačne razrede znotraj plačne lestvice za posamezno funkcijo (tretji odstavek 51. člena ZDPra-UPB2). Glede izhodiščnega plačnega razreda je drugi odstavek 44. člena ZDPra-UPB2 odkazoval na zakon, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. ZSPJS-UPB7 je v prilogi 3 določil, da je plačni razred funkcije državnega pravobranilca 48. ZSJPS-UPB7 oziroma ZDPra-B (6. člen) sta izhaja iz enakega izhodiščnega plačnega razreda za državnega pravobranilca na sedežu in državnega pravobranilca na zunanjem oddelku, kar je vplivalo na izhodiščni razred državnega pravobranilca na sedežu, ki je imel po ZDPra/97 10% dodatek za opravljanje funkcij na sedežu. Glede na navedene določbe je državni pravobranilec lahko napredoval od 48. do 54. plačnega razreda. Takšen sistem napredovanja, ki je bil uzakonjen z ZDPra-A (uvrstitve po ZDPra–A so bile do uveljavitve ZDPra-B zadržane glede na 3. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. 60/06, 214/06 in 228/06), je spremenil napredovanje, kot je bilo predpisano po ZDPra, Uradni list RS, št. 20/97, po katerem je državni pravobranilec v višji plačilni razred lahko napredoval vsakih šest let (52. člen ZDPra/97), napredovanje pa je bilo možno v tri plačilne razrede (plačilni razred II s koeficientom 3,02, plačilni razred III s koeficientom 3,14 in plačilni razred IV s koeficientom 3,47, člen 42 ZDPra/97). Primerjava obeh sistemov pokaže, da je ZDPra-UPB2 omogočal hitrejše postopno napredovanje (vsaka tri leta), možnost najvišjega napredovanja pa je bila enaka (doseči ga je bilo možno v 18 letih). Ker so pravobranilci, ki so bili na funkcijo imenovani pred uveljavitvijo novega sistema napredovanja, lahko napredovali že po prejšnjem sistemu napredovanja, ki je po povedanem primerljiv, bi bilo po mnenju sodišča v prejšnjem sistemu dosežena napredovanja treba ustrezno upoštevati pri uvrščanju v plačne razrede po ZSPJS, da bi bilo tako zadoščeno zakonski zahtevi po uvrstitvi v plačni razred, ki ga je državni pravobranilec dosegel z napredovanjem (49. c člen ZSPJS-UPB7) oziroma zakonski prepovedi poslabšanja položaja državnega pravobranilca v zvezi z njegovim napredovanjem (tretji odstavek 34. člena ZDPra-A). Akt, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, pa izhaja iz golega števila napredovanj po prejšnjem sistemu napredovanja, in je kot tak po mnenju sodišča neskladen z zakonom.

Ne strinja pa se sodišče s tožečo stranko, da Akt brez zakonske podlage ločuje prevedbo na fazo prevedbe in fazo uvrstitve. Po prehodnih določbah razdelka „1. Prevedba osnovne plače javnega uslužbenca in funkcionarja ter njena uvrstitev v plačni razred“ se je znesek osnovne plače funkcionarja, izračunan po 49.a členu, prevedel v plačni razred, vrednostno najbližji iz Priloge 1, ter nato uvrstil v plačni razred po ZSPJS. Določba 49.c člena po mnenju sodišča ni izrecno varovala doseženega plačnega razreda (pri tem ni nepomembno, da je ZDPra-B odpravil dodatek za opravljanje funkcije na sedežu, kar se je izražalo v višini plače državnega pravobranilca na sedežu in državnega pravobranilca na zunanjem oddelku), temveč dosežena napredovanja glede na plačni razred funkcije državnega pravobranilca.

Ker je po presoji sodišča Akt neskladen z zakonom, je tudi izpodbijana odločba, ki na njem temelji, nezakonita. S tem se sodišče ne opredeljuje, v kateri plačni razred bi morala biti uvrščena tožeča stranka, saj je zakon določitev uvrstitve funkcionarjev prepustil uporabniku proračuna, v konkretnem primeru Generalnemu državnemu pravobranilcu.

