Jedro

Določitev rokov za vložitev tožbe za razveljavitev sodne poravnave je v skladu z načelom pravne varnosti. Subjektivni in objektivni rok iz 393. člena ZPP varujeta pred pravno negotovostjo, saj bi sicer, če rok ne bi bil določen, nad sodno poravnavo vedno visela senca dvoma, če mogoče kdaj ne bo razveljavljena.

Pritožbeno sodišče ne vidi protiustavnosti določbe 393. člena ZPP, zato se ni odločilo za prekinitev tega postopka in za začetek presoje ustavnosti navedene določbe pred Ustavnim sodiščem RS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Toženka A. A. sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo za razveljavitev sodne poravnave1, ki jo je vložila toženka A. A.2, saj je ugotovilo, da je pred vložitvijo tožbe že preteklo več kot tri leta od njene sklenitve in je zato tožbo zavrglo v skladu s 398. členom Zakona o pravdnem postopku3 (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s petim in drugim odstavkom 393. členom ZPP.

2. Pritožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da pritožbeno sodišče prekine postopek in začne postopek presoje ustavnosti 393. člena in ostalih členov ZPP. Ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila sodna poravnava sklenjena 27. 10. 2008. Meni pa, da so dejstva, ki jih je navedla v tožbi, takšna, da bi jih sodišče moralo upoštevati oziroma najti ustrezno zakonsko razlago s katero ji bo omogočilo, da ustrezno zavaruje svoje pravice in da se odpravijo kršitve, ki so ji nastale zaradi ravnanj B. B. 3. V zvezi s predlogom, da se postopek prekine in da pritožbeno sodišče sproži po 156. členu Ustave RS postopek presoje ustavnosti celotnega zakona ali posameznih določb ZPP, pritožnica navaja, da je iz navedb v tožbi razvidno, da bi v primeru, če bi bile znane vse okoliščine glede obstoja terjatve B. B., sodišče takšno sodno poravnavo zavrnilo in ustavilo pravdni postopek. B. B. je namreč predlagal sklenitev sodne poravnave, pred tem pa je za svojo družbo, ki je bila prava upnica, predlagal začetek stečaja. Izpodbijana odločba zato pomeni za pritožnico kršitev številnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so varovane z mednarodnimi konvencijami in Ustavo RS (enakost pred zakonom, varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, enako varstvo pravic, pravica do sodnega varstva, pravica do pravnega sredstva, pravica do zasebne lastnine, varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic). Zaradi pomanjkljive in neustavne ureditve subjektivnega in objektivnega roka za uveljavljanje tožbe za izpodbijanje sodne poravnave pritožnica nima možnosti odpraviti opisanih kršitev. Prav tako nima možnosti, da v slovenskem pravnem redu doseže, da se sklenjena sodna poravnava razveljavi in se ji omogoči povračilo zneskov, ki jih je na podlagi te poravnave plačala. Zaradi načina vodenja stečajnih postopkov, ki so tako rekoč zaprti za javnost, ni mogla vedeti, da je družba Z., d. o. o., na predlog B. B. končala v stečaju, B. B. pa je to okoliščino na naroku za sklenitev sodne poravnave tudi uspešno prikril. Po mnenju pritožnice je zato tožba utemeljena, da se konča izterjava na podlagi te sodne poravnave in se pritožnici omogoči, da se vsaj približno vzpostavi stanje, kot je bilo pred sklenitvijo sodne poravnave. Pritožnica je B. B. že plačala 101.000,00 EUR.

4. Pritožnica priznava, da 393. člen ZPP vsebuje rok, katerega zamuda pomeni, da stranka svoje pravice ne more več uveljavljati, vendar pa je potrebno v družbi urediti tudi status pravdnih strank v postopkih, ki za okoliščine niso mogle vedeti. Pri tem ponovno opozarja, da je postopek stečaja skrit, dostopen le osebam, ki so z njim seznanjene. Po njenem mnenju za informiranost ne zadošča le objava v Uradne listu ali na uradnih straneh, če gre za stranko, ki je fizična oseba, ki nima računalnika in ga ne zna uporabljati, zaradi česar ji je onemogočen dostop do tako objavljenih podatkov. Sodišče bi moralo opraviti test sorazmernosti in ugotoviti, da je položaj pritožnice v konkretnem primeru pomanjkljivo varovan. Zakon ji namreč ne omogoča, da bi v primeru poznejših spoznanj o dejstvih, ki so obstajala v času vodenja pravdnega postopka, pa zanje iz opravičljivih razlogov ni vedela, mogla doseči ponovno odprtje postopka in s tem odpravo nezakonite sodne odločbe in trajajočega posega v njene pravice.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje. Določitev rokov za vložitev tožbe za razveljavitev sodne poravnave je namreč v skladu z načelom pravne varnosti. Subjektivni in objektivni rok iz 393. člena ZPP varujeta pred pravno negotovostjo, saj bi sicer, če rok ne bi bil določen, nad sodno poravnavo vedno visela senca dvoma, če mogoče kdaj ne bo razveljavljena, kar pa seveda ne bi bilo v prid pravni varnosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tudi dolžina rokov (subjektivnega in objektivnega) povsem primerna namenu, za katerega so določeni. Na eni strani ima stranka, ki uveljavlja razloge iz 392. člena ZPP v 3 mesecih zadosti časa, da od trenutka, ko je zvedela razlog za razveljavitev poravnave, to uveljavi v tožbi. Na drugi strani pa 3-letni rok tudi povsem zadošča za seznanitev s takšnimi okoliščinami, hkrati pa je to rok, ki ne pomeni predolgega obdobja negotovosti sodne poravnave. Določitev roka iz 393. člena ZPP zato po prepričanju pritožbenega sodišča ne nasprotuje ustavi.

7. Pritožnica v tožbi z dne 5. 4. 2019 opozarja, da B. B. pogodbe o odstopu terjatve med družbo Z., d. o. o., in njim ni nikoli predložil sodišču in je tudi pritožnica ne pozna. Nadalje opozarja, da je v pravdi šlo za vračilo posojila med gospodarskima družbama Z., d. o. o., in G., d. o. o., za katero je bila porokinja. Meni, da bi sodišče pri sklepanju sodne poravnave moralo po uradni dolžnosti paziti na to, da bi morala pritožnica dolg plačati družbi Z., d. o. o., in ne B. B. Pritožbeno sodišče se ob takih trditvah sprašuje, zakaj je pritožnica, če ji je bilo to, kar navaja, jasno, sploh pristala na sodno poravnavo. Dejstvo, da je bil nad družbo Z., d. o. o., 3. 12. 2008 začet stečaj, za katerega trdi pritožnica, da zanj ni vedela vse do leta 2019, zato nikakor ne pomeni okoliščine, zaradi katere bi se sedaj zaradi izteka objektivnega roka za vložitev tožbe za izpodbijanje sodne poravnave zgodila krivica in bi zato tak rok pomenil poseg v njene ustavno varovane pravice. Bistveno je namreč, da je sama pristala na sodno poravnavo s katero se je zavezala plačati terjatev B. B. in ne družbi Z., d. o. o., katere direktor je bil (in kateri sama pravi, da je dolgovala). Pri tem pa je bila tudi ustrezno pravno zastopana.

8. Pritožbeno sodišče glede na vse te ugotovitve zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ne vidi nikakršne protiustavnosti določbe 393. člena ZPP, se ni odločilo za prekinitev tega postopka in za začetek presoje ustavnosti navedene določbe pred Ustavnim sodiščem RS. V pritožbi pritožnica predlaga pritožbenemu sodišču, da sproži presojo ustavnosti tudi drugih določb ZPP. Pri tem ne navede, kaj naj bi bilo v kateri protiustavnega, zato takšnih pavšalnih trditev pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

9. Pritožnica sama trpi stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (154. in 165 člen ZPP).

1 V nadaljevanju: tožba. 2 V nadaljevanju: pritožnica. 3 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.