V zvezi z očitanimi kršitvami določb Ustave RS sodišče odgovarja, da 155. člen Ustave RS varuje na podlagi zakona pridobljene pravice tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic pa ne pomeni ustavno prepovedane retroaktivnosti (odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-223/96, U-I-101/95, U-I-60/06)). Sprememba plače za naprej sama po sebi ne pomeni ustavno nedopustnega posega v pridobljene pravice (v odločbi št. U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 je Ustavno sodišče izrecno je navedlo, da to velja tudi za spremembe pri posameznih pravicah iz delovnega razmerja). Relativno zmanjšanje plače – zmanjšanje osnovne plače (če bi do tega tudi ob drugačnem upoštevanju napredovanj prišlo) bi lahko predstavljal nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo kot eno izmed načel pravne države (2. člen Ustave RS), če spremenjene ureditve ne bi narekovala javna potreba. V obravnavanem primeru pa gre za celovito plačno reformo, s katero se plače v javnem sektorju povsem na novo določajo, ter se odpravljajo plačna nesorazmerja. To pa je utemeljeno v prevladujočem javnem interesu. Pri tem sodišče dodaja, da Ustava RS državnim pravobranilcem ne zagotavlja jamstev, kot za sodnike izhajajo iz 125. člena Ustave RS.

Kolikor se tožeča stranka glede znižanja plač sklicuje na znižanje dodatka na delovno dobo, točno ugotavlja, da ta v izpodbijani odločbi ni določen, oziroma odločba v VII. točki samo odkazuje na ZSPJS. Torej je o dodatku generalni pravobranilec moral izdati še drugo odločbo, zoper katero je tožeča stranka imela pravno varstvo. Medtem je določba, s katero je bil v času izdaje izpodbijane odločbe določen dodatek na delovno dobo, na podlagi šestega odstavka 23. člena ZSPJS-I (Uradni list RS, št. 58/08) prenehala učinkovati. Sicer pa dodatek za delovno dobo ni ustavnopravna kategorija. Odločitev zakonodajalca, da ta dodatek zniža, sodi v polje proste presoje zakonodajalca (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-224/08-14 z dne 21. 1. 2010, Uradni list RS, št. 8/10). Znižanje plač zaradi spremenjene višine dodatka po ZSPJS-UPB7 pa preprečuje prevedbeni dodatek (49. in 49.f člen).

Glede kršitve načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS v zvezi z določitvijo dodatka za delovno dobo funkcionarjem in določitvijo dodatka za delovno dobo javnih uslužbencev pa je Ustavno sodišče RS že v odločbi št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06 navedlo, da je zaradi različnega pravnega statusa funkcionarjev in javnih uslužbencev načeloma ustavno dopustno različno urejanje plače. V čem je kršena pravica do sodnega varstva, tožeča stranka v tožbi ni pojasnila, obrazložila pa tudi ni, zakaj naj sodišče sproži postopek za presojo ustavnosti 49. člena ZSPJS.

V okviru tožbenega predloga, da sodišče odpravi prvostopno in drugostopno odločbo, je sodišče izdalo sodbo, s katero je ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe. Kot je pojasnilo zgoraj, je odločba nezakonita, ker temelji na z zakonom neskladnem podzakonskem predpisu. Kršitev materialnega prava je po ZUS-1 sicer sankcionirana z odpravo izpodbijane odločbe (4. točka prvega odstavka 64. člena), ki pa v obravnavanem primeru ne bi bila ustrezna. Izpodbijana odločba je bila že izvršena; na njeni podlagi se je tožeči stranki izplačevala plača od 1. 1. 2008 do konca učinkovanja te odločbe. Z ZSPJS-L (Uradni list RS, št. 91/09) so bile namreč uzakonjene spremembe v plačnem sistemu, ki so se nanašale tudi na državne pravobranilce (povišan je bil izhodiščni plačni razred in zmanjšan razpon možnih napredovanj). Novela je predvidela prehodno ureditev z učinkom od 1. 7. 2009 (17. in 24. člen), in poračun razlike med osnovno plačo po ZSPJS-L in osnovno plačo, določeno pred tem zakonom, tj. z izpodbijano odločbo. Zakonske določbe, ki so veljale za čas učinkovanja izpodbijane odločbe, so torej časovno že izčrpane in jih v primeru odprave izpodbijane odločbe v ponovnem postopku ne bi bilo mogoče uporabiti. Poleg tega je ZSPJS-UPB7 zagotavljal, da se državnim pravobranilcem plača ob prehodu na nov sistem ni mogla nominalno znižati, saj jim je bil v skladu s sedmim odstavkom 49.f člena ZSPJS-UPB7 varovan primerljivi znesek plače po prejšnjih predpisih. Ugotovljena nezakonitost izpodbijane odločbe pa je podlaga za morebitno uveljavljenje odškodnine zaradi povišanja osnovne plače plačnega razreda, v katerega naj bi bila tožeča stranka uvrščena, v drugih postopkih.

Upoštevaje navedeno je sodišče ob uporabi določbe drugega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe, ne da bi poseglo v njen pravni obstoj.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter po določbi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) tožeči stranki priznalo stroške v višini 80 EUR.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